Čas je, da prisluhnemo argumentom

dr. Tea Logar, filozofinja
dr. Tea Logar, filozofinja

Ko je Aleš Primc v času predreferendumske kampanje v nekem intervjuju omenil, da Družinski zakonik ustvarja pravno podlago za nadomestno materinstvo, so nam zagovorniki Zakonika hiteli vsevprek zagotavljati (npr. 1, 2, 3, 4, 5, 6), da ni nobenega razloga za bojazen – nadomestno materinstvo je pri nas prepovedano, in tako bo tudi ostalo. Olajšano smo si oddahnili: še sreča, da lahko mirne duše podpremo pravice homoseksualnih parov, ne da bi istočasno odpirali vrata “trgovini z otroki” in “izkoriščanju revnih žensk”.

Pa je nadomestno materinstvo res tak bav-bav, kot so ga prikazali tako nasprotniki kot tudi mnogi podporniki Družinskega zakonika? V dogovor o nadomestnem materinstvu so navadno vpletene tri stranke: ženska, ki bo (po naravni poti ali z umetno oploditvijo) zanosila in donosila otroka, ter neploden par, ki mu bo nadomestna mati otroka takoj po rojstvu izročila in se istočasno odpovedala vsem starševskim pravicam in dolžnostim.

Že takoj na začetku je potrebno opraviti z očitkom o izkoriščanju in trgovanju z otroki. Res je, da je komercialna (torej odplačna) oblika nadomestnega materinstva medijsko bolj odmevna, ter da je marsikje izkoriščevalska praksa, ki revnim ženskam prinaša relativno boren zaslužek za veliko žrtev, v katero so zaradi pomanjkanja alternativnih možnosti na nek način pogosto prisiljene (v ZDA povprečna nadomestna mati zasluži okrog 20.000 ameriških dolarjev, v Indiji le 7.000, v Ukrajini pa okoli 5.000 evrov – vendar so dejanske razlike pri plačilih ogromne tudi znotraj teh držav). Toda regulacija neodplačnega (ali t.i. altruističnega) nadomestnega materinstva lahko v zadovoljstvo vseh vpletenih ureja dogovore strank, ki se za nadomestno materinstvo odločajo svobodno in avtonomno, predvsem pa lahko poskrbi za interese nadomestnih mater, ki se v to podajajo zaradi želje pomagati neplodnim parom (s katerimi so si pogosto blizu kot prijateljice ali sorodnice) in ne iz potrebe ali želje po zaslužku.

Kakršnokoli plačilo nadomestni materi torej še zdaleč ni nujen, kaj šele intrinzičen del nadomestnega materinstva; mnoge države (med drugimi Velika Britanija, Nizozemska, večina Avstralije in Kanade, nekatere zvezne države ZDA) dovoljujejo izključno neodplačno nadomestno materinstvo, pri katerem so nadomestni materi kriti le stroški zdravniških pregledov, medicinskih posegov in morda še izpad dohodka v času nosečnosti. Ker v takšnih primerih nadomestna mati nima od celotnega procesa prav nobenega dobička, je nesmiselno govoriti o trgovini z otroki ali ekonomskem izkoriščanju nadomestnih mater.

Kljub temu se pri nas mnogim zdijo sporne tudi neodplačne oblike nadomestnega materinstva – predsednik državne Komisije za medicinsko etiko prof. dr. Jože Trontelj in prof. dr. Karel Zupančič s Pravne fakultete UL se, denimo, bojita predvsem za matere, ki bi si utegnile po porodu premisliti in razdreti pogodbo, otroka pa obdržati; odrasle ženske je torej potrebno z zakonom obvarovati pred lastnimi odločitvami, ki bi jih lahko kasneje obžalovale. Nasprotnike nadomestnega materinstva skrbi tudi za tako spočete otroke: naj se z njimi trguje ali ne, otroci so kot predmet pogodbe bojda prizadeti v dostojanstvu (Zupančič), kršene so jim pravice (doc. dr. Bojana Pinter, vodja darovalskih postopkov na Ginekološki liniki UKC LJ), menda imajo celo težave z identifikacijo (prof. dr. Ivan Štuhec, moralni teolog). Obtožbe, da je nadomestno materinstvo celo v nasprotju z Naravo in Etiko (ki je ena sama in kristalno nedvoumna), so morda še najbolj zabavne, ko pridejo iz ust tistih, ki se profesionalno ukvarjajo prav z umetno oploditvijo z darovanimi spolnimi celicami.

Lahkotnost, s katero strokovnjaki diskvalificirajo avtonomne odločitve odraslih žensk, je pravzaprav srhljiva. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok nam je zagotovljena v ustavi, in čeprav ni brezpogojna, bi smela biti omejena le v primerih, ko z njenim uresničevanjem kršimo pravice koga drugega ali jim povzročamo nepopravljivo škodo. Če privzamemo, da so vsaj v primerih neodplačnega nadomestnega materinstva odločitve žensk avtonomne, potem je edina oseba, ki naj bi pri nadomestnem materinstvu trpela škodo in kratenje pravic, tako spočet otrok. Neposredno povedano (čemur pa se nasprotniki nadomestnega materinstva na vso moč izogibajo): z nadomestnim materinstvom otrokom kršimo pravice s tem, ko jim omogočimo, da se sploh rodijo. Tako kot pri debati v zvezi z umetno oploditvijo samskih žensk se tudi tukaj kritiki spretno izognejo pogovoru o absurdnosti boja za dostojanstvo, pravice in koristi otrok, katerim prav sami preprečujejo obstoj.

Res je, da so tudi pri neodplačni različici nadomestnega materinstva možni pravni zapleti in čustvene travme, celo tam, kjer je praksa sicer dovoljena, a so pogodbe neiztožljive (npr. Velika Britanija). Vendar so primeri, ko si ena od pogodbenih strank premisli, pravzaprav zelo redki, a seveda toliko bolj medijsko odmevni. Neprimerno več je zgodb, kjer pridobijo vsi: par, ki tako pride do močno želenega otroka; nadomestna mati, ki jima je izpolnila največjo željo; in konec koncev otrok, ki se brez nadomestnega materinstva ne bi nikoli rodil.

Zdaj, ko se je polegel prah za Družinskim zakonikom, bi bil morda čas, da znova razmislimo o nadomestnem materinstvu. Povsem možno je, da nas tudi temeljit premislek pripelje do zaključka, da je popolna prepoved vseh oblik nadomestnega materinstva edina etično sprejemljiva ureditev – vendar imejmo za ta zaključek prepričljive argumente, ki naj pometejo s sprenevedanjem, zastraševanjem, poniževanjem žensk, plehkim igranjem na čustva ter sklicevanjem na “naravo”, “tradicijo” in izvotljeno “etiko”. Čas je, da prisluhnemo argumentom.

dr. Tea Logar, filozofinja

Več od Metina lista

Kreiranje politične arhitekture v Sloveniji

Da bi se izognila kritiki o subjektivnosti pri pričujočem zapisu, vnaprej naznanjam,...
Beri dalje

3 komentarji

  • Nadomestno materinstvo bi moralo biti nujno plačano, najprej predvsem zato, da je vsaj del motiva za to početje kristalno jasen in da ne bi prihajalo do dodatnega porasta sive ekonomije, poleg tega pa je vse ostalo predvsem sprenevedanje in moraliziranje najslabše vrste. Otroci so v trenutnemu ekonomiziranemu svetu biznis tako kot vse ostalo (od plenic pa do učbenikov in vseh vmesnih zadev).

    Edini dober argument proti nadomestnemu materinstvu nasploh, je ta, da je na svetu preveč ljudi in najbrž tudi dovolj otrok, ki bi jih lahko neplodni posvojili…

    Je pa tako, da nekaj, kar ne obstaja, ne more imeti nobenih pravic oziroma je govorjenje o pravicah nečesa, česar ni nesmiselno, zato je ta argument o kršenju pravic komerkoli na precej majavih nogah. Nasploh je to govorjenje o pravicah nekoga tretjega (ponavadi pravic živali ali otrok) največkrat le slaba krinka za vsiljevanje takšnega ali drugačnega pogleda na svet – najbrž ena najbolj zlorabljenih zadev.

  • Definitivno provokativno. In na ta način se odpira nove prostore.

    Osebno sicer preferiram sprijaznjenje z omejitvami, ki jih imamo. Namesto, da se na vsak način želimo potešiti z cigareto, heroinom, seksom ali otrokom, se raje naučimo preseči te svoje želje. Vem, da se to sliši kot v cerkvi, sprejeti kar nam bog daje, ampak nop … ne gre za to.

    Vsekakor pa ne vidim nobene potrebe po prepovedi nadomestnega materinstva.

    In če se navežem na oploditev samskih žensk. To vsekakor ne bi smelo biti prepovedano, hkrati pa to tudi ni pravica, ki naj bo realizirana s skupnim denarjem. Če nekdo ne želi do otroka s seksom, je to njegov problem. Če raje gre po umetni poti, naj mu bo mogoče, ampak naj to tudi sam plača. In tu je bil glavni problem pri referendumu. Predlagatelji zakona so želeli, da bi za kaprice nekaterih (do otroka mimo seksa) plačevali iz skupne sklede. Ne, to je komot komercialna dejavnost.

    Vse to seveda, dokler je v zanemarljivem obsegu. Če pa bi preraslo v mainstream, potem pa se lahko pojavijo še drugi pomisleki. Vprašanje namreč je, ali je za družbo kot celoto dobro da imamo posamezniki prevelik vpliv na izbiro svojih otrok.

Komentiranje je zaprto.