En korak nazaj, dva naprej

damjan zorc
Damjan Zorc (foto: osebni arhiv)

Oče sem postal z 28 leti. V današnji dobi, ko je precej modno ali neizogibno imeti otroke, ko ti odpadejo že vsi zobje in ko zgradiš že šesti prizidek na družinski hiši, ki je stala že takrat, ko še Marija Terezija ni imela šestnajstih otrok, se zdi to zelo kmalu. Če se danes ozrem, nekaj let prekmalu. Ampak takrat sem v svet starševstva zajadral s polnimi pljuči, samozavestno, poznavalsko, odločno, brez tresočih nog. Saj tako je tudi prav, ker nikoli ni primeren čas za otroke. Nikoli. Skočiš v ledeno vodo, v kateri se vsi svetovni priročniki o vzgoji, ki se jih tako krčevito oklepaš, tako ali tako zmočijo. Ostanejo zgolj zmazki na papirju. Nič te ne more pripraviti na to, kar prihaja. Če seveda odmislim praktične vaje, kako plastičnega otroka s turkizno modrimi očmi in petcentimetrskimi trepalnicami poštupaš do belega in ga zaviješ v tetra plenico.

Ko so se mi tako pred enajstimi leti odprla vrata v popolnoma nov svet, ko je v deželo medu in mleka prijokala vesoljcu podobna štruca, sem bil en navaden zelenec. Še sam praktično otrok. Če bi hčerka takrat imela dudo, bi ji jo – ko bi (hvalabogu) spet zaspala – z napol priprtimi očmi tatinsko izmaknil in jo zadovoljno cuzal nekje v kotu in se smilil samemu sebi. Navajen sem bil, da sem imel čas zase. Ta čas je hitro izpuhtel v zrak, ko sem se izgubljal v navideznih okoljih računalniških iger, ko sem zataval v gibljive slike tisočerih obrazov in mamljivih zgodb ali dnevom kradel ure, ko sem potoval po knjižnih straneh. Dobro sem se znašel tam, kjer sem lahko skrbel samo za lastno udobje. Tam nekje zgoraj na vrhu, od koder je bil vedno lep razgled. Pa še sestopiti ni bilo treba.

urška kozak

In potem je bilo kar naenkrat treba deliti čas, ki ga je vedno bolj primanjkovalo. Vedno manj ga je bilo zame, za moje potrebe, za moja ugodja. Izgubljal sem tla pod nogami, izgubljal sem se na svoji poti, po kateri sem sam tako ljubosumno stopal. Zdaj je bilo treba skrbeti tudi za drugega. Za človeka, ki je komaj prišel na svet in je že zahteval, zahteval, zahteval, zahteval. Ni bilo miru, ni bilo postanka. Svet se ni več vrtel okoli mene. Svet okoli mene je zbledel.

Nato pa sem – sčasoma, mukotrpno, trn za trnom – začel spoznavati, da je otrok moj učitelj. Ne knjige. Ne odrasli. Otrok.

Z vsemi svojimi muhami, sitnarjenjem, trmo, odprtostjo, iskrenostjo in neposrednostjo. S svojo politično nekorektnostjo. Skrinja zakladov, ki jih odkrivaš počasi, mukotrpno, trn za trnom. Otroci so igrivi, čudijo se in igrajo ter so neverjetno uglašeni s svetom okoli sebe. In zato te vedno najdejo. Najdejo te, ko se vsakič poskušaš trmasto povzpeti nazaj na znane vrhove udobja in te zvlečejo nazaj dol. Na realna tla. Daleč proč od samovšečnih vršacev ti brezsramno – pogosto prav takrat, ko si tega najmanj želiš, v družbi ljudi, v kateri si nadeneš priljubljeno masko – razkrijejo vse tiste šibke točke, ki jih z leti vztrajno prekrivaš in skrivaš. In vse tiste pomanjkljivosti, ki se jih sploh ne zavedaš. Te so najhujše. Najbolj presenetljive in boleče, ko pridejo na dan. Lekcija je težka. Zato jo ponavljam. Enkrat pogrnem, dvakrat izdelam. En korak nazaj, dva naprej.

Učim se tudi prisluhniti. Pogosto se mi namreč zgodi, da sem z mislimi drugje, daleč stran. Takrat preklopim na avtopilota in na vztrajna otrokova vprašanja mehansko odgovarjam z ja, ja, ja in mhm, mhm, mhm. Otroka gledam, ampak ga ne vidim. Otroka slišim, vendar ga ne poslušam. Takšna igra besedne izmenjave nekaj časa traja nemoteno, gladko kot svila. Potopim se v svoj svet, svet odraslih, v katerem sta dovoljena pretvarjanje in sanjarjenje, dokler se ne zaletim v zid, ko mi otrok postavi vprašanje. Kot v šoli. Ponavljanje snovi, preverjanje, ali sem razumel povedano. Nisem. Ne vem, o čem je tekla beseda. Z blazno odraslimi stavki se poskušam izviti iz tega klobčiča majhnih pasti, vendar mi ne uspe. Nikoli mi ne uspe. Razgaljen sem. Otrok, ki še ni prestopil šolskega praga, me razkrinka. In zato ponavljam lekcijo. Učim se prisluhniti. Otrokoma, bližnjim, odraslim. En korak nazaj, dva naprej.

Predvsem pa je življenje z otroki eno veliko odrekanje. Deliš, kar imaš. Svoje znanje, svoj čas, svoj denar, svoje udobje, svoj prestol, svoje srce. Najtežja preizkušnja življenja. Toda ta preizkušnja ti tudi največ da. Na svet okoli sebe in na ljudi ne gledaš več zgolj iz svoje perspektive, svoje realnosti, ki je pogosto zverižena, popačena, posesivna. Ko ti otroci iz dneva v dan pred noge mečejo na videz nepremostljive ovire, ki te razgalijo, te podrejo na tla, ko te izmučijo z večnimi vprašanji, ki terjajo resne odgovore, ko zahtevajo čas v trenutku, ko bi si najbolj želel biti kje drugje, se z nepredstavljivim naporom učiš potrpežljivosti. Do otrok, bližnjih, odraslih. Potrpežljivosti, iz katere se na koncu rodi empatija. Paradoksalno z odrekanjem – ko sebi iztrgaš, da bi dal drugemu – dobiš več. Odrekanje je veliko korakov nazaj. Toda še več naprej.

Pred otroki se ne moreš skrivati. Ne moreš jih speljati na led. Lahko, ampak s tem spodrsne na ledu tudi tebi. Otroci so detektorji, ki zaznajo še tako neznatna odstopanja od tega, kar zares si. Zaznajo in sprožijo alarm. Glasen alarm, ki te ogluši. Ki te spravlja ob živce, razpoka na hitro narejene fasade. Ni sprenevedanja, ni laži. Če sem z enim otrokom občasno še lahko krajšal ovinke, brskal za bližnjicami in se trmasto oklepal starih, zguljenih navad, je bilo te za silo uglašene pesmi z drugim otrokom konec. Zdaj sem na dveh frontah. Z obrazom in hrbtom. Nikamor ne morem uiti.

Zato mi ne preostane drugega, kot da se učim. Da ponavljam lekcije in odkrivam nove. Da grem en korak nazaj. In dva naprej.

 

damjan zorc
Damjan Zorc (foto: osebni arhiv)

Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.

 

urška kozak
Urška Kozak (foto: osebni arhiv)

Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.

 

 

Več od Metina lista

Protesti v Sloveniji se širijo in vsebinsko izostrujejo

Ljudje v Sloveniji so jezni in za to imajo številne razloge. Na...
Beri dalje

2 komentarja

Komentiranje je zaprto.