Ja, kdo vam je pa to delal?!

(foto: Ryan McGuire)

Ne vem, kakšne so vaše izkušnje z majstri, ampak zase lahko rečem, da še nisem imela opravka z majstrom za karkoli, ki ne bi vsaj malo šimfal dela svojega predhodnika. Ja, kdo vam je pa to delal, gospa?! Tale vas je pa malo okol prinesel. Hm, tole pa ni blo najboljš zvezano.

No, kakšne izjeme so že, da ne bom krivična, ampak najsi gre za obnovo kopalnice, flikanje kakšnih vodovodnih cevi, polaganje parketa … še nisem doživela, da bi bilo narejeno tako, kot bi moralo biti. Vedno kakšna napaka, kakšna šlamparija, kakšen nedokončan košček, kakšna napeljava, ki bi se jo dalo lepše speljati.

Dobri mojstri so redki in najti pravega obrtnika je vedno en svojevrsten izziv.

To so res deficitarni poklici. Praviloma je večina njih, takšna je moja izkušnja, zasedena vsaj do spomladi, če ne še kaj dlje. Meni se to zdi neverjetno. Kot Modrijani. Karte so pošle v 45 sekundah. V vašem kraju spet leta 2017. Pretiravam, ampak ne prav dosti.

Vas zanima, kateri poklici sicer veljajo za deficitarne na Kočevskem koncu? Če prav razumem zadnje podatke Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije, ki podeljuje štipendije za deficitarne poklice, namenjene dijakom, “ki se izobražujejo za poklice, ki so v Politiki štipendiranja opredeljeni kot poklici, za katere je na trgu dela zaznati razkorak med ponudbo in povpraševanjem”, potem so to: mizar, orodjar in lesarski tehnik. Drugod po Sloveniji menda primanjkuje še pekov, slaščičarjev, mesarjev, avtoserviserjev, tehnikov računalništva in mehatronike … Jaz bi k temu dodala vsaj še električarja, keramičarja, mojstra za beljenje, parketarja in vodovodarja.

(foto: Ryan McGuire)
(foto: Ryan McGuire)

Ne daj bog, da vas čaka zahtevnejši poseg v stanovanju ali hiši, ko je treba uskladiti urnike dveh ali več specialistov. Misija nemogoče ali vsaj projekt za nekaj mesecev. Zadeve postanejo še posebno dramatične, če gre za karkoli, povezanega z elektriko ali kopalnico, ko nas lahko že ura brez spravi ob živce, kaj šele nekaj dni. Človek lahko dalj časa čisto lepo preživi s sendviči in suho hrano, ampak pošteno zareže v naše dostojanstvo, ko se ne moreš doma v miru stuširati ali ko iščeš nadomestila za WC. Neverjetno, kako začne delati naša domišljija, ko smo stisnjeni v kot.

Zaradi vsega naštetega menim, da sploh ne bi bilo slabo imeti lokalnega direktorija, dostopnega tudi na spletu, s seznamom vseh možnih lokalnih mojstrov za vse živo, njihovimi kontakti in referencami, galerijo storitev in cenami ter po možnosti vključenimi komentarji (ne)zadovoljnih strank. Transparentno in pregledno. Nekaj takšnega, kot je recimo Booking.com za rezervacijo prenočišč po vsem svetu. Ko takoj vidiš, kaj je prostega, koliko stane, kako izgleda in kakšne so bile izkušnje ljudi, ki so tam prenočevali oz. najeli neko storitev. Jaz bi se na takšno aplikacijo že naročila, spletni zavihek pa bi takoj uvrstila pod “uporabno”. Verjamem, da bi bila prihranjena marsikakšna stiska.

Zakaj nisi men rekla?!

Podobno, kot iskanje najboljšega mojstra, me “zabava” tudi, kadar moram opraviti kakšen dražji nakup ali storitev. Ponavadi si za to vzamem malo več časa, da raziščem trg, na spletu preverjam, kakšne so kaj cene, vsenaokoli prijatelje morim in sprašujem za nasvete, kaj naj naredim ali kupim, da se ne bo na koncu spet našel nekdo, ki me bo spravil v slabo voljo z “zakaj nisi men rekla, jaz bi ti zrihtal ceneje”. Ta kultura rihtanja.

Zdaj recimo menjam zimske gume na avtomobilu. O, kakšno veselje. Najlažje bi bilo, če cena ne bi igrala nobene vloge. Potem bi zapeljala k prvemu vulkanizerju, vprašala, kaj je najboljšega pod soncem in kako hitro lahko to uredijo. In bi bila stvar rešena. Upam sicer, da nikoli ne bom tako bogata, da bi bila tako neumna pri nakupovanju. Ker je vedno fino preveriti zadeve na par koncih in ker najdražje ni nujno tudi najboljše zame. In ker veliko raje, kot da preplačujem kakšen izdelek ali storitev, in nategniti te poskušajo na vsakem koraku, morebiten višek denarja namenim za otroke v Domu Malči Beličeve.

Kupovanje gum je res stresno. Jaz se na to nič ne spoznam, vsaka sekunda, porabljena za iskanje primerne zimske obutve za avto je zame ena mala muka. Opravek bi seveda lahko delegirala, a želim biti čimbolj samostojna. To je ena boljših lekcij, ki sta mi jih dala starša: Več boš znala, lažje ti bo. In tako zagrizem tudi v to jabolko.

V prvi fazi sprašujem naokoli, morim prijatelje, kaj naj kupim, kje naj kupim, kdo ima cenovno najugodneje … dokler ponavadi ne ugotovim, da je večina enako bosa kot jaz ali pa imajo izkušnje, s katerimi si ne morem pomagati kaj dosti. Ker nimamo vsi enakih avtov in enakih dimenzij gum, ker vozimo različno hitro in po različnih terenih, ker … Že kaj. Ker lahko ena guma na eni dimenziji raztura, na drugi pa se ta ista nikakor ne obnese.

Ko boste to prebirali, bom že v drugi fazi od treh. Pregledujem domače in tuje spletne strani, berem teste pnevmatik, se jezim, ker ne najdem nobenega testa ravno za mojo dimenzijo gum (če vas zanima 215/60/R17), preverjam cene pri vulkanizerjih in poslušam tapametne, kako se gume kupuje spomladi, ko so popusti, ne pa jeseni, to pa ja vsi vedo. Že zdaj me spravlja v slabo voljo misel, da se bo post festum gotovo našel lisjak, kakršne poznamo prav vsi:

“Kje si jih kupila?” 

– Tam in tam sem jih na koncu vzela.

“Koliko si dala?” 

– Se mi zdi, da je bilo še kar ugodno, kakor sem gledala cene, vzela sem xy znamko, cca 130 EUR po komadu sem dala.

“Uf, škoda, da mi nisi prej rekla, jaz bi ti jih zrihtal ful ceneje.”

Res škoda. Tega lisjaka neuspešno iščem že celo življenje. Nanj vedno naletim rahlo prepozno. Takrat, ko je že vse kupljeno. Ampak nič ne de, skozi različne preizkušnje, ki mi jih streže življenje, eno drži kot pribito: pomagaj si sam in nekdo ti bo pomagal.

P.S. Zakon o pravilih cestnega prometa določa, da morajo imeti motorna vozila v cestnem prometu predpisano zimsko opremo v času od 15. novembra do 15. marca oz. pred ali po tem datumu v primeru zimskih razmer, ko se ob sneženju sneg oprijemlje vozišča ali je vozišče zasneženo oz. poledenelo. 

 

nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

Opomba: Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Kočevska, št 4 – oktober 2015.

 

Več od Nataša Briški

Vse o skrivnostni moči Metine liste

Kot urednica Metine liste sem nadvse počaščena nad tolikšno pozornostjo, ki jo...
Beri dalje

1 komentar

  • Pri obnovi centralne kurjave mi je bilo v največje zadoščenje, ko sem na vprašanje “ja kdo vam je pa to delu” lahko odvrnil “Vi, pred 30 leti” 😛

Komentiranje je zaprto.