Druga polovica 30ih, brez fanta in otrok, z redno službo in kreditom. Tako nekako bi se na hitro opisala. Po krajšem premisleku bi dodala še, da imam popoldanski s.p., v kosu pretečem 5 km, zmorem 500 višincev s kolesom in jaham. Če bi bila tišina še vedno neprijetna, bi naštela še osnovna sredstva – fotoaparat, nekaj gadgetov, avto v najstniških letih in nebivalno stanovanje.
Skratka, živim klasično življenje svoje generacije, skoraj brez obveznosti. Tistega dela, ki se ni poročil v 20-ih, dobil otrok, sezidal hišo in se sedaj ločuje. Poenostavljam, a zdržite. Moji dnevi so sestavljeni iz obveznosti in dejavnosti, ki jih prve omogočajo. Ta zapis izhaja iz mojih izkušenj in okolice, v kateri živim in ki ni nujno enaka vaši. K sreči, to bi bilo namreč hudičevo dolgočasno.
Treba je biti fleksibilen
V 30-ih so tudi najbolj pozni že zakupili tistih nekaj kvadratnih metrov, kamor so lahko postavili posteljo in kuhinjo in odšli od staršev. Rednih služb ni, ampak večina najde nekaj za preživetje. Treba je biti fleksibilen, je današnje geslo. Bolj ali manj uspešno smo zadovoljili dve od treh primarnih potreb. Kaj pa prokreacija? Če bi sodili v prvo skupino, bi si potomce omislili že pred desetletjem. Tako pa vse ostaja na nivoju vadbe in brez odgovornosti.
Generaciji X in Y sta spolnost brez odgovornosti izpilili do popolnosti. Bazen možnih partnerjev je s pojavom interneta, še bolj pa z družbenimi mediji postal praktično neskončen.
Potencialne tarče lahko mesece dolgo opazuješ, spremljaš njihove misli in dejavnosti ter si tako ustvariš precej dobro sliko o tem, kdo in kaj so, kako izgledajo in kaj jih žene naprej. Zasledovanje v resničnem svetu je delikt, v virtualnem je zaželeno, norma, po kateri merimo svojo uspešnost. V virtualnem svetu glavne karakteristike in dogodke iz življenja osebe poznaš, še preden si prvič sežeta v roko. Spoznavanje novih ljudi je hitrejše, enostavnejše in manj stresno.
Kapitalizem nas je seznanil s konceptom individualizma in ponotranjili smo ga hitreje, kot rečeš hamburger s polnimi usti čevapčičev. Vsak je svoje sreče kovač, če ti ni uspelo, si kriv sam, ker se nisi dovolj potrudil, bil dovolj podjeten ali fleksibilen. Odgovoren si zase in za svojo eksistenco. Odnosi kot bistvena sestavina življenja, so se temu prilagodili. Partnerski odnos predstavlja napor, dnevno se srečuješ s tujim mnenjem, sklepati moraš kompromise in reševati probleme, ki pogosto niti niso tvoji, ampak partnerjevi.
Ko je spolnost enkrat konzumirana
Je kaj bolj normalnega od tega, da se odločiš za enega ali tri enako misleče prijatelje, s katerimi brez odgovornosti in nevšečnosti, ki pridejo z zvezo, zadovoljuješ svoje potrebe po spolnosti, nežnosti in bližini?
Čas od srečanja človeka do spolnosti z njim se je iz mesecev v najstniških letih, prek tednov v 20-ih, skrajšal v dneve v 30-ih.
Časa za spoznavanje ni več, oziroma ga ne želimo investirati. Ko je spolnost enkrat konzumirana, spoznavanje nenadoma ni več tako zanimivo. Vznemirjenje prvega seksa težko preseže sprehajanje ob jezeru in pogovor o izvoru številnih brazgotin po telesu. Je manj intenzivno in manj stimulativno, nova poznanstva pa toliko bolj vabljiva.
To ni zapis o moralni paniki. Vsaka sporazumna dejavnost med dvema odraslima je ok. Vsaka dejavnost posameznika je ok, dokler ne vpliva na drugega posameznika. Zapis vsebuje močne posplošitve, brez njih bi ga bilo nemogoče ubesediti. Nastal je na podlagi socialnega mehurčka nekaj posameznikov in je namenjen razmisleku. Nič več kot to.
Avtorica: Katarina Jenko, Ljubljančanka, ki bi raje imela tri pse kot tri avte. Podkupljiva, predvsem s sladoledom. Dosegljiva na TW @KatarinaJenko.
Zapisi Katarine Jenko na Metini listi:
Življenje je postalo resno, kredit te pripravi do tega (junij 2015)