Z besedami to na hitro težko opišem, ampak, a si morda gledala film The Net s Sandro Bulock? Sicer film ni ne vem kaj, a me zgodba vedno asociira na Izbrisane. Bulockova je v filmu neka računalničarka, ki s svojim vohljanjem zmoti temne, provladne sile, ki se spravijo nadnjo in jo izbrišejo iz vseh računalniških evidenc. Erased. Označijo jo za kriminalko in začne se lov nanjo. Ok, tu se holivudska fikcija konča in se začne realnost.
Stara sem bila 20 let, zaključevala sem prvi letnik faksa, bila sem blazno zaljubljena, politika me ni zanimala niti pod razno. Tistega poletja se je Slovenija osamosvojila, jaz pa sem zgubila dom, družino, prijatelje, identiteto. In domovino. Kaj je bil razlog za izbris še danes ne vem, navkljub stotim novinarskim vprašanjem, ki sem jih skozi leta zastavljala takratnim in sedanjim politično ne(odgovornim) osebkom. Predvidevam , da sta bila razloga za izbris takrat 20-letne študentke dva. Prvi je bil ta, da se je pisala na- ić, in drugi, da je bil njen oče oficir. Ali kaj?! Drugega greha enostavno ni. Rojena v Sloveniji, stike s Srbijo sem imela zgolj počitniške, nikoli nisem živela nikjer drugje kot tu. Drugega razumnega razloga za izbris ne vidim kot zavestno administrativno etnično čiščenje, dirigirano s strani Bizjaka, Bavčarja, Janše, Erhatiča, Peterleta in ostale politične kompanije. Skozi leta sem, tudi kot novinarka, spoznala na stotine izbrisanih, srbske, hrvaške, bosanske in tudi slovenske nacionalnosti. Žene, otroke, starce, navadne delavce, člane vojaških družin, tudi nekdanje oficirje…, nič niso imeli skupnega razen dejstva, da so se pisali na –ić. Veliko jih ni več med živimi.
Tako ni več živ gospod Milanovič iz Celja, delavec na železnici, ki so ga izbrisali. Ostal je brez dokumentov, policisti so ga trikrat deportirali iz Slovenije, zadnjič so ga vlekli iz vrtca, ko je vanj pripeljal otroka. Poslednjič sem ga srečala pred leti, na mejnem prehodu Dolga vas, kjer je v mrazu stopicljal in prosil policiste, da ga spustijo domov, k družini. Pa ga niso. Družina je razpadla, žena se je naveličala življenja v strahu in negotovosti, Milanovič pa je kasneje, v eni od beograjskih garaž, brez dokumentov, denarja, zdravstvenega zavarovanja in svojih, umrl od raka. Okupator. Takih zgodb je na stotine. A koga sploh zanimajo mrtvi, saj niti živim po dvajsetih letih izbrisa ne vračajo odvzetih pravic. Eden manj v vrsti za zahtevo po odškodnini pravi zadovoljno večina slovenskega življa.
Meni odškodnina dol visi. Sama sem imela ogromno srečo. Odcepitev Slovenije pričakam v Ljubljani, medtem ko polagam vozniški izpit. Mamo, ki je bila v vojski medicinska sestra, teritorialci priprejo nekje v gozdovih okoli Dravograda, medtem ko se z reševalcem peljejo na pomoč ranjencem. Oče je, kot poveljnik vojašnice, zabarikadiran, 10-letni bratec ostane sam doma in ob vseh telefonskih grožnjah in sosedskem razbijanju po vratih doživi živčni zlom. Tako sem jaz takrat videla to vojno. Na srečo se vsa ta blaznost hitro konča, moji skupaj z tisočimi vojaškimi družinami po Sloveniji spokajo kufre in se z vojaškimi konvoji odpravijo negotovosti naproti – v druge bratske republike, ki poražence pričakujejo s stisnjenimi zobmi. Hvala bogu, da takrat ni bilo veliko časa, domači so morali preko noči spokati 20 let življenja, zato je bila moja glasna odločitev, da ne grem z njimi nekam v neznano, v Srbijo, težko, a vendarle sprejeta. Stari je računal, da mi brez staršev, doma, in zlasti brez denarja tukaj nikakor ne bo uspelo preživeti in bom slej ko prej prikrevsljala za njimi. Sama pa enostavno, na pragu samostojnosti, nisem bila pripravljena od danes do jutri pretrgati vse vezi, zavreči celo življenje, prijatelje, spokati culo in se preseliti v tuji kraj, samo zato, ker so se drugi tako odločili. Ostala sem v Ljubljani, v privatni študentski sobi, za vikend sem se odpravila domov oziroma v naše mariborsko stanovanje. V vrata sem se dobesedno zaletela, ključ vrat ni odprl, in medtem, ko sem se mučila z odklepanjem, iz mojega stanovanja prileti en velik stric, me nadere, prileti še hišnik iz našega bloka, oba zjata na ves glas, da sem okupatorska hči, da me je treba zapreti, da naj zginem, če ne pride policija in podobno. Valjda sem zbežala iz bloka, kaj sem hotela, v totalnem šoku. Tako sem ostala na cesti s kufrčkom in notnim stojalom. Edino imetje. Po nekaj dnevih paničnega premisleka ugotovim, da se bo treba za stanovanje boriti, – ja, kje pa naj živim, in grem na občino z namenom, da si podaljšam osebno izkaznico. Tam pa mi jo gospa, s tekstilno trajno na glavi, hladnokrvno prereže s škarjami , češ, da jaz nisem od tukaj, da tu nimam kaj iskati, in da naj grem nazaj domov, v Srbijo. Ko zagrabi telefon, da pokliče policijo, zbežim še od tam.
In tako sem bežala ene pet, šest let. Preživljala sem se samo in le s študentskim delom, na tuje napotnice, spala sem mesece v kleti 8. študentskega bloka v Rožni, umivala sem se vsak dan v drugem nadstropju bloka, tople hrane skorajda nisem jedla. Sama veš, kako se človek obnaša, ko je ogrožen, ko je v kotu. Najde tudi tiste poti, ki jih ni. Ja, imela sem ponarejene – res šalabajzerska izdelava, izkaznice za avtobus, faks, zdravniku sem hodila pod tujimi imeni, tudi čez mejo sem šla s tujim pasošem, enkrat so me na slovensko-hrvaški meji zavrnili, pa sem šla z enimi Bosanci čez zeleno mejo nazaj v Ljubljano. Rekla boš, ni opravičila za to, da si kršila zakone, da si bila v Sloveniji leta in leta ilegalno. Prav imaš. Ljudje smo se pač morali znajti. Vsa ta kriminalna dejanja pa so bila posledica izvirnega greha, ki pa ga niso storili Izbrisani.
Ko bodo pravi kriminalci za svoja dejanja odgovarjali, bom svoje plačala tudi jaz. Ogromno srečo sem imela, da sem bila takrat sama. Lahko sem se skrila, bila sem nevidna. Če bi imela družino, kot so jo imeli na tisoči Izbrisanih, bi težko preživela in vztrajala v Sloveniji. Ko leta in leta živiš v nekem kazenskem prekršku, ko si za državo le kriminalec, se navadiš nenehno gledati za seboj, podnevi avtomatično zamenjaš smer hoje, ko vidiš policiste, ponoči nikoli ne hodiš po mestu, ker te lahko legitimirajo, takrat ti takšne stvari postanejo normalne. Ko sem čez pet ali šest let po izrednem zakonu o naturalizaciji le dobila odvzeto državljanstvo – stanovanja nikoli, se še nekaj časa nisem mogla otresti privzetih navad.
Dolgo sem bila o svojem izbrisu tiho, saj sem bila še leta prepričana, da mi bo »domovina« ponovno odvzela državljanstvo, če se bom na glas drla o krivicah in o kršenju človekovih pravic. Zdaj pa mi je vseeno. Sem okupatorjeva hči. To ni bila moja izbira. Bilo pa je dejstvo, ki me je zaznamovalo. Ni pa me premagalo.
lp
svoje domovine hči
Katarina Keček
(Katarina o svoji izkušnji pripoveduje v dokumentarnem filmu Dolge počitnice, premiera v Kinodvoru 20. februarja)
Sramota, kje živim…vsak dan znova se tega zavem!
Katarina, upam da je po 20 letih vsaj odtenek boljše življenje za tebe.