Izpoved psihiatrične pacientke

Helena Smole (foto: osebni arhiv Helene Smole)
Helena Smole (foto: osebni arhiv)

Moje ime je Helena Smole, stara sem 38 let. Po izobrazbi sem univ. dipl. prof. nemškega jezika in književnosti, univ. dipl. novinarka ter magistrica jezikoslovnih znanosti. Včasih sem bila znanstvena raziskovalka, kasneje pa sem se odločila za samostojno pot avtorice navdihujoče literature in založnice lastnih knjig. Do sedaj je izšel šele moj prvenec, in sicer v angleškem jeziku: ‘Balancing the Beast. A Bright View of Schizoaffective Disorder – Bipolar or Manic-Depressive Type’. V prevodu bi se naslov glasil: ‘Uravnoteži zver. Svetel pogled na shizoafektivno motnjo – bipolarni ali manično-depresivni tip’.

Moja diagnoza zveni strašno učeno, v resnici pa gre le za kombinacijo dveh bolj poznanih bolezni: shizofrenije in manične depresije. Da povem še bolj po domače: včasih sem bila tako dobre volje (manija), da sem si domišljala, da sem Kristus, nehala sem spati in začela dobivati prisluhe in paranoidne ideje (shizofrenija). Ko je bilo te nore faze konec, sem bila seveda popolnoma energetsko izpraznjena in sem cele dneve ležala ter sanjarila o samomoru. Tej drugi fazi pravimo depresija.

Ljudje me običajno vprašajo, zakaj sem napisala knjigo v angleščini. Najbolj pošten odgovor je, da še sama ne vem. Navdih je pač prišel v tem jeziku, ki mi je domač iz programa mednarodne mature. Na začetku sem se zaradi tega sekirala, češ da sem izdala svojo domovino ipd. Kasneje se mi je posvetilo, da razkritje preko spleta v ZDA, kjer prodajam svojo knjigo, sploh ni pravo razkritje. Čez lužo me tako ali tako nihče ne pozna. Tako da zdaj, ko pišem ta članek, sicer malo trepetam od strahu, preveč pa spet ne, saj to ni POP TV.

In kako se je moja zgodba o psihiatriji sploh začela? Pri 22-ih, tik pred koncem dodiplomskega študija, sem na študijskem izpopolnjevanju v severni Nemčiji nenadoma nehala spati in začela halucinirati. Po nekajdnevnem zapletanju zaradi moje trme, da domov pa res ne grem, sem šla k splošnemu zdravniku. Ta je kmalu videl, da mi ne more pomagati in tako me je rešilec odpeljal iz njegove ordinacije na zaprti oddelek Univerzitetne psihiatrične klinike Goettingen. Kasneje sem bila še dvakrat zaprta v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana Polje. Zaprti oddelek psihiatrije je nekaj podobnega kot intenzivna nega v kliničnem centru. Zoprno je edino to, da na sprehod pa res ne moreš iti.

Kar bi želela povedati danes, po 16-ih letih soočanja z mojo in preko spleta s še številnimi drugimi zgodbami, bi bilo mogoče sledeče: Stigma, torej sramovanje pacientov na eni strani in nesprejemanje, ki ga pacienti doživijo s strani zdravih ljudi na drugi strani, me ne moti več. Po  pravici povedano se mi še ni zgodilo, da bi se me kdo ustrašil. Tudi delodajalci ne. Je pa res, da se me je ustrašilo kar precej moških, dokler nisem spoznala svojega hrabrega Domna. V bližnjih odnosih namreč bolezni nikoli nisem skrivala.

vir: www.helenasmole.com

Torej, če povzamem, po mojem mnenju stigma ni tako problematična. Če stopimo pred ljudi urejeni in stabilizirani s tabletami, jih tudi ne moremo prestrašiti. Vsaj večine ne. Izjema so seveda ljubezenski odnosi. Po mojem mnenju je bolj problematično kot stigma še nekaj drugega. In sicer dejstvo, da je v Sloveniji vse, kar se tiče psihiatrije, tabu tema. Če bi se lahko človek o shizofreniji ali manični depresiji pogovarjal tako kot o tem, kakšen avto si je nabavil, bi se veliko več stisk rešilo zunaj zaprtih oddelkov. Tako bi imelo osebje v Polju in v drugih psihiatričnih bolnicah manj pacientov, več časa, energije in denarja za tiste, ki jim svojci in prijatelji res ne morejo pomagati do te mere, da bi se bolezen lahko zdravila ambulantno.

Ker pa je psihiatrija tabu tema, se ti, ko zboliš, zdi, da si edini na svetu, in nič ne boli bolj, kot to, da si nikomur ne upaš povedati, da imaš biokemično neravnovesje v možganih. Biokemično neravnovesje v možganih pomeni, da imaš preveč ali premalo določenih malih telesc, ki se jim reče nevrotransmiterji. Transmiter je tisti, ki nekaj prenaša. Nevroni pa so možganske celice. Nevrotransmiterji prenašajo informacije med možganskimi celicami. Če se nekega nevrotransmiterja izloča preveč ali pa premalo, pride do težav, kot so manija, depresija, halucinacije, paranoidne ideje, kot je recimo tista klasična, ko smo prepričani, da so nam vgradili nek čip v možgane in nas nadzorujejo. Zveni strašljivo in tudi je, če se osebe ne da spraviti na zdravljenje. V nasprotnem primeru pa vse skupaj ni dosti drugačno kot pri sladkorni bolezni, ko se poruši biokemično ravnovesje v krvi in je potrebno dodajati hormon (inzulin).

Tako, vidite, dragi bralci, da je strah votel, okoli ga pa nič ni. In tabu teme so samo strahovi, ki se jih naučimo v dobi odraščanja. Lahko se jih pa tudi naknadno odvadimo. Sami se odločite.

Helena Smole

 

Več od Metina lista

Riba, ki ve, zakaj je riba (21.)

To je surova riba. Jedel sem ribe na različne načine, pečene in...
Beri dalje

34 komentarjev

  • Bravo, Helena! Povsem se strinjam s teboj, prav fajn si napisala! Tole glede tabu teme. Tudi jaz se trudim, na svoj način in v svojem krogu ljudi, malo razbijati te tabuje. Moj največji problem je že dolga dolga leta depresija, on and off. In kako super je, ko začneš odkrivat in spoznavat druge ljudi ne samo s podobnimi, ampak prav identičnimi težavami, kot so tvoje, in vidiš, da še zdaleč nisi edini, in, kar je še bolj pomembo, da se da kar dobro pomagati. Srečno!

  • Helena, zdi se mi, da se te spomnim iz Rožne doline ali Filofaksa … (ne morem se ti opisati, ker sem v virtuali samo anonimno). Enajstka?

    Sama imam izkušnje z druge strani – npr. kot podnajemnica obolele osebe. Čez nekaj časa je bilo vse skupaj preveč, vendar ne zaradi bolezni same (!), enostavno sem bila prezaposlena s študijem, delom (za stanarino ipd.) in takoj mi je bilo jasno, kako zelo kompleksna je lahko taka oseba, kako veliko izvemo o človekovi biti skozi njo, pa tudi o svojih lastnih omejitvah. Od tega sobivanja mi je ostalo močno spoznanje (močno zaradi tega, ker je osnova zelo čustvena), da se spodobi in je prav o ljudeh s psihiatrično diagnozo vedeti čim več (ciljam na družbo na splošno) in jim z uporabo tega znanja in izkušenj omogočiti človeka dostojno življenje, da se vam ne bo treba ne skrivati ne beračiti za primerne odnose.

    Kapo dol za vse tvoje uspehe in čim več sreče v prihodnje.

  • Hvala za komentar! Ja, mislim, da sem živela zadnja leta študija v bloku številka 11 ali 12 (ne spomnim se prav točne številke bloka), študentsko naselje Rožna dolina. Lepo, da si se oglasila. Lp, helena smole

  • Čestitke za knjigo. Objava neposredno v angleščini – pametno. Če bodo naši založniki želeli knjigo izdati, bodo že najeli prevajalca. Avtorja pri slovenskih nakladah pošteno plačati itak ne morejo…

  • Draga Helena!
    Naj takoj na začetku povem, da sem z velikim zanimanjem prebrala tvojo izkušnjo z boleznijo.
    Glede na to, da sem– da imela sina,ki je imel podobne, da ne rečem enake težave, a kljub vsem mojim naporom in mojim poskusom, da mu polepšam in olajšam njegove težave, ter da mu povem in pokažem, da ga imam rada takšnega kot je,ter da so ljudje v takšnih fazah tudi samo ljudje in zmorejo veliko, le če si dovolijo to, sem ga izgubila ravno zaradi manične shizofrenije.Imel me je zelo rad in jaz njega, a ga je ta misel na samomor preveč preganjala, bil je res le enkrat na zaprtem oddelku v Polju,bila sem vsak dan pri njemu,ker sem mu želela pokazat koliko ga imam rada, da bi vedel, da sem ob in z njim, tudi ko je bil na E4, sem redno vsak dan hodila k njemu za vikende pa ga vozla sabo v naravo na izlete na morje povsod.A bolezen je bila močnejša od mene, nisem uspela.Verjemi mi, da sem poskušala z vsemi močmi, da mu pomaga,sicer pa saj veš kako je v bolnicah, kako so pacienti,ki nimajo obiskov in kakšen je režim.Vem, da se zdravniki in osebje trudijo maksimalno, da poskušajo za njih naredit, da bi bili čim varnejši, a je zopet problem,kajti težko je bit vsem na razpolago,a vsak ima svoje težave in svoje poglede,vendar kljub vsemu naj povem, da sem jim iz vsega srca hvaležna za ves trud in vse razumevanje,ki so ga pokazali meni in sinu, seveda tudi ostalim, to delajo—ni jim lahko.
    Zelo me pa moti ravno nepoznavanje bolezni.Za ljudi iz okolice je bolnik z manično shizofrenijo, največkrat drogeraš.Vsi premalo poznamo in se pogovarjamo o tej bolezni,čeprav ni nič manj prisotna med nami kot ostale bolezni, le ko se gre za psihične težave je to tabu tema pri nas-kot da bi želeli povedat-to se meni ne more zgodit.Ne zavedajo se da je samo mali korak med zdravjem in med depresijo,samo mali klik in lahko smo tam.
    Hvaležna sem ti,ker si imela toliko poguma, da si se javno izpostavila in da si napisala temo o tej bolezni.Jaz sem prebrala veliko blogov, veliko diplomskih in še in še, da bi razumela in znala pomagat sinu.A okolica je imela močnejši vpliv.Prijatelji te začno zapuščat, se te izogibajo, tudi partnerja ali partnerico je težko najti,kajti vsak pomisli, da nisi tak kot ostali.Res je če ima kdo sladkorno,ki je isto ali lahko še veliko težja bolezen se sedaj že pohvalijo, da so sladki, a kako naj reče bolnik,ki ima shizofrenijo?Moje mnenje je, da bi moral z ponosom reči, jaz imam pa drugačne sposobnosti, slišim neslišno in vidim nevidno.
    Vso srečo in še enkrat ti hvala v mojem imenu in v imenu vseh,ki imajo podobne težave, ker si hrabra in greš hrabro po poti naprej in naj ti bo z čim več cvetja postlana.
    Mamica,ki je žal ostala sama

  • Spoštovana Helena.

    Vašo “izpoved” sem čisto po naključju našla, vendar prebrala sem jo z velikim zanimanjem. Na koncu zgodbe sem začutila do vas veliko spoštovanja, ker ste ena izmed redkih, ki spregovori o takih boleznih, ter lastnih izkušnjah, javno.
    Mogoče se bo slišalo neumno, ampak dejstvo, da ste zboleli za shizofrenijo je na nek način “blagoslov”, kajti zaradi vašega poguma o tem napisati knjigo ter javno napisati temo je (in bo) za mnoge velik up, da razblinimo neke tabu teme v Sloveniji, ter da posamezniki, ki so za njo zboleli pridobijo od drugih več razumevanja, spoštovanja in da niso izključeni od “normalnega” sveta.

    Želim vam še veliko uspeha, da boste dobili še kaki navdih za kako knjigo, ter veliko ljubezni, razumevanja, zdravja,…

    Lep pozdrav,
    N

  • Spoštovana Nina!

    Neumno pa se res ne sliši! Tudi jaz sem že razmišljala o tem, da se nekatere stvari zgodijo z namenom.

    Hvala za spodbudne besede,
    Helena Smole

  • draga mamica, jaz sem isto zgodbo dozivela, moj sin je naredil samomor zaradi istih razlogov 4.3.2013
    zelo boli

  • Pozdravljam tvoj pogum za javno izpoved svoje zgodbe. Prišel je čas samozavedanja in spoznavanja samega sebe, brez metod ali gurujev. Čas je da padejo kalupi, saj so nas predolgo vzgajali v prostitutke – “če ne boš naredil tole, te ne bom imela več rada…”, če boš to tako mislila, te… in tako smo postali marionete, ki so se trudile samo ustreč drugim pri tem pa pozabili na lasten samorazvoj. Čimveč takšnih zgodb, da se bo tudi na drugačnih nivojih kaj spremenilo na bolje. Vse dobro! Taisha <3

  • Iskrene čestitke, spoštovana Helena. Ja, vsi imamo polna usta, kako je treba razbijati tabuje, tabuje na premnogih področjih. Le malo pa je tako drznih, da to dejansko storite. Trudim se, povsem drugače oz. na drugih področjih, kolikor zmorem in morem. Helena, prepričana pa sem, da vas, nas bo čedalje več …. Moramo si pomagati, iti bolj z roko v roki, biti bolj odkriti in nehati olepševati zadeve in “saditi rožice” … Ja, potemm ko sprejmemo realnost, se z njo soočimo, potem šele je lahko življenje – lepo. Veliko sreče ti želim na tvoji poti. Tudi z Domnom:)
    Srečno!

  • Draga Helena,

    tvoja zgodba me je pretresla in hkrati vzbudila zanimanje. Ali si kdaj pomislila, da bi poizkusila kako alternativno zdravljenje? Menim, da bi na ta način tvoj pogum veliko pripomogel k še večjemu detabuiziranju te bolezni. Pogum imaš, morda rabiš najti le primernega zdaravitelja in metodo ohranjanja stabilnega stanja.

    Želim ti še veliko uspehov!

    • Oprostite, ampak nihče ne potrebuje šarlatanov, še najmanj pa nekdo s shizoafektivno motnjo.

  • Pozdravljeni vsi, predvsem pa čestitke tebi, Helena!

    Sama imam izkušnjo s paranoidno psihozo bivšega partnerja. Kot si omenila, Helena, bolezen lahko prestraši predvsem v ljubezenskih odnosih-sem ena tistih, ki me je bolezen prestrašila. In verjetno je bil še tisočkrat bolj prestrašen bivši partner, saj mi celi dve leti ni bolezni niti omenil-dokler seveda ni izbruhnila. Si lahko le približno predstavljam kako težko mu je moralo biti..vendar nisem zdržala, saj se mi je zdelo, kot da sem se znašla v zoni somraka-nihče mi ni nič povedal in bivši partner me ni želel vključiti v svoje zdravljenje, preko česar nisem mogla iti. Brskala sem po internetu, klicarila psihiatre, se pogovarjala s komerkoli, ki me je želel poslušati..zelo težko obdobje je bilo to zame.
    Zelo sem vesela, ko omenjaš, da si našla pogumnega partnerja in še bolj, da v intimnih odnosih ne prikrivaš bolezni-po mojem mnenju si partnerja našla prav zato, ker si iskrena. Popolnoma se strinjam s tabo, da bi bilo mnogo manj nesrečnih in osamljenih ljudi, če v Sloveniji ne bi tako zagrizeno skrivali te bolezni.

    Tvoj slog pisanja je zelo iskriv in prijeten in držim pesti, da bo tvoja knjiga kmalu prevedena tudi v slovenščino!

  • Imam zelo podobno izkušjno kot Helena, saj sem isto kot ona zbolela v Nemčiji in sicer pri svojih 24-ih letih. Sprva je bilo to samo manija – pomanjkanje spanje, veliko energije – nato pa se je prelevilo še v shizofrenije z raznoraznimi motnjami zaznav in domišljanji, da sem nekdo, ki nisem. V svoji koži sem se počutila neverjetno dobro. V svoji začetni manični fazi sem prišla nazaj v Slovenijo, tako da sem bila hospitalizirana tukaj, sprva devet (!) mesecev na zaprtem oddelku v Begunjah. Ker ni bilo izgleda, da bi se stanje spremenilo, so na meni začeli izvajati tako imenovane šok terapije s predoziranjem antipsihotikov, zaradi česar sem bila večji del skoraj kot rastlinca. Bilo je grozno! Po tistem je sledil čas depresije, umetne depresije, ker je bilo vse, kar je bilo depresivnega, le to, da sem izrazito veliko spala, tudi po 16 ur! Sicer pa moja bolezen nima depresivnih momentov. Hvala bogu! V vsem tem času smo s starši poskusili ogromno alternativ, pa seveda ni bilo uspeha. Bolezen je trdovratna in obvezno potrebuje nadomestitev tistega dopamina, katerega delovanje je pri psihozah moteno. Prejemala sem cel koktajl zdravil – od uravnalcev razpoloženja, depakin chrono, litija, ter vsaj treh antipsihotikov (od tega en depo, kar je antipsihotik v injekciji, ki se sprošča v enakih časovnih zaporedjih skozi dva tedna), zaradi česar sem veliiko spala, bila ves čas grozno pospana ter, kar je bilo najbolj obremenjujoče, ker so vsi takoj opazili, imela grozen tremor rok. Niti jesti nise mogla normalno! Letos pa sva se s psihiatrinjo končno odločili, da poskusiva samo z depojem in sicer enomesečnim, s Xeplionom, in končno (!), po 13-ih hospitalizacijah (v 7-ih letih), lahko rečem, da se mi stanje končno izboljšalo! Spim zdaj v normalnih količinah, pospana nisem več, tremorja nimam več, normalno hodim v službo in najpomembneje: veselim se življenja!

  • Pozdravljeni…naletel na tole preko prijateljice na FB…kaj reči…avto se vidi, bolezen ne…in zaplankani žal nismo samo na tem področju…še mnogokje drugje…pa ne samo Slovenci, da ne bo pomote…kar cel svet živi v neki hipokriziji…vendar je treba verjeti v ljudi…ker nam samo to ostane.

    Želim vam lep dan in lepo življenje. 🙂

  • Psihiatriči bolnik? Bolnik pač. Povsem zdrav ni nihče, vsi imamo kakšno bolezen, ki zahteva zdravljenje. Pri svojih 60 letih sem si nabral refluks, želodčno kilo, emfizem in depresijo. Za vsako od bolezni dnevno jemljem predpisana zdravila in ni mi hudega. Stigma? Oprostite pisavi – mi visi dol. Ko sem zaradi refluksa prekašljal cele noči in ko sem zaradi depresije prespal cele dneve, mi je bilo jasno, da je treba k dohtarju.
    Po definiciji svetovne zdravstvene organizacije je zdravje duševno, telesno in materialno blagostanje. Na srečo so za prva dva pogoja na voljo zdravila.

  • Popolnoma navdušena nad iskrenim in kritičnim pogledoma na bolezen in na stigmo,ki včasih izhaja tudi iz pomanjkljivega sodelovanja. In seveda, o duševnih motnjah je nujno govorit, preprosto, vsakdanje, kot o kruhu in mleku. Duševna motnja se lahko zgodi vsakomur in edina možnost dobrega spopada je znanje in odkritost do sebe in drugih.

  • Draga Helena!

    Zelo lep članek ste napisala in popolnoma se strinjam z vami o bolezni je treba govoriti., saj tistega kar poznamo – se ne bojimo. Delam z osebami z motnjo v razvoju in v zadnjih 20-ih letih, od kar se veliko govori o njih, odkar smo jih naselili v urbana naselja in jih integriramo v okolico, jih ljudje sprejemajo in strah pred stikom z njimi je izginil. Želim si, da bi bilo veliko več takih ljudi kot stevi. Uspešno pišite in govorite o bolezni še naprej, veliko nas je z vami.

    Lep pozdrav, Mojca

  • Pozdravljeni vsi, ki ste se oglasili v zadnjih dveh dneh in hvala Nataši, da me je opozorila na nove komentarje! Res sem vesela, da sem vas vse skupaj navdahnila in razveselila. Večina vas je izrazila željo, da bi se razkrilo še več ljudi. Želja se vam uresničuje, saj je pozimi Klavdija Dajč izdala knjigo s svojo izpovedjo. Naslov knjige: Psssst-a si nova? Če uporabljate Facebook, si lahko ogledate njeno stran: Claudi. Tam je tudi povezana na arhiv RTV, kjer je shranjena oddaja Polnočni klub, kjer se je Klavdija predstavila.

    Ostanite v cvetju!
    Helena Smole

  • Pozdravljena Helena!

    Čestitam za napisano.

    Tudi jaz se v zadnjih 20 letih zdravim zaradi manično depresivne bolezni (bipolarna motnja). Hospializiran sem bil pri 35 letih a s stigmo sem se boril od 18 leta. Jaz pa že nisem norec… Nisem si hotel priznati, da potrebujem zdravniško pomoč. Tako kot se za popravilo avtomobila zapelješ k avtomehaniku, bi že zdavnaj prej moral k psihiatru. Vendar v moji vasi velja mnenje( pravzaprav v celi Sloveniji), da kdor ima težave v gornjem nadstropju, pač naredi samomor. Normalno. In tako jih je v zadnjih 30 letih šlo na drugi svet okoli 20. Le jaz, ki sem si poiskal psihiatrično pomoč, pa veljam za norega. In ko se enkrat letno ustavim v edini vaški gostilni, me šank abonenti sprašujejo, če so me mal spustili s Polja na dopust, da prižgem svečko staršem na pokopališču…

    Psihiatri v Polju so delali z nami kot svinja z mehom. Nafilali so nas z nevroleptiki in tako kot računalničarji čakali, “da se bo operacijski sistem dvignil”. Ždeli smo v kotu zaprtega oddelka in edino zdravstveni tehniki so se ukvarjali z nami. Pojma niso imeli katera doza je pravilna. Šele ko se je komu obrnila glava navzgor, so jo spremenili, da ne govorim o skokih iz 3. nadstropja…

    Morda je zdaj bolje, odkar imamo varuha pacientovih pravic?

    Ugotovil sem, da si “moram pomagati sam in bog mi bo pomagal”.

    Prebral sem vso dostopno literaturo o depresiji, bipolarni motnji in shizofreniji. Spoznal sem “mehanizem delovanja bolezni” po opisih v strokovni literaturi in opazovanju svojega organizma. In postal sem sam sebi najboljši psihiater. Ker to je samo moja bolezen, unikat, ker jo poznam od znotraj in tudi najboljši psihiater na svetu je ne more poznati bolje od mene!!!

    Ko me je prijemalo, da bi zalegel ali so me obletavale črne misli, sem se prisilil k odhodu v gozd in tako sem v 30 dneh vsaj 20x po uro dnevno v gozdu nabiral energijo za “spopad z življenjem”. Hitra hoja v hrib pospeši izločanje endorfinov – hormonov sreče, možgani delujejo bolje in včasih kar sami najdejo rešitve problemov…

    Občasno, ko se mi pojavi več stresnih situacij v kratkem času, le teh še vedno ne morem skompenzirati in takrat sem dlje časa v bolniški. A tudi to je vse redkeje.

    V zadnjem času prebiram literaturo iz Azije , kjer na duševno zdravje gledajo drugače kot v zahodni medicini. Morda mi uspe, da se bom rešil litija in antidepresivov.

    Pozdrav in srečno vsem sotrpin-om/kam!

  • Pozdravljen Vilko!

    Zanimivo, da sva prišla do zelo podobnih ugotovitev in oba vzela usodo v svoje roke. Želim vam čimveč zdravja še naprej!

    Lep pozdrav,
    Helena Smole

  • Pozdravljeni,
    tudi sama boleham za psihotično motnjo. Že trikrat sem bila hospitalizirana v Begunjah, prvič pred sedmimi leti, štiri mesece po rojstvu druge hčerke. Kot diagnozo mi niso postavili nič konkretnega, le psihotična epizoda. Potem sem dvakrat doživela tudi depresijo, v tretje pa se še lovim in ne vem ali bo depresija izbruhnil ali ne. Tokrat mi niso dali antidepresiva ampak stabilizator razpoloženja.Sem pa opazila, da se mi razpoloženje menjava kot hormoni v mesecu ženskega cikla.
    Po drugi epizodi bolezni sem se lotila popisa bolezni, kaj je do nje pripeljalo, kako sem jo občutila, kako sem se rešila in kako znova zbolela. Imam napisanih nekako petdeset strani, a se z objavo ne znam soočiti. Delujem bolj na principu “Bo že prišlo, če je namenjeno.”
    Z boleznijo pa se bojujem. Hodim na psihoterapijo in kopljem po svoji preteklosti, da bi odkrila in premagala vzorce. Ne morem se soočiti, da bom celo življenje jemala zdravila. Antipsihotike krivim za svoje depresivno stanje, po drugi strani, če jih nebi jemala bi bilo kot je bilo drugič. Vsega me je postalo strah, vse se je dogajalo zaradi mene. V vsem sem videla nek globji pomen.
    Trenutno še ne morem reči, da sem OK. Še vedno me ne zanima veliko stvari in bolj kot ne se moram v vse prisiliti. A imam izkušnjo, da tudi to mine.Zaradi te izkušnje se zjutraj prisilim in vendar vstanem čeprav bi raje prespala cel dan. Potem ko sem enkrat na nogah mi življenje nakako teče. Najbolj sem zadovoljna, ko mi uspe preteči par kilometrov in trudim se, da je to vsak drug dan.
    Želim čim manj stigme vsem, ki trpite za psihičnim boleznim. S stigmo se sama ne ukvarjam in me tudi ona ne martretira. Kdor hoče naj me sprejme tako kot sem. Sem pač zbolela in se pač zdravim. Bolezen me ne stigmatizira. Normalno hodim v službo, normalno imam družino, nekako skrbim zanjo, čeprav mož včasih zgublja potrpljenje. A saj ga tudi jaz včasih in nekako preguramo, gremo v hribe in se imamo lepo.
    Lepo poletje in upam, da se še kaj pišemo.
    Jerneja
    Kar rada počnem je tudi branje. Zanimivo mi je prebiranje misli ljudi, ki imajo podobne izkušnje. Vilko hvala tebi, da si delil svojo izkušnjo. Se mi zdi, da se rešuješ na podoben način kot jaz.
    Helena želim si, da bi bila tvoja knjiga čimprej prevedena v slovenščinoa, mogoče se potrudim tudi z angleščino. Hvala pa za ta članek, ki vidim vzbuja kar nekaj komentarjev. Veseli me, ko preberem, da so ljudje po težkih preizkušnjah bolezni, še težjih oblikah, kot sem jih preživela sama, sedaj bolje in normalno eksistirajo. To mi daje upanje in vliva voljo za pot naprej.

  • Hm. Čisto tako enostavno kot sladkorna pa vseeno ni. Takšne bolezni ljudi spremenijo, zdravila pa pravtako. Mnogi imajo z zdravili tudi težave in jih prenehajo jemati(ker imajo z zdravili več težav s koncentracijo, spominom, ker imajo občutek “otopelosti” in se ne počutijo ko “pravi oni”, ker se, ko so na zdravilih, počutijo neumni itd.).

    Moja izkušnja z druge strani tega sveta, s strani prijatelja, znanca, sorodnika, obiskovalca, takšnih oseb je, da njihovih težav še zdaleč ne morejo rešiti le zdravila (morda se sliši grdo, a vsaj v primerih, ki jih poznam, so simptome psihoz in manij spremljale tudi vedenjske in osebnostne motnje). Zato sem precej kritičen do pristopa v našem zdravstvu, ko se ljudi z minimalno psihološko podporo pač nabaše z zdravili in da na zaprt oddelek za nekaj mesecev. Nato pa gredo v svet kjer jim ali uspe potlačit težave, ali pa ponovijo vajo. No, vsaj velik kos je takšnih. — kaj vi mislite? Je pristop zdravstva do te problematike ustrezen?

    Na koncu se strinjam z vam. Stigmatizacija kogarkoli je nečedna reč. Pa vendar… Ni sama etiketa tista, zaradi katere (vsaj na tiste, ki jih poznam) gledam drugače. Nanje gledam drugače, ker niso kdor so bili prej – in, ker mi osebe v kakršne so se spremenili, pač niso všeč… (sliši se kruto, a povem pogled še z druge strani, brez olepševanja)

  • Zdravo Helena,

    imam eno vprašanje glede zdravil. Zanima me katera imaš in koliko ih jemlješ, kajti moja izkušnja s tem je, da ti vsa ta zdravila pričarajo eno ogromno dozo otopelosti in popolnoma izničijo čustva. Zato se sprašujem, ali je to res edina rešitev. Porušeno kemično ravnovesje v možganih je posledica, ne vzrok bolezni. Poznam tudi primere, ki so se rešili npr. prisluhov in raznih utesnjenosti in v vseh primerih je bilo brez zdravil. Še obratno, zdravila so zavirala popolno ozdravitev. Ena od teh zgodb je bila pred kratkim objavljena tudi v Globalu. Nisem pa nikoli slišala, da bi se kdo pozdravil s tabletami, nikoli! Največ kar pomaga je okolje, življenski slog in sprejemanje.

    Hvala za pozornost, res me zanima tvoje mnenje.
    In tudi mnenje vseh sodelujočih v tem pogovoru.

    LP

  • Aktualna vsebina ne zastara in zato vaš prispevek še mesece po objavi komentiramo. Pridružujem se vsem, ki so vam čestitali k pogumu in odkritosrčnosti, saj je o sebi in svojih bolj skritih straneh najteže pripovedovati. Najlaže se je skriti za kulisami in pretevezami, da okolica ne vidi naših psihičnih težav, dokler je to pač mogoče. Vendar pa lahko vsem, ki se znajdejo v podobnih težavah, tovrstne informacije pomagajo, da poiščejo pot…

    Manična depresija se je pojavila v naši družini pri enem od staršev, ki se je po 65. letu prelevil v nasprotje svoje osebnosti – v prepirljivo sitnobo, ki je vsiljevala svoje mnenje vsem naokoli, da smo pred njim začeli braniti drug drugega in ga družno napadati s proti-stališči. Več kot leto dni nihče ni prepoznal simptomov bolezni, dokler ni prišlo do depresije, izogibanja, ždenja v temi in grožnje s samomorom. Ker mu drugače nismo znali pomagati, ga je rešilno vozilo nek večer odpeljalo v psihiatrično bolnišnico. To je otrokom zameril in očital še po več letih, ko so ga že stabilizirali in držali pod zdravili. Bivanje v Vojniku mu je ostalo v spominu kot najbolj grozovito obdobje življenja. Kot opazovalka se lahko strinjam, da psihiatrične metode niso ljudem prijazne. Morda uporabljajo sodobno “kemijo”, dvomim pa, da uporabljajo sodobne pristope k bolj celostnem zdravljenju. Prepričana sem, da bolezni ne povzroči kemično neravnovesje v možganih – kot je nekdo zgoraj že omenil – to je le posledica, ki se izrazi…

    Ljudje pričakujemo razvoj raznih telesnih bolezni, ne pa psihičnih. Ko smo se v družini soočili s prvim bolnikom z bipolarno motnjo, so se nam odprle oči. Saj je bil tudi dedek podobnega obnašanja. Se je stric zapijal, ker je iskal izhod iz duševnih težav? Nek drug sorodnik po moški strani je imel manične izpade z agresivnostjo, ki je ni znal brzdati, dokler ga ni leta 1933 v Ljubljani povozil tramvaj. Govorilo se je, da je skočil pod njega… Ali bomo potomci čakali, da se razvije bolezen ali bomo ukrepali in ohranili zdrav duh? Obstaja na tem področju preventiva?
    Ogromno je odprtih vprašanj. Zato še enkrat pohvalim avtorico in vse, ki ste komentirali, da nesebično delite vaše izkušnje. Ko tema enkrat ne bo več tabu, bomo Slovenci morda tudi zmanjšali število samomorov in ljudi s težavami, ki si v stiskah ne znajo poiskati prve pomoči.

  • Pozdravljeni!
    Hvala bogu, da nekdo odkrito spregovori o življenju in zdravljenju te bolezni.
    Pogrešam pa delo s svojci in bližnjimi. Tak bolnik je namreč “zelo naporen”- naj mi oprostijo vsi, ki imajo to bolezen. Mi smo živeli v nenehnem stresu, včasih na robu pameti, ker nisi vedel kaj naj narediš, ali se sploh da kaj naredit in pomagat.
    Skratka, mislim, da je za paciente, v kolikor sami želijo zdravljenje, poskrbljeno, vse ostalo pa je vsaj pri nas nula. Namesto bolnika svojci ne moremo popolnoma nič naredit in niti preprečit najpogostejšega izida te bolezni-samomora.Samo zdravljenje in redni obiski pri zdravniku lahko prinesejo izboljšanje.
    Pa še nekaj pomembnega. Ko se spreminja to kemično ravnovesje v možganih, se bolnik teh sprememb ne zaveda, zato je dobro, da si izbere osebo kateri 100% zaupa in ji verjame. In ko ta oseba opazi, da se nekaj spreminja , naj ji verjame in stopi k zdravniku.
    Vse dobro vsem, ki živite z to boleznijo in vsem ki živite z bolniki!
    Andreja

  • Draga Helena in tudi vsi ostali,

    prebral sem članek in nekaj komentarjev. Sam tovrstnih težav nimam, imel sem pa celo vrsto drugih težav, tudi takih, ki so bile deklarirane kot doživljenske, pa jih nimam več. Kogar zanima, kaj vse sem “vzel za svoje”, si to lahko prebere na http://www.zazdravje.net in si tam poišče članek z naslovom Zakaj.

    Lelin alternativni predlog je Jure komentiral s šarlatanstvom. Tudi sam sem se nekdaj lahko bi rekel izogibal te alternative, a imam sedaj povsem drugačno mnenje. Saj ne rečem, da nekateri to ne izkoriščajo, a kaj lahko rečemo za zdravnike, v tem primeru psihiatre, ki na pacientih preizkušajo takšne in drugačne “zdravilne metode”.

    Zase lahko trdim, da sem trenutno svobodni raziskovalec, sicer pa sem izšolan terapevt naravnega zdravljenja, a žal brez rednih prihodkov. Vse, kar sem na tej svoji poti spoznal, pa je neprecenljivo. Z vsemi temi spoznanji sem ogromno pomagal samemu sebi, pa tudi nekaterim drugim, ki so bili pripravljeni nekaj narediti za svoje zdravje.

    In to je bistvo vsega: za svoje zdravje smo odgovorni predvsem sami, in če se nam slučajno poruši, tudi sami lahko največ naredimo za njegovo izboljšanje. Zdravniki ali pa terapevti, tudi alternativci, nam lahko nudijo le pomoč na tej naši poti.

    To lahko z gotovostjo trdim, saj sem sam šel skozi to. Vsa moja prepričanja pa potrjujejo tudi knjige, ki jih sedaj berem in katerih avtor je Dr. William Glasser: Realitetna terapija v praksi, Kontrolna teorija in pa Teorija izbire. Predvsem v prvi so nazorno opisani različni primeri “zdravstvenih težav” in njihov način reševanja. Med njimi je tudi en primer shizofrenije.

    Obilo uspeha želim tebi in vsem ostalim pri iskanju “prave oz, najboljše” poti skozi življenje,

    Jernej Kocjančič

  • Dragi Jernej!

    Res hvala za ta komentar, ki ni samo zelo dobro napisan, ampak tudi poln modrosti, prijaznosti in uvida. Strinjam se s tabo, da zdravniki malo preveč napovedujejo prihodnost. V to jih sili njihova statistična metodologija. Po mojem mnenju je vsak organizem vesolje zase. Poleg tega ni ločen od duše. Tako, da, če smem sama malo napovedati prihodnost: v statistiko nas ne bodo nikoli uspeli povsem stlačiti. Glasserja sem brala tudi sama, sicer samo eno knjigo, a to zelo podrobno: Kontrolna teorija (1994).

    Tudi tebi vse dobro še naprej!

    Helena Smole

  • lep pozdrav
    Najprej velike pohvale zame ste bojevnica in vzor veliko ljudem, sam sem zbolel za depresivno-anksiozno motnjo in se tudi stabiliziral edino kar se mi zdi, da je še bolj pomembno je pa to, kar tudi mene zajema, STRAH PRED ZDRAVILI ZA PSIHO bodisi antidepresivi in antipishotiki,pomirjevala…itd ljudje nas zelo strasijo glede poseldic teh zdravil dolgoročno…Kako vi gledate na zdravila in trajnost njihovega jemanja glede mogočih posledic..lp deniz

  • Pohvale, da ste našli pot. Jaz jo še iščem, imam podobne težave- t.j. halucinacije, neizmerna moč, občutek, da si bog in potem ko pristaneš na tleh, vprašanje o eksistenci. V preteklosti tudi že depresija, anoreksija, mislim, da izvira prav iz tega. Zanima me, kako ste se zdravili, pri meni je težava še v tem, da se ne počutim varno, kakor da se ne bi mogla spočiti in umiriti, za karkoli-učenje je tako, kot da tole sedajle počnem samo se ne uspem nič naučiti, in nato vprašanje zakaj bi to počel. Ali je možna kakšna alternativna terapija, ali so potrebni psihotiki? Se počutim kot izgnana iz tega sveta, da nimam možnosti, da bi kaj ustvarila, socialno zelo izolirana, nekaj prijateljev, vendar sem nanje močno navezana. Ali mi lahko svetujete? Kako ustaviti samega sebe (misli) in zaživeti.

Komentiranje je zaprto.