Grška Siriza – mladenka s starostnimi gubami

Avtorica: Katja Lihtenvalner – občasno piše za Večer o aktualnih dogajanjih v grški prestolnici, ki je postala njen dom. Njena največja inspiracija so priseljenska življenja, nočne atenske ulice in politični ekstremizmi. Rada opazuje, dosti sameva, ne mara samopredaje. Na Twitterju jo najdete pod @Lihtenvalner.

Svoj glas sem na domačih volitvah oddala Združeni levici. Menim, da od vseh strank, med katerimi sem lahko izbirala, predstavljajo idejo, ki je najbližje tistemu, v kar sama verjamem. Zadovoljna sem bila, da so se prebili v parlament in privoščila sem jim dober volilni rezultat, četudi v Sloveniji zadnja štiri leta več ne živim. Živim v državi, v kateri ima največjo podporo stranka, ki jo Združena levica uporablja kot svojo pozitivno referencο.

Če bi imela volilno pravico v Grčiji, Siriza ne bi dobila mojega glasu. Zakaj? Ker Sirizo poznam, poslušam, opazujem, spremljam, berem in z njo živim.

SIRIZA NI ALEKSIS CIPRAS

V domačih medijih sem zasledila, da se koalicija levih radikalnih strank Siriza  v večini zapisov pojavlja izključno v navezavi z njegovim vodjem, „svežim in novim obrazom“ Aleksisom Ciprasom. Cipras, nekoč pripadnik podmladka komunistične stranke, je morda nov za Evropo in Slovenijo, vendar za grški politični prostor nikakor ni. Spreten retorik,  vedno širokega nasmeha in dejansko «neoporečne preteklosti» se ukvarja s politiko celotno svoje aktivno življenje. Njegov prodor se je začel leta 2006, ko je pri 32-ih letih kandidiral za župana Aten in dosegel tretje mesto. Od takrat naprej se njegova politična kariera strmo dviga.

Ciprasove govore spremljam v živo in zato lahko z zagotovostjo potrdim, da so v večini identični na vsakem govorniškem pultu, na katerega se nekravatarski politik nasloni: v uvodu najprej pozdravi najzvestejše poslušalce, potem se usmeri v aktualen problem, s katerim se grška vlada tisti čas ukvarja, in potem preostanek časa (70% celotnega govora) razpravlja o grškem premierju Samarasu in kritiki njegovih političnih odločitvah tistega tedna. Tekom svojega monologa bežno poškili na pripravljen zapis, se obvezno večkrat široko nasmehne ter s pogledom počeše zbrano občinstvo, katerega povprečna starost je 50 let. „Ustavili jih bomo. Povezani in solidarni bomo s skupnimi močmi postali edini zmagovalci tega boja“, se vedno ponovi.

Aleksis Cipras se je v zadnjih dveh letih, odkar je njegova stranka suvereno prestopila parlamentarni prag, drastično spremenil. Postal je vedno bolj pragmatičen, pristajati je začel na sklepanje kompromisov in njegova udarnost ter odločnost sta izpuhteli. Ostro kritiko usmerja samo še na tiste, katerih uzdo hoče prevzeti: dvojčku Pasok in Nova Demokracija, podpisnikom memorandumov s trojko, ki so Grčijo pahnili v nastalo ekonomsko, socialno in politično realnost.

IMIDŽ “SIRIZEJA”

Z zanimanjem spremljam tudi Ciprasovo pojavljanje v tujini. Opažam, da vedno nadene povsem drug kostum in zamenja svojo retoriko za „evropsko sprejemljivo“. Ker bojda „v politiki ni naključij“, sem začela sklepati, da vodja Sirize svojega znanja angleščine namerno ne izpopolnjuje, četudi redno nastopa v tujini in se pajdaši s podobnimi levičarskimi strankami po celotni Evropi ter mu tako poznavanje tujih jezikov verjetno ne bi škodilo. Okorno izražanje v angleščini spada k njegovemu imidžu, ki je v nasprotju z dosedanjo identiteto grških vodilnih političnih imen Papandreu, Samaras in Venizelos.

Uveljavljena imena grške politike iz vrst koalicije, ki dejansko vodijo Grčijo že štiri desetletja, prihajajo iz bogatih elitnih družin in so se šolali v prestižnih šolah v tujini. Spretno se izražajo v tujih jezikih, živijo v prestižnih predelih Aten in so lastniki vil, poletnih hišic in debelih bančnih računov v tujini. Ciprasov imidž je zgrajen na drugačni predpostavki: živi v nič kaj elitni atenski soseski Abelokipi, je dostopen, daje videz vsakdanjosti in kaže ogromno razumevanja za težave Grkov. S svojim preprostim načinom življenja (in nesposobnostjo artikuliranega izražanja v angleščini) ostaja Cipras blizu največjemu volilnemu telesu – pripadnikom delavskega srednjega razreda, ki so bili prej najbolj zvesti volivci socialdemokratskega Pasoka in so v času krize postali revni, brezposelni in zavrženi. K novemu imidžu politika pa, kot sam rad omeni, spada tudi dejstvo, da je pripadnik nove generacije politikov v Grčiji, rojene po padcu vojaške hunte 1973. Prisvajanje upora v času vojaške diktature je namreč alibi starih politikov, ki so zato dolgo sedeli in še vedno sedijo v parlamentu. Podoben imidž so zgradili tudi ostali „Sirizeji“ (op. grška beseda za člane Sirize), ki jih najdemo povsod, kjer se odvijajo upori na grških ulicah. Nabirati volilne glasove na opustošeni, zakreditirani in osiromašeni Helenski puščavi ni bilo nikoli lažje.

Če najdemo poslance predvsem tam, kamor so usmerjeni medijski žarometi, bomo njihova gibanja, ki se napajajo iz proračuna Sirize, našli v umazanih predelih ulice, kjer se odvijajo neposredni boji, nasilne demonstracije in raba solzilca ni redka. Trenutno se na vsakem kotičku centra Aten odvijajo upori v obliki organiziranih taborov odpuščenih javnih uslužbencev (čistilk ministrstva za finance, šolskih varnostnikov, učiteljev osnovnih šol, novinarjev javne radiotelevizije, ipd.). Protesti in demonstracije se odvijajo skoraj vsak dan, saj je Samarasova vlada ravno v poletju zarezala v uresničevanje novih memorandumskih obljub in na pregret atenski beton priklicala Grke, ki si dopusta ne morejo več privoščiti.

Razlogov za pojavljanje Sirizejev je vedno dovolj in prav je tako. Naloga politikov je navsezadnje tudi ta, da stojijo na strani zavrženih, odpuščenih in marginaliziranih ter s svojim vplivom pomagajo pri ustvarjanju kvalitetnejše družbe za vse.

POSTARANA BOTRA

Relativno idilično ljudsko podobo uporniške Sirize pa kazi podroben vpogled v delovanje gonilnega telesa te stranke. Siriza ima v grškem parlamentu 71 poslancev v 300-članskem parlamentu. Od tega je pet bivših članov Pasoka in nekaj manj kot dvajset poslancev, ki so pobegnili iz trmaste in totalitarne Komunistične stranke Grčije, ki je v zadnjih letih na račun Sirize izgubila veliko podpore. Tudi sicer ima Siriza v parlamentu skupno samo 20 poslancev, ki so mlajši od 50 let (mednje spada tudi Cipras). V državi, kjer politiko vodijo moški s „politično preteklostjo, izkušnjami in znanjem“ to ni zanemarljivo dejstvo. Med njimi izstopajo imena Tsukalas, Dragasakis, Vutsis, Sakorafa, Kurublis ipd., katerih ključne besede so sindikati, odebeljeni bančni računi in prehajanje med strankami.

Med prestopniki je tudi sicer najbolj moteč njihov vpliv v centralnem komiteju stranke, njihova dolga politična preteklost in njihova nenavadna politična transformacija, ki je očitno v Sirizi našla svoje zatočišče. Prvi letošnji odhod pisatelja in poslanca Petrosa Tatsopulosa iz Sirize je že nakazal, da se znotraj stranke kuha in nekateri stiskajo zobe do volitev. Tudi podmladek Sirize je že večkrat izrazil nestrinjanje z odločitvami vodstva stranke. Zlepljenost različnih interesov, izkušenj in tudi generacij je pripeljala do vedno pogostejših trenj, ki jih štab Ploščadi Komuduru, kot se v Atenah imenuje centralni štab Sirize, skuša prikriti. To so mi potrdili tudi tisti, ki so Sirizo zapustili in prešli v drugo koalicijo levih grških strank Andarsija, v katero se stekajo nezadovoljni Sirizeji.

Po nekaj letih opazovanja Sirize sem tako prišla do sklepa, da bo imel ta eksperiment najverjetneje omejen rok trajanja. Združuje namreč kompleksne pojme človeške narave nanašajoč se na solidarnost, humanizem in medsebojno pomoč ter se pri tem skuša uveljaviti skozi svež politični koncept, čigar glavni nosilci temeljev so obrazi, ki so v politiki že več kot 30 let. Ob tem se nahaja v specifičnem zgodovinskem trenutku tako za stranko kot navsezadnje za Evropo. Pričakovanja so velika.

In še več! Siriza bo morala ob radikalni (?) spremembi vodenja grške politike (za kar je v bližnji prihodnosti malo možnosti, da se ne bi zgodilo) zagristi v še eno kislo jabolko te tradicionalno orientirane družbe. Premožne grške družine, zasidrane politične elite, vplivne ladjarske dinastije ter navsezadnje razbohotena in premožna ortodoksna cerkev, ki so v složni koaliciji do sedaj vladale Helenski republiki, se oblasti skoraj zagotovo ne bodo odpovedale brez upora. Povsem upravičeno bi lahko sklepali, da bodo za dosego svojih ciljev (še bolj) okrepili svoje odnose z neonacistično pošastjo, ki sliši na ime Zlata zora in trenutno počitnikuje v zaporu.

Siriza je utelešenje vsega, v čemer Grki v času hude krize iščejo svoje zatočišče pred brezposelnostjo, revščino in lakoto. Je nova religija. Je klopčič rožnatih sanj. Je perverzna želja. Je sveže izstisnjen nektar najslajšega, kar naj bi kot ljudje posedovali: solidarnost, povezanost, razumevanje, skrb za okolje, humanizem, empatičnost, skrb za človekove pravice in skupnostno sodelovanje. Siriza je „unikaten evropski projekt“, je političen eksperiment in novi ideološki ustroj. Siriza je rešilna bilka, je simbol upora proti kapitalizmu, neoliberalizmu in izkoriščevalski trojki. Siriza je grški talisman. In hkrati je botra slovenski Združeni levici mladenka s starostnimi gubami, ki se na grškem političnem parketu ni znašla po naključju.