Pri pregledu delovnega osnutka deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije (RS) predlagam Vladi in Državnemu zboru jasno zastavljanje ciljev in prioritet RS v mednarodnih odnosih. To sta zagotavljanje varnosti slovenskim državljanom in ekonomskega razvoja Slovenije v globaliziranem svetu.
Preprosto rečeno, predlog o novi deklaraciji o zunanji politiki Republike Slovenije se nanaša na dve temi, to je na Evropsko unijo in na človekovo varnost. Strategija zunanje politike, ki bi naj enako kot deklaracija obsegala kvečjemu pet strani, pa bi morala državljanom sporočiti kaj (vsebinsko), kje (geografsko) in do kdaj bo Slovenija dosegla v zunanji politiki. Zunanjepolitična elita, ki je na oblasti, nam sporoča, kam bo državo usmerila v mednarodnem merilu. Bodimo konstruktivni in vzemimo zares samo prednostna področja ter opozorimo na najpomembnejše politične usmeritve, ki jih mora dati parlament.
Ohranjanje in krepitev odnosov s sosedi in s sosednjimi regijami nekako nista prav strateška imperativa, ampak vsakodnevna relanost in nujnost, ki ji nihče ne ubeži. Strateški premislek se nanaša na dejstvo, da je Slovenija članica treh izmed štirih evropskih makro regij, manjka pa odločitev, katere horizontalne cilje bo uresničevala v kateri regiji. Pomembnejši sta Alpska regija in Jadransko-Jonska regija, v obeh regijah si velja zastaviti iste cilje, to je turizem in zeleno gospodarstvo. Ostali balast naj oblast izpusti, saj organizacijsko in finančno preveč izčrpajo omejene vire – skratka, ni denarja, ni ljudi.
Krepitev vloge Slovenije v NATU je povezana z denarjem za oborožitev, osrednji primanjkljaj take želje po krepitvi pa je namenskost. Torej, kakšni so slovenski cilji v zavezništvu – na primer zagotavljanje varnosti na vzhodu in jugu evrope, sharing in pooling ali kakšen drug cilj, ki ga izlušči obrambni podsistem na osnovi ocene mednarodnih groženj. Podobno manjka slovenski interes za krepitev čezatlantskega sodelovanja, zlasti z Združenimi državami Amerike in krepitev partnerstev s stalnimi članicami Varnostnega sveta Združenih narodov. Če je razlog partnerskih držav za dvorjenje Sloveniji pridobivanje glasov v podporo nihovim pobudam, kakšen je potem slovenski razlog za sodelovanje? Odgovor je bil enostaven, preden je Rusija Ukrajini iztrgala Krim za ceno 250 vojakov. Deklaracija naj določi prihodnji položaj RS v obstoječih sistemih varnosti, to je v NATOu in v OZN, in določi, katere konkretne varnostne grožnje lastnim državljanom bo reševala v mednarodni skupnosti.
Manjka inovativna metoda za povečanje prisotnosti v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki; ta cilj je pri 20-ih diplomatsko konzularnih predstavništvih povsem nerealen in ob dejstvu, da slovenska diplomacija v boljših časih na tem področju ni ničesar dosegla, gre kvečjemu za floskulo. Mogoče bi lahko kaj dosegli, če bi znali poiskati nestandardne poti političnega vpliva, za kar pa se mora ministrstvo tesneje povezati z akademijo, parlament pa ustanoviti think tank za reševanje konkretnih zunanjepolitičnih problemov. Nemara boleč je pogled na krepitev sistema mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči. Mednarodna skupnost to počne sama brez Slovenije in če naša država nima denarja, da bi pustila trajno sled, se nedosegljivi cilj razvojnega sodelovanja opusti. Zavzemimo pa se za reševanje življenj mediteranskih migrantov in preprečevanje zlorabe otrok v oboroženih spopadih ter bodimo natančni pri boju proti ekstremizmu in terorizmu.
Pri upravljanja globalizacije in pri uveljavljanju trajnostnega razvoja manjka opredelitev globalizacijskih problemov, ki vplivajo na Slovenijo in naša vrednostna usmeritev, na primer pri TTIP, upravljanju globalne digitalne družbe ipd.. Z EU kot globalno igralko mora Slovenija dosegati svoje gospodarske cilje in se odločiti glede evroobmočja in odnosa do BRICS (dolar, renbini); navkljub EU pa mora doseči geopolitično diverzifikacijo investicij in mednarodne menjave. Na EU naj Slovenija prenese tiste zunanjepolitične funkcije, ki zanjo niso vitalne oziroma je njihovo izvajanje drago glede na intenzivnost sodelovanja s posamičnim akterjem. Deklaracija naj našteje funkcije, ki bodo postopno prenešene na EU upoštevajoč dejstvo, da so stalna predstavništva izjema in ne pravilo slovenskega zunanjepolitičnega delovanja ter da se slovenske zmožnosti vpliva na mednarodne odločitve zmanjšujejo.
Promocija slovenskega znanja prek znanstvene diplomacije sama po sebi ne pomeni nič, gre za prelivanje znanja v sektorje z visoko dodatno vrednostjo, ki na globalnem trgu služijo denarce za slovensko gospodarstvo. Za učinkovito podporo gospodarstvu z instrumenti gospodarske diplomacije mora država najprej določiti panoge, ki jih bo podpirala z namenom uveljavitve na globalnem trgu. Ministrstvo naj v Strategiji določi geografske prioritete za posamično panogo, vsekakor pa se oziramo po državah s predvideno gospodarsko rastjo in politično stabilnostjo.
Upoštevajoč nezadovoljstvo in sistemsko kritiko izvajanja zunanje politike, so potrebne tudi resne organizacijske spremembe zunanjepolitičnega sistema RS, kar pa nekako ne spada v Strategijo. Rešitve naj se iščejo bolj na voditeljski ravni, na relaciji predsednik vlade – zunanji minister in predsednik parlamenta – predsednik države.
Avtorica: Adriana Dvoršak, magistrirala je iz Evropskih študij na College of Europe v Belgiji. Raziskovalno se ukvarja z vplivom informacijsko-komunikcacijskih tehnologij na mednarodne odnose in mednarodno varnost. S pisnimi prispevki o nacionalni varnosti v globalni informacijski družbi sodeluje na različnih konferencah z mednarodno udeležbo in objavlja v različnih strokovnih publikacijah. Z njo lahko naveže stik preko Twitterja @AdrianaDvorsak.
V okviru razprave na Metini listi o Deklaraciji o zunanji politiki:
– Zunanja politika, ki ostaja sama sebi namen (Marko Bucik)
– Trije razlogi, zakaj deklaracije o zunanji politiki ne sprejmem za svojo (Dr. Marko Lovec)
P.S. Če se želite vključiti v razpravo o Deklaraciji o zunanji politiki, lahko argumentirane razmisleke pošljete na elektronski naslov info@metinalista.si.