Evropska trojka zahteva privatizacijo vodnih podjetij? Delno drži.

(foto via http://ondas3.blogs.sapo.pt/)

»Evropska trojka je od Grčije in Portugalske že zahtevala, naj za “krpanje” proračunskih lukenj in preprečevanje monopolov privatizirata več vodovodnih podjetij. Države v krizi so torej prisiljene prodati svoje sisteme oskrbe z vodo.« Pozitivna Slovenija na svoji spletni strani, 13. februarja 2013.

Resnicomer, s katerim ločujemo zrnje od plev, laži in manipulacij, ima 5 stopenj: 100 – izjava drži, 75 – izjava večinoma drži, 50 – IZJAVA DELNO DRŽI, 25 – izjava večinoma ne drži, 0 – izjava ne drži.

Aktualni predlog direktive Evropske komisije o podeljevanju koncesijskih pogodb po mnenju več strokovnjakov vodi v privatizacijo oskrbe z vodo na ozemlju Evropske unije. (vir) Neodvisno od tega širšega normativnega predloga Komisije pa v javnosti že dalj časa odmeva domneven pritisk s strani EU oziroma »Trojke« (tj. Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada) na države, ki so zaprosile za finančno pomoč, naj privatizirajo svoja javna vodovodna podjetja. (glej 1, 2, 3) Pozitivna Slovenija je na svoji spletni strani takoj za citirano izjavo zapisala, da utegne biti tudi Slovenija tako prisiljena privatizirati svojo pitno vodo, v kolikor bo zaprosila za zunanjo finančno pomoč.

Pogajanja med Trojko in državami članicami EU so zaupne narave, kar pomeni, da ne obstaja nobena javno dostopna komunikacija o vsebini pogajanj. V analizi se bomo tako opirali na vire, ki so javno dostopni.

(foto via Pozitivna Slovenija)

“Zahteva” Evropske trojke, da Grčija in Portugalska privatizirata več vodovodnih podjetij

Grčiji so bili ukrepi, ki jih mora sprejeti v zameno za dodelitev finančne pomoči, prvič formalno odrejeni v sklepu Sveta EU z dne 10.5.2010, ki je bil kasneje večkrat dopolnjen in spremenjen. Nobeden izmed prvotnih sklepov Sveta o finančni pomoči Grčiji ni vseboval zahteve po privatizaciji javnih podjetij. Eden izmed prvih dokumentov EU, ki Grčiji nalagajo dolžnost privatizacije, je poročilo, ki ga je izdelala Komisija na podlagi dvotedenskega obiska misije Trojke v Atenah v februarju 2011. V svojem poročilu Komisija navaja, da mora grška vlada pospešiti postopek privatizacije svojih podjetij. Dne 27.10.2011 je Komisija Svetu EU predlagala sprejetje sklepa, ki Grčiji nalaga dolžnost prenosa določenih državnih deležev v več podjetjih na novoustanovljeni grški privatizacijski sklad. V predvidenem privatizacijskem načrtu je bilo tudi 27,3% deleža v največjem atenskem vodnem podjetju, Athens Water and Sewerage Company (EYDAP), v katerem ima država sicer 61,3 % lastniški delež, in 40% deleža v največjem podjetju za oskrbo z vodo v Thessalonikih, Thessaloniki Water and Sewerage Company (EYATH), kjer ima država 74% lastniški delež. Svet je predlog Komisije sprejel in dne 3.11.2011 Grčiji res naložil privatizacijo dela državnih deležev omenjenih vodnih podjetij. Zanimivo pa je, da je grški finančni minister prodajo 27,3% deleža EYDAP in 40% deleža EYATH naznanil že dne 23.5.2011. (vir) Grška vlada je torej napovedala prodajo deležev približno tri mesece po obisku Trojke v Grčiji in kar šest mesecev preden je tako dolžnost Grčije tudi uradno sprejel Svet. To lahko pomeni bodisi, da je Komisija pri oblikovanju predloga Svetu samo sledila že sprejetemu programu privatizacije grške vlade bodisi, da je Komisija tekom svojega dvotedenskega obiska v Grčiji (ali kadarkoli prej) grški vladi tudi naročila prodajo navedenih deležev v vodnih podjetjih, svoj predlog pa je Svetu formalizirala šele po tem, ko so pogoji za tako privatizacijo postali bolj ugodni. Nadalje je zanimivo, da se je Grčija že 31.10.2011 v Memorandumu ekonomskih in finančnih politik uradno zavezala k privatizaciji celotnega deleža v EYDAP in 34% od svojega 74% lastniškega deleža v EYATH; to je torej storila po formalnem predlogu Komisije Svetu

Eyath
Del vodovodnega omrežja v oskrbi podjetja Eyath, Thessaloniki, Grčija (foto via http://www.fibrwrapeurope.com/)

in pred uradno odločitvijo Sveta. Iz navedenega sosledja lahko zanesljivo sklepamo, da Grčija bolj kot odločitve Sveta, ki je sicer edini organ, ki lahko sprejema zavezujoče odločitve glede grških obveznosti v okviru paketa finančne pomoči, upošteva odločitve Komisije. Dejstvo, da se je Grčija k privatizaciji deležev v vodnih podjetjih zavezala le štiri dni po uradnem predlogu Komisije pa je zopet moč razlagati dvoplastno; Komisija je lahko tako zahtevo izrazila že veliko pred svojim uradnim predlogom Svetu, lahko pa je Grčija prav tako veliko prej sama podala tak predlog privatizacije in je Komisija grški predlog le potrdila. Velikost deležev podjetij, ki naj bi jih država prodala, v navedenih različnih dokumentih sicer variira; Komisija je v svojem predlogu Svetu sledila predhodni grški izjavi o privatizaciji deležev v vodnih podjetjih, Memorandum o razumevanju Grčije, ki je časovno sledil predlogu Komisije, pa je deleže spremenil. Navedeno bi sicer lahko pomenilo, da ima Grčija večjo besedo pri določanju deležev prodaje kot Komisija, v vsakem primeru pa podatek ni odločilnega pomena, saj je zaveza k prodaji določenih deležev s strani Grčije sprejeta kot del kratkoročne strategije v okviru paketa finančne pomoči- odprodaja koliko deležev do kdaj. Kratkoročni načrti prodaje torej ne izključujejo možnosti, da je za podjetja dolgoročno predvidena popolna privatizacija.

Danes je privatizacija grških vodnih podjetij v polnem pogonu; v Memorandumu o razumevanju z dne 21.12.2012 se je Grčija zavezala k odpravi zakonodajnih ovir za privatizacijo ter se zavezala k nadaljnjim korakom za prodajo svojih deležev v dveh vodnih podjetjih. Pred kratkim je grška vlada izjavila, da namerava prodati celotne deleže v obeh vodnih podjetjih in naznanila, da namerava prvih 51% v EYATH prodati že do oktobra 2013.

(foto via http://portaldaagua.inag.pt/)

Podobno dvomljivi so tudi podatki glede Portugalske. Kmalu za tem, ko je Portugalska aprila 2011 EU zaprosila za finančno pomoč, je v Lizbono prispela delegacija Trojke z namero nudenja pomoči pri določitvi paketa ekonomskih ukrepov, ki ga bo Portugalska morala uvesti v zameno za prejem pomoči. Obisk je trajal kar tri tedne, ob njegovem zaključku pa so predstavniki Trojke na novinarski konferenci v Lizboni oznanili tako imenovani portugalski Memorandum o razumevanju. (Bailout – 30 painful measures from the Troika agreement) Med tritedenskim obiskom se je delegacija sestala s predstavniki portugalskih bank, regulatornih oblasti, s sindikati, sociologi in drugimi predstavniki interesnih združenj, ki so podajali svoje predloge k sestavi Memoranduma o razumevanju. (vir) Tako posvetovanje Trojke bi lahko ocenili bodisi kot namero po bolj celoviti seznanitvi s situacijo na Portugalskem, kar bi Trojki omogočilo podajo bolj kvalitetnih predlogov portugalski vladi, bodisi (in to je bolj verjetno) kot namero po boljši seznanitvi s situacijo zato, da bi lahko Trojka sama lažje pripravila program, ki bo vključen v Memorandum o razumevanju.

V omenjenem Memorandumu o razumevanju z dne 17.5.2011 je Portugalska navedla, katera podjetja namerava privatizirati, vendar mednje ni vključila nobenega vodnega podjetja. Memorandum je določal le, da bo Portugalska za privatizacijo naknadno določila še dve veliki državni podjetji. Šele v dopolnjenem Memorandumu o ekonomskih in finančnih politikah z dne 1.9.2011 Portugalska navaja, da se je odločila, da na listo podjetij za privatizacijo dodaja tudi koncern Aguas de Portugal, največje podjetje za vodno oskrbo na Portugalskem, ki združuje 40 ločenih vodnih podjetij. Vključitev vodnega podjetja na seznam podjetij za privatizacijo je pravzaprav narekovala sprememba vlade. Junija 2011 je namreč na Portugalskem oblast prevzela konzervativna koalicija, ki je že dalj časa zasledovala privatizacijo vodnih podjetij. (vir) V zadnjem Memorandumu o razumevanju z dne 14.10.2012 Portugalska navaja, da namerava z načrtom privatizacije podjetja Aguas de Portugal nadaljevati in da skupaj z lokalnimi oblastmi razvija strateški načrt za prestrukturiranje širšega vodnega sektorja.

Izkušnji Grčije in Portugalske nakazujeta, da je bila morebitna prisila s strani Trojke k privatizaciji določenih vodnih podjetij pravzaprav v skladu s politiko nacionalne oblasti. Eden izmed odvetnikov Komisije je izjavil, da je bila prodaja deležev v omenjenih dveh grških vodnih podjetjih v določenem trenutku v letu 2010 blokirana zaradi tega, ker so grški socialisti razveljavili prejšnji privatizacijski plan konzervativne vlade. (vir) Morebitna usklajenost interesov Komisije in nacionalnih oblasti pa ne izključuje možnosti, da je Komisija vseeno vztrajala na privatizaciji vodnih podjetij Grčije in Portugalske.

(foto via http://ondas3.blogs.sapo.pt/)

Je komisija res izvajala pritisk?

Dejstva, ki govorijo v prid temu, da je Komisija res izvajala takšen pritisk:

1. Obtožbe o tem, da je Komisija Portugalsko in Grčijo silila k privatizaciji vodnih podjetij, so obkrožile vse svetovne medije. Sprožile so tudi izjemen odziv civilne iniciative. Zelo neverjetno je, da bi neka informacija povzročila tako močan odziv javnosti, ne da bi imela določeno podlago v dejstvih. Pri tem ni potrebno posebej izpostavljati, da tudi sama zaupna narava pogajanj med državami članicami in Trojko ne more izključiti popolnega odtoka informacij iz zaprtega kroga.

2. Komisija takih masovnih obtoževanj ni nikoli demantirala. V kolikor bi bili očitki, ki mečejo tako slabo luč na Komisijo res neresnični, bi Komisija najverjetneje izdala sporočilo za javnost, v katerem bi zanikala obtožbe. To je storila recimo glede predloga direktive o podeljevanju koncesij; dne 23.1.2013 je na svoji spletni strani objavila izjavo, da predlagana direktiva ne bo vodila v prisilno privatizacijo vodnih storitev.

3. Izjemno pomembno pa je, da je Komisija “siljenje” Grčije in Portugalske v privatizacijo navedenih vodnih podjetij implicitno že priznala. Več kot 20 organizacij civilne družbe, ki pripadajo Evropskemu gibanju za vodo, je maja 2011 pisalo Komisiji in jo obtožilo, da je kot pogoj za dodelitev pomoči Portugalski in Grčiji zahtevala privatizacijo zgoraj omenjenih treh vodnih podjetij, s čimer je ravnala v nasprotju z dolžnostjo nevtralnosti EU glede vprašanj javne ali privatne lastnine in upravljanja kolektvnih vodnih storitev. Pismo tudi zahteva, da se Komisija opredeli do negativnih izkušenj, ki jih je več držav imelo s privatizacijo oskrbe vode ter prosi za zagotovilo, da Komisija v bodoče ne bo več pogojevala paketov finančnih pomoči Grčiji, Portugalski ali katerikoli drugi državi s privatizacijo vode. Pismo še navaja, da je Komisija, zunaj delovanja Trojke, pritiskala na Italijo in druge države k privatizaciji lokalnih gospodarskih javnih služb, vključno z oskrbo vode. Evropska Komisija je na navedeno pismo podala precej kratek odgovor, v katerem navaja, da je prepričana, da privatizacija javne oskrbe z vodo lahko prinese izjemno pozitivne učinke tako za gospodarstvo države kot za njeno prebivalstvo ter da se mora privatizacija odviti previdno in šele, ko se postavi ustrezen normativen okvir zanjo. Na koncu Komisija navaja, da bo preverjala, da bo proces privatizacije vodnih podjetij zagotavljal poln dostop do vode vsem državljanom.

Odgovor Komisije, 26. september 2012 (vir: Evropska komisija)

Odgovor Komisije je ponovno sprožil množičen odziv medijev, v katerem se je vsebina odgovora enotno razlagala kot dokončno priznanje Komisije k siljenju držav v krizi k privatizaciji vodnih podjetij. (1234) Komisija sicer izrecno ne priznava, da je Grčiji in Portugalski naložila privatizacijo treh vodnih podjetij, vendar temeljita analiza njenega dopisa tak zaključek vendarle opravičuje. Komisija v odgovoru izrecno zagovarja privatizacijo in poudarja njeno pomembnost in pozitivne učinke. Glede na to, da Komisija odgovarja na pismo organizacij, ki Komisijo obtožujejo nalaganja obveznosti privatizacije vodnih podjetij Grčije in Portugalske, in glede na to, da Komisija v uvodu izrecno izpostavi navedeno problematiko, je sam odgovor Komisije o pomembnosti privatizacije in o tem, da jo bo še naprej spodbujala, resnično možno razumeti le kot priznanje, da je Grčiji in Portugalski naložila te obveznosti. Tak sklep še dodatno utemeljuje dejstvo, da Komisija v svojem odgovoru obtožb organizacij izrecno ne zanika; upravičeno je sklepati, da si organ kot je Evropska Komisija, ob množičnem napadanju svojega delovanja in celo izrecnih obtožbah o, ne le nemoralnih, ampak tudi protizakonitih dejanjih svojih organov, ne bi zlahka dovolil, da napadenega početja ne bi izrecno zanikal, v kolikor zanj ne bi bilo nobene podlage. Povedano drugače, v kolikor Komisija Grčiji in Portugalski res ne bi naložila privatizacije omenjenih vodnih podjetij, bi v svojem odgovoru sicer lahko navedla načelno podpiranje politike privatizacije, brez dvoma pa bi nalaganje takih obveznosti Grčiji in Portugalski izrecno zanikala.

Države v krizi prisiljene k prodaji svojih sistemov oskrbe z vodo?

Glede Grčije in Portugalske ugotavljamo, da sta državi pristali na privatizacijo, Memorandumi razumevanja ostalih držav, ki so trenutno vključene v režim prejemanja finančne pomoči EU in Mednarodnega denarnega sklada, to so Ciper, Latvija, Irska in Španija, pa vsi vsebujejo zelo skope določbe o privatizaciji in se po večini omejujejo le na izražanje namere po oblikovanju privatizacijskega programa; noben izmed Memorandumov ne govori o privatizaciji podjetij, ki se ukvarjajo z oskrbo z vodo. (Opomba: irski Memorandum sicer govori o nameri prestrukturacije vodnega sektorja, vendar v smislu koncentracije upravljanja vode v državnem javnem podjetju in uvedbe vodnih števcev.) Izpostaviti velja le Španijo, ki je želela privatizirati glavno madridsko javno vodno podjetje, Canal de Isabel II, pri čemer je sam postopek privatizacije trenutno začasno ustavljen. (vir)

Izjava, da so države v krizi prisiljene prodati svoje sisteme oskrbe z vodo, sicer nakazuje tudi na to, da so države prisiljene prodati celotne sisteme javne oskrbe z vodo. Glede tega je treba povedati, da sta v Grčiji EYATH in EYDAP, za katera se zateva privatizacija, odgovorna za dobavo vode v Atenah in Thessalonikih (skupaj oskrbujeta cca 5 milijonov prebivalcev), v preostalem delu Grčije pa za to sicer skrbi 230 javnih podjetij v občinski lasti. (vir) Dokazov, da naj bi Komisija Grčijo “silila” v prodajo tudi slednjih podjetij, nismo našli. Na Portugalskem, kjer je Komisija zahtevala privatizacijo podjetja Aguas de Portugal, je večina podjetij za oskrbo z vodo trenutno v državni lasti. V Španiji, za katero bi morda lahko sklepali, da jo v privatizacijo podjetja Canal de Isabel II sili Trojka, pa skoraj polovico prebivalstva oskrbujejo zasebna ali mešana javno-zasebna vodna podjetja, ki delujejo na podlagi koncesij z občinami.

Vse navedeno utemeljuje sklep, da zapis PS, da so države v krizi prisiljene prodati svoje sisteme oskrbe z vodo, vendarle predstavlja pretirano poenostavljanje trenutne (!) situacije, kakor je razvidno iz javno dostopnih virov informacij.

Naša ocena

Evropska trojka je od Grčije in Portugalske po analizi dostopnih virov res zahtevala, da privatizirata nekatera vodovodna podjetija. Glede na to, da uporaba besede »več« v kontekstu izjave PS nakazuje, da je šlo v vsaki državi za več podjetij, pa je treba opozoriti, da ocena velja le, v kolikor se zapis razume, da se je od Grčije zahtevala privatizacija dveh (pokrivata cca polovico prebivalstva), od Portugalske pa enega vodnega podjetja. Če smo za Grčijo in Portugalsko še lahko zaključili, da jima je Komisija narekovala privatizacijo nekaterih vodnih podjetij, za ostale države, ki so zaprosile za finančno pomoč, po analizi javno dostopnih podatkov tega ne moremo storiti.

Glede zapisa na strani Pozitivne Slovenije, da je evropska Trojka »od Grčije in Portugalske že zahtevala, naj za “krpanje” proračunskih lukenj in preprečevanje monopolov privatizirata več vodovodnih podjetij. Države v krizi so torej prisiljene prodati svoje sisteme oskrbe z vodo.«, tako ocenjujemo, da delno drži.

Napisala in raziskala: Ana Kastelec

Uredila: Nataša Briški

Področje: EU, mednarodno pravo, okolje

 

Uporabljeni viri: 

Pozitivna Slovenija, spletna stran Pozitivne Slovenije

Svet EU, Sklep št. 2010/320/EU

Evropska Komisija, Poročilo Komisije COM(2011) 85 final

Evropska Komisija, Predlog Svetu EU COM(2011) 703 final

Public Service Europe, EU’s Water Privatisation Plans »Irresponsible«

Blue Planet Project, Our Right to Water

Right2Water, MONITOR-Commission Plans for Water Privatisation

Svet EU, Sklep št. 2011/15933/EU

Ministrstvo za finance Grčije, Poziv k izjavi interesa za finančnega svetovalca

Grčija, Memorandum o razumevanju z dne 21.12.2012

The Huffington Post, Greeks Stand Up to Protect Their Water From Privatization

Phantis, Greece Plans to Sell 51% of Thessaloniki Water By Next October

Global Water Intelligence, Ambitious Timing for Greek Water Sell-off

Portugalska, Memorandum o razumevanju z dne 17.5.2011

Portugalska, Memorandum o razumevanju z dne 1.9.2011

Portugalska, Memorandum o razumevanju z dne 14.10.2012

EurActiv, Bailout Terms Force Water Utility Sale in Greece, Portugal

The Portugal Daily View, Bailout: 30 Painful Measures From the Troika Agreement

Presseurop, EU/IMF/ECB »Troika« Interviews the Nation

Global Water Intelligence, Can Portugal Turn Water Into Cash?

Evropska Komisija, Izjava za javnost z dne 23.1.2013

Corporate Europe Observatory, Open Letter to EU Commission on Water Privatisation

Evropska Komisija, Odgovor z dne 26.9.2012

Northcentral PA, EU Commission Forces Crisis-hit Countries to Privatise Water

ReINFORM, European Water Movement on Greece’s Side: Second letter-response to the EU Commission

Neurope, Commission in Favor of Water Privatisation for Countries Receiving Bailout

Ciper, Memorandum o razumevanju

Latvija, Memorandum o razumevanju

Španija, Memorandum o razumevanju

Irska, Memorandum o razumevanju

The Telegraph, Spain and Ireland Turn to Privatisation

Wikipedia, Water Supply and Sanitation in Spain

Alternative World Water Forum, The Process of Privatizing the Canal Isabel II

Wikipedia, Water Supply and Sanitation in Greece

 

Več o projektu: Meta Analiza, predlogi in komentarji dobrodošli na info@metinalista.si.

Projekt je podprla Ameriška ambasada v Ljubljani“This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State.”


Več od Metina lista

Ženske v politiki – kaj pa, če bi se Slovenija zgledovala po Ruandi?

V okviru projekta OPENN (Osvojiti politično enakost z novimi imeni) raziskujemo, zakaj je v...
Beri dalje