Spodnji zapis je kratka refleksija o prezgodaj preminulem profesorju sociologije in zgodovine, ki je profesuro jemal kot poslanstvo in ki nas je naučil, da se moramo kljub drvečemu ritmu življenja ustaviti, si vzeti čas za soljudi, dobre knjige in filme, prepoznati lepote narave, se poglobiti v družbene teme, nenehno širiti znanje, si privoščiti dobro kavo, poslušati dobro glasbo in predvsem, dati priložnosti mladim, da se izkažejo. Počivajte v miru, gospod profesor.
Najbrž je bila že kakšna minuta čez zvonjenje šolskega zvonca, ko smo se končno posedli v klopi in nestrpno pričakovali novega profesorja sociologije, ki naj bi nas v prihajajočem letu pripravljal na maturo. V generaciji nas je bilo le okrog deset dijakov, ki smo si tisto leto na dobrem starem Kajuhu kot izbirni maturitetni predmet izbrali sociologijo, ki pa naj bi jo poučeval profesor s – Centra. Vsak Celjan pozna tradicionalno rivalstvo med Kajuhom in Centrom, in kljub temu, da smo kot bodoči družbeni kritiki zavračali takšne nesmisle, so se v nas porajala vprašanja: »Kdo je ta profesor? Nas bo želel dobro naučiti sociologijo, čeprav prihaja z ‘rivalske’ šole? A je kul? Bodo predavanja dolgočasna, strogo teoretična, ali zanimiva in aktualna?« Odgovori so se spontano pisali tekom leta, in kaj hitro smo ugotovili, da se za črno usnjeno jakno, pametnim pogledom izza očal in famoznim prihodom na šolo na velikem motorju skriva več kot le profesor.
Profesorju je bilo ime Sergej Vučer.
Neznosno me boli, da je zgornji stavek v pretekliku. Profesor Vučer je žal preminil prejšnji teden – zelo zelo prezgodaj. Bil je ena izmed teh oseb, ki jih lahko pokličeš za kavo, ko se ti zazdi. Ki jim lahko pošlješ dober komad, na katerega si ravno naletel. Oseba, na katero se lahko zaneseš kadarkoli in kjerkoli, ne glede na razliko v letih in ne glede na to, da te je ta oseba nekoč poučevala in ti pisala ocene v redovalnico. Ker profesor Vučer ni bil le profesor – Sergej nam je bil prijatelj, mentor, sodelavec, predvsem pa človek z velikim Č. Verjel je v ljudi, v življenje tu in sedaj, v pravičnost, v dobro glasbo, močne argumente in skrbno izbrane besede – zato se želim od njega posloviti z besedo, s člankom, z nečim, kar bo ostalo in kar bi (upam) bilo všeč tudi njemu.
Živeti je beseda, ki je gotovo na vrhu seznama glagolov in pridevnikov, ki opisujejo Sergeja. Ljubil je življenje in ga znal zajemati s polno žlico, v kateri so priokus hedonizma začinili kritično mišljenje, občutek za socialno pravičnost, dobrota in želja po znanju. Ter predvsem vnema predati to znanje naprej, spodbuditi mlade k raziskovanju, proaktivnosti, spremembam, in marsikatero sociološko teorijo spremeniti v prakso. Profesuro je jemal kot poslanstvo. Ne le, da nas je mlade nadebudneže na strokoven in zanimiv način vpeljal v svet Marxa, Webra, Foucaulta in ostalih družbenih teoretikov, znal nas je navdušiti tudi za aktualne družbene teme in jih kritično ter analitično interpretirati. Bil je tisti pravi profesor, za katerega šola ni predstavljala le sedem do osem šolskih ur na dan; zanj je šola bila življenje.
Nikoli se ni podredil omejujočemu kurikulumu in okvirju šolskih učbenikov, temveč nam je sociološke teme predstavil na aktualen, zanimiv in kritičen način. Na predavanjih smo gledali Monty Pythona, poslušali rock bande z AC/DC prvimi na playlisti, analizirali potrošniško kulturo ter vsakdanje banalne stvari in se naučili imeti oči in glavo široko odprte. Njegovo navdušenje in strast za znanje in dobro diskusijo sta bila nalezljiva. Zaradi njega sem namesto na žur odšla v Maribor na predavanje prof. Vesne Vuk Godina, si namesto Agathe Christie, kot poletno branje izbrala Adornovo Dialektiko razsvetljenstva ter redno začela spremljati Jona Stewarta, ki sva ga redno komentirala še vsa leta po maturi. Presegel je delitev na Kajuhovce in Centraše in vedno v ospredje postavljal znanje.
S srcem in dušo je bil tu za dijake. Nižanje plač v javnem sektorju, vse več birokratskih postopkov in odmikanje gimnazijskega programa od tega, da pripravi mlade ‘buče’, kot nas je ljubeče klical, na realno življenje in nas nauči misliti ‘out of the box’, ga niso ustavili. Nasprotno, spodbudili so ga, da nam nudi več, da v nas prižge tisti mladostniški ogenj, željo po raziskovanju. Bil je vrhunski mentor raziskovalne dejavnosti – vsi dijaki, ki smo pripravljali raziskovalne naloge pod njegovim mentorstvom, smo dosegli izjemne rezultate. Pripravil nas je do tega, da smo rezultate raziskovalnih nalog širili naprej in idejo speljali dalje. Eden njegovih zadnjih projektov je bil poskus povezati raziskovalno dejavnost, tako družbnoslovno kot naravoslovno, z gospodarstvom – projekta se je lotil izključno z vidika koristi dijakov. Znal je prepoznati talent, znal nam je dati priložnost, da se dokažemo, in znal nas je spodbuditi, da smo se lotevali novih stvari, tako na šolskem kot izvenšolskem področju.
Imela sem srečo in čast, da sem Sergeja spoznala ne le kot profesorja, temveč tudi kot prijatelja. Po maturi sva ostala v kontaktu, redno prek Facebooka, tu in tam na kakšni kavi, pogosto pa tudi prek raznih projektov. Vedno sem bila počaščena, ko me je vključil v svoje številne projekte na Centru, ki so prinašali dodano vrednost za dijake. Nesebično mi je pomagal pri mojih projektih in me spodbujal, da sem razvijala ideje in zamisli. Kljub zaposlenosti je sodeloval pri naših dobrodelnih projektih in vedno imel posluh za socialno šibke. Tu in tam mi je poslal kakšen komad AC/DC za lep dan, skoraj na tedenski ravni sva izmenjevala zabavne, kritične in zanimive članke in še dan pred njegovo smrtjo debatirala o Laibachih in Severni Koreji. Debate z njim so bile vedno zabavne, argumentirane, kritične, hkrati pa je vedno znal prisluhniti tudi osebnim težavam in tegobam ter vedno dati kakšen dober nasvet.
O njegovih zanimanjih in prepričanjih bi lahko napisala celo knjigo, a sem se namerno osredotočila na njegovo profesorsko vlogo, saj je kot profesor definitivno izstopal.
Njegov odnos do dijakov, do kurikuluma, do gimnazije kot institucije, namreč odpira splošna vprašanja o pomenu profesorjev v današnjem izobraževalnem sistemu, kjer kvantiteta dobiva prednost pred kvaliteto, kjer birokracija in administracija pogosto omejujeta pretok znanja in kjer se beseda profesor nanaša zgolj na službo, ne pa tudi na poslanstvo.
S svojo misijo delati za dijake je šel do konca – prijatelje in znance se je spodbudilo, da smo namesto rož in sveč na pogrebu prispevali sredstva za sklad dijakov na Gimnaziji Celje Center. Tako zelo Sergejevo.
Svojo izkušnjo s tem neverjetnim profesorjem sem želela deliti ravno zato, da se spodbudi razprava o vlogi profesorjev, mentorjev. Da mlade ‘buče’ dojamejo, da jim profesorji po večini želijo dobro. Da profesorji razumejo, kako veliko vlogo igrajo v našem razvoju in da zgolj učbenik ni zadostno sredstvo za razumevanje snovi. Da vlade nehajo težiti z raznimi reformami, ki uničujejo jedro šolskega sistema in da se vsi skupaj ustavimo in razmislimo, kako narediti družbo boljšo, pravičnejšo in polno možnosti za razvijanje talentov.
V Sergejevem imenu pozivam šole k posredovanju aplikativnega in širokega spektra znanja, profesorje k prepoznavanju in razvijanju talentov, dijake k razširjanju svojih obzorij, rock bande k pisanju dobrih komadov, kavarne k ponujanju dobre kave, režiserje k ustvarjanju kvalitetnih dokumentarcev, predvsem pa vsakega pozameznika h kritičnemu mišljenju, proaktivnosti, dobroti in pravičnosti. Sergeju pa želim, da mu AC/DC nikoli ne prenehajo igrati – naj mu bodo njihove melodije večne, kot bo nam večen duh, ki bo za njim ostal na šolskih hodnikih in na vseh mestih, ki jih je dobri stari profesor Vučer zaznamoval s svojo iskrivostjo, radostjo in pozitivo.
Sergej, ta je zate:
Avtorica: Tamara Juričič, magistrica Športa in mednarodnega razvoja, trenutno na praksi pri Svetovnem prvenstvu v nogometu za brezdomce. Obožuje nogomet, Južno Afriko in dobre knjige. Na Twitterju jo najdete pod @TamaraJuricic.
Tamara, odlično, predvsem pa napisano resnično – tako kot je in takšen kot je naš Buli bil… Ne poznam mnogo ljudi, ki jim res lahko rečem človek z veliko začetnico. Sergej pa je bila ČLOVEK – in prav vse črke te besede si zaslužijo biti pisane z največjim fontom. Vsaj 40 let prezgodaj se je poslovil, a sem prepričana, da ga bomo tisti, ki smo ga imeli čast in priložnost poznati – nosili v srcih in glavah dokler se naše poti zopet “nekje” ne križajo.
Upam, da nam bo uspelo njegovo zamisel in idejo, veliko željo povezati dijake in gospodarstvo v raziskovalni dejavnosti – uresničiti. zagotovo ne bo to tako dobro, kot bi to storil Sergej – se bomo pa skupaj potrudili, da upravičimo njegovo zaupanje – zanj in za mlade, v katere je tako zelo verjel.