“Pazi nase. Zaradi eksplozij so evakulirali letališče,” mi napiše sodelavka v mejlu. Ura je pol devetih zjutraj in popoldan naj bi letela v Bukarešto.
Ne razumem kaj se dogaja. Preverim novice, Twitter, Facebook. Črke glasno kričijo z zaslona, a jaz še vedno ne morem dojeti, da je vse skupaj res. Sledi telefonski klic, edini, ki se prebije skozi, preden omrežje dokončno mrkne, zatem se usujejo sporočila na Facebooku, Whatsapp, Twitterju.
Zdaj mi je jasno. Bruselj, moje mesto, je postalo tarča napada. Iz vsakega sporočila in novice čutim paniko, strah in grozo. Nekateri mi svetujejo, naj se umaknem kam na varno. Nekam ven iz Bruslja. Da bi bežala? Bruselj je moj dom. Veliko bolj kot Slovenija.
Ne traja dolgo, preden se pojavijo prve žaljivke, obtožbe proti islamu, proti muslimanom. Nima jih smisla ponavljati, prepogosto pridejo iz ust tistih, ki naj bi se zavzemali za mir, napredek, demokracijo in mnoge druge zdaj izpraznjene besede.
In šele takrat, prvič v celem dnevu, me postane zares strah. Strah, kako bodo posledice napada vplivale na dozo sovraštva, ki jo je sprejemljivo spustiti v javnost.
Bombe in eksplozije vzamejo življenja. Rasizem vzame človečnost, razbije dostojanstvo in razširi sovraštvo.
Trenutna situacija v Evropi je skoraj identična tisti pred drugo svetovno vojno, ki je omogočila vzpon nacizma. Erich Fromm jo je podrobno opisal v svoji knjigi Escape from Freedom.
Strah me je, da bo sovraštvo do vseh, ki jih vidimo kot drugačne, postalo stalna praksa. Že nekaj časa se premikamo v to smer. Ne bojim se smrti. Bojim se življenja v svetu, polnem sovraštva. In vsi vemo, da se iz zgodovine ne naučimo kaj dosti.
Avtorica: Karmen Špiljak, feministka, pisateljica, ljubiteljica mačk predvsem pa Evropejka in popotnica. Živi in dela v Bruslju kot svetovalka za digitalne/družbene medije in trenerka neformalnega izobraževanja. Zaljubljena v življenje, dobre zgodbe in kulturo.
Bruselj je tudi moj dom. Novica me je zbudila na prvi dan dopusta v Sloveniji. Že ves teden sem paralizirana, ne od strahu temveč od neskončne žalosti. Ne le za žrtvami, ampak tudi za življenjem in vzdušjem mojega mesta. In vednar upam v našo večkulturnost, solidarnost in sobivanje. Lahko res nekaj posameznikov z opranimi možgani uniči kako smo živeli? Morda je to priložnost, da se še bolj povežemo, da pogledamo potnike v metroju in na letališču ne s strahom in predsodki, temveč kot soljudi. In ne le buljimo vsak v svoj telefon. V Sloveniji se počutim v teh trenutkih zelo sama in nerazumljena. Cele nekako kriva, da sem tukaj in ne tam in hkrati hvaležna, ker imata vsaj otroka lepe počitnice, Zato hvala ti za tvoj zapis.