Domišljija kot obuti maček

Dino Bauk (foto: osebni arhiv DB)
Dino Bauk (foto: osebni arhiv DB)
Dino Bauk (foto: osebni arhiv DB)

Avtor: Dino Bauk, pravnik, ki je svojo poklicno pot po diplomi leta 1998 začel na Ministrstvu za šolstvo, kjer je služboval šest let, zadnji dve leti kot vodja kabineta ministra. Leta 2004 je prešel v odvetniške vrste. Danes je partner v Odvetniški družbi Ferfolja, Ljubič, Bauk, ljubiteljski bralec in občasni kolumnist v tedniku Mladina

Bila je zima leta 1990, socializem je dihal svoje bolj ali manj zadnje izdihljaje, kapitalizem je vedno odločneje trkal na naša vrata, ki mu jih je odpiral vedno nasmejani premije Ante Marković, mi pa smo se kot šestnajstletni gimnazijci odpravili na dvajseturno avtobusno popotovanje, da bi teden dni zimskih počitnic preživeli v Zakopanah, turističnem središču poljskega dela Visokih Tater. V denarnici sem imel bankovec za sto nemških mark, kupljen že za konvertibilne dinarje po fiksnem menjalnem tečaju, katerega kupna moč je, potem, ko smo prečkali avstrijsko slovaško mejo, strmo naraščala z vsakim prevoženim kilometrom. Bolj globoko, kot smo bili za že precej skrhano železno zaveso vzhodnega bloka, bolj bogat je postajal vsak izmed nas. Prav to nas je v resnici spravilo na tako dolgo pot: obet, da se bomo teden dni počutili kot premožni turisti z zahoda. In smo se. Z otročjim navdušenjem smo kupovali vse, kar nam je prišlo pod roke in se vsak večer zabavali v različnih nočnih klubih, ki so bili resnici na ljubo videti kot, da pričakujejo neke drugačne goste od nas, konvertibilnih najstniških bogatašev iz dežele nekje vmes med vzhodom in zahodom. Čeprav so se nam zdeli lokalni prebivalci socialistično sivi in brezbarvni, nevidni pravzaprav, mi je v spominu ostala mlada poljska garderoberka v enem izmed teh klubov, preurejeni mestni kavarni, ki je v zavetju debele gledališke žametne zavese, skozi katero se je komaj slišal trušč iz notranjosti lokala, brala zajetno knjigo, zaradi mehke vezave precej asketskega videza. Šlo je za nekega klasika, ne spomnim se več natančno katerega, recimo da je bil Čehov. V tistem trenutku se mi je zdela v odnosu do nas na nek način prikrajšana, osamljena celo. Nekdo je pripomnil, da je znano, da so na Poljskem in v drugih državah trdega socializma knjige še posebej poceni in dostopne ter da ljudje tam berejo več. So jih brali za tolažbo, da so ušli sivi realnosti ali iz kakega drugega razloga?

Od tega je zdaj že triindvajset let, jaz nisem več najstnik, ampak zaposlen oče treh. Socializma je bilo konec kmalu po našem povratku iz Poljske in vsi skupaj smo vstopili v novo družbo, kot vstopajo lačni in bosi v sijoči megamarket, katerega police se šibijo od stvari, ki si jih želimo imeti. Z velikimi, prevelikimi očmi. Želeli smo nove avte, drugačne dopuste, lepo dizajnirane glasbene stolpe, gorska kolesa tujih znamk, nove hiše, stanovanja, vikende ob morju, nekateri pa na koncu tudi čisto prava in cela podjetja, z zemljišči, stroji, zaposlenimi. Vse, prav vse je bilo naenkrat možno kupiti in naša želja po nakupu je bila neutolažljiva. In smo kupovali. Najprej limiti, nato krediti, pa leasingi, tudi posojila od različnih zelenašev, piramidne sheme, catch the cash in  na koncu, čisto na koncu še prijazni debeli “krediti na dobro ime kreditojemalca”. Kako lepo je biti bogat! Plesali smo finančno kolo, ki se je vrtelo hitreje in hitreje, vse do točke, ko mu naše noge niso več mogle slediti in smo kolektivno telebnili na zadnjo plat. Še omotični se oziramo naokrog in opazujemo razdejanje, ki smo ga med veseljačenjem povzročili, ko jih zagledamo: moje tri, tvoje, njegove, vse te naše male bodoče plačnike pravkar zaključene gostije, ki nas vprašujoče opazujejo. Je ostalo kaj za nas?

Obuti maček (foto via http://pravljicezaotroke.blogspot.com/)
Obuti maček (foto via http://pravljicezaotroke.blogspot.com/)

Se spomnite mlinarja iz Obutega mačka? To smo mi, le da smo uspeli zapraviti tudi že mlin in osla. Ostal je le še maček, kot edina, uboga zapuščina naše generacije naslednikom. Ime česa pa je zares v tej zgodbi maček? To je na srečo še vedno odvisno od nas. Bomo generaciji naših otrok zgolj prenesli sporočilo finančnih trgov, ki za sedanjost zapovedujejo varčevanje, užitek in gostijo pa obljubljajo v neki nedoločeno oddaljeni prihodnosti? Raj je spet prestavljen na pozneje, pri čemer so se finančni trgi naučili nečesa iz napak dosedanjih posvetnih ideologij, tudi našega socializma, ki so čudesa obljubljale prekmalu in jih je realnost redoma postavljala na laž. Zato svojo obljubo raja, tako kot druge religije to počno že stoletja, prestavljajo tako daleč v prihodnost, praktično v onostranstvo, da se je preprosto ne da preveriti. Vendar pa kljub velikemu odrekanju, ki ga od nas zahtevajo v sedanjosti, za prihodnost ne obljubljajo ničesar prav zares novega. Nagrada, ki naj bi nas čakala na koncu, je namreč zgolj ponovitev že videnega: ponovni zagon nebrzdanega potrošništva, v katerem bodo tudi naši nasledniki odplesali ples navidez neomejenega uživanja, v katerem nove in nove želje po desni prehitevajo tiste včerajšnje, morda ravnokar izpolnjene. Morda je trenutna gospodarska kriza res le premor, ki ga potrebujemo, da zajamemo sapo in nato spet pičimo po isti poti naprej. Lahko pa, da je vseeno to nekakšen trenutek streznitve, v katerem bomo ponovno ocenili, kaj nam je kot ljudem zares pomembno.

Kaj je tisto, kar bomo kot popotnico za prihodnost podarili otrokom, je odvisno od tega, kakšni ljudje si želimo, da bi postali in v kakšni družbi si želimo, da bi živeli. “Kot najbolj zaželeno je potrebno obravnavati tisto družbeno ureditev, ki bi jo vsak od nas izbral tudi ob predpostavki, da bo njegov položaj v njej določen izključno po naključju, recimo z žrebom.” Težko boste uganili katerega ekonomista in filozofa sem pravkar citiral. Citat je plod razmišljanja o pravični in pošteni družbi nikogar drugega kot Friedricha von Hayeka, ki je bil prisiljen med bombnimi napadi na London tekom II. svetovne vojne poslati svoje otroke živet drugam. Premišljal je o tem, kakšno življenje bi imeli, če bi se njemu kaj zgodilo in bi ostali brez očeta z določenim družbenim statusom, ko bi torej lahko njegovi otroci postali kdorkoli v takratni angleški družbi. Pravična družba, kot jo definira Hayek, je družba vrednot, takšno pa lahko tvorijo le posamezniki, ki se zavedajo obstoja ljudi, ki jih obkrožajo, posamezniki sposobni empatije in solidarnosti. In ni ga boljšega za trening empatije in zavedanja o obstoju vseh drugih ljudi, njihovih potreb, težav in čustev, kot so zgodbe. Zgodbe, pa naj bodo povedane ustno, prebrane v knjigah, na elektronskih bralnikih ali videne v gledaliških igrah, so tiste, ki razvijajo človekovo, še posebej pa otroško domišljijo. S poslušanjem, branjem in gledanjem zgodb se učimo vživljati v druga življenja in gledati svet skozi oči drugega. Kot pravi Jonathan Franzen v svojem Harperjevem eseju, nas kvalitetna proza, enako pa velja tudi za dramatiko oziroma gledališče, vseskozi opominja na to, da vsak od nas nikakor ni središče vesolja in da vsi ljudje, ki nas obkrožajo niso zgolj sateliti, ki po ustaljenih tirnicah krožijo okoli nas. V tehnološkem potrošništvu, ki je bilo v preteklosti preko televizije, danes pa z virtualnimi vzporednimi realnostmi sposobno vedno bolj uspešno graditi prav utvaro o vsakem od nas kot središču svojega lastnega univerzuma, ima književnost na prvi pogled nepremagljivega tekmeca, ki neustavljivo razgrajuje družbo na seštevek posameznih potrošnikov, med katerimi je zelo malo ali celo nobenih pravih vezi, kot je to očitno preroško napovedala že Margaret Thatcher leta 1987 s slovito izjavo, da “družba ne obstaja. So le posamezni moški in ženske in so družine”. Zavedanje o tem, da nismo središče, je namreč bolečina, ki jo književnost, v nasprotju s potrošništvom, ne odpravlja, ampak nas z njo spravlja. Ne glede na to, da je boleče, pa je ravno to spoznanje nujen korak pri oblikovanju reflektiranega, kritičnega posameznika, ki je temelj vsake demokratične družbe oziroma grožnja vsakršnim ideologijam, tudi ideologiji potrošniškega kapitalizma, ki se trenutno manifestira kot edina možna danost. Zato ni čudno, da nas vladajoča ideologija tako vneto prepričuje, da je treba še posebej močno varčevati ravno na področjih družboslovja, kulture in umetnosti, in sicer z argumentom, da gre za področja, ki kratkoročno niso sposobna ustvariti kakršnihkoli koristi za pešajoča gospodarstva. Izobraževalni sistemi se usmerjajo v proizvodnjo specializiranih strokovnjakov, ki bodo z razvojem novih in novih produktov in storitev ter s prodajo le teh povečevali BDP.

Moj glas pri izbiri popotnice otrokom gre tako razvoju njihove domišljije. Zato jim berem, jih motiviram, da bi brali in zato jih peljem v gledališče. Tisto, česar jim namreč v resnici ne privoščim v življenju, predvsem v odraslosti, na katero jih starši poskušamo pripraviti, je dolgočasnost, enoličnost in sprijaznjenost z danostmi, ki niso v nikakršni korelaciji s kupno močjo posameznika, pač pa z njegovim načinom razmišljanja in dojemanja sveta, v katerem živi. Domišljija je nenadomestljiv vezni element, ki znanje, pridobljeno z izobraževanjem, in izkušnje vsakodnevnega življenja veže v način razmišljanja, ki ne pristaja na objektivne danosti, ki se zaveda obstoja drugih možnosti, drugih plati zgodb in jih neustavljivo raziskuje in preizkuša. Zares svobodni smo le takrat, ko imamo na voljo tudi drugo možnost. Pristajanje na objektivne danosti pomeni izgubo svobode, rutinsko izpolnjevanje dnevnih obveznosti, instinktivno življenje brez strasti. Termitnjak.

(foto: akshay moon via Flickr)
(foto: akshay moon via Flickr)

Ni pa seveda vsaka slikanica, vsaka knjiga, vsaka gledališka predstava zadosti dobra, da bi služila temu namenu. Tisto, kar potrebujemo za razvoj domišljije, so kakovostni teksti, kakovostne knjige in predstave. Ena od lastnosti, ki zagotovo loči kakovostna dela od tistih, ki to niso, je nepredvidljivost. Nič nepredvidljivega se namreč ne zgodi niti v prvem nadaljevanju Petdesetih odtenkov sive, kaj šele v drugem in tretjem. Kot starš, ki se je torej odločil postati učitelj domišljije svojim otrokom, se neizogibno znajdem pred vprašanji: katere knjige, katere predstave, kako prepoznam kakovost in kako jo razločim od banalnosti, ki je lahko tako všečno zapakirana? Sem za kaj takega sploh usposobljen? O zelo omejenem številu del lahko namreč sodim na podlagi lastnih izkušenj, ob predpostavki seveda, da se je moj okus za lepo in kakovostno že zadosti razvil, vendar na policah knjigarn in knjižnic leži nešteta količina knjig, na odrih pa se odigrava ogromno število predstav, o katerih ne vem prav ničesar. Pri izbiranju med temi pa se moram zanašati na določene avtoritete bodisi avtorja, založbe, gledališke hiše, ki mi določeno delo ponuja. Avtorji denimo, ki do onemoglosti pišejo nadaljevanje ene in iste zgodbe, ki se je tržno obnesla, ter založniške hiše, ki v glavnem objavljajo prav takšne in drugačne serijale, mi ne zbujajo zaupanja. Še danes se spomnim muk, ki sem jih prestal, ko sem otrokom na njihov željo prebiral eno za drugo knjižico iz zbirke Lov na pošasti, ki je zame, vsem svojem obsegu, številu likov in obljubljeni začaranosti navkljub, en velik, slabo napisan dolgčas. Pravo nasprotje od Dahlovega Danny, prvak sveta, ki z zgolj dvema protagonistoma, v borni scenografiji nekakšnega ciganskega tabora in okoliškega gozda, izpiše čudovito zgodbo očeta Williama, ki vsak večer z izmišljenimi zgodbami buri domišljijo sina Dannya. Ker nisem oče William iz Dahlove izvrstne zgodbe, bom pri izbiri pravih, kakovostnih knjig in predstav vesel prav vsake pomoči šole, učiteljev in seveda gledališč, knjigarn, knjižnic in založb, ki so zato v družbi vrednot nenadomestljive inštitucije, ne pa nepotrebni strošek, kot nas želi prepričati trenutna ideologija. Zato namesto v supermarket peljimo otroke večkrat v knjigarne, knjižnice in gledališča, saj le tako lahko poskrbimo, da nas nekega lepega dne na njihovem mestu ne bodo pričakale restavracije, trgovine, zastavljalnice in welness centri.

 

Opomba: Esej je iz zbornika Odraščajoča publika, osem esejev o vlogi gledališča za otroke in mladino v sodobni družbi, izdajatelj Lutkovno gledališče v Ljubljana  v sodelovanju z ASSITEJ Slovenija, centrom za kulturno vzgojo na področju uprizoritvenih umetnosti.

 

Več od Metina lista

Sem kakršna sem! Jacques Prévert

Torek, 15. januar 2013 Predvidljivi politični vzorci – Tanja Starič, Delo Slovenska...
Beri dalje

1 komentar

  • Lepo, koherentno napisano. Fajn je brat, če je teza ena, če je jasna in lepo pojasnjena. Mimogrede, tudi prepričala me je. Ni redko, da so komentarji in razmišljanja takega obsega samo skupek več trditev, ki skačejo ena čez drugo.

Komentiranje je zaprto.