Teroristični napadi v Parizu – fotozgodba 1. del
Teroristični napadi v Parizu – fotozgodba 2. del
Špela Kozamernik
V času terorističnih napadov sem bila v kinu v Les Halles, nedaleč stran od dogajanja. Ko se je ob pol enih zjutraj predstava končala, sem po na desetinah neodgovorjenih klicih in prejetih sms-ih ugotovila, kaj se je zgodilo. Ob izhodu iz dvorane sem videla le policiste, v polni bojni opremi, kako so imeli uperjeno strelno orožje v smer proti ulici, zraven kina. Ulice so bile povsem izpraznjene. Ampak to sploh ni pomembno. Šokirana, žalostna in razočarana sem. Saj veš, zaljubljena sem v Paris. Ne pozabimo pa napada v Beirutu včeraj in tega, da nacionalizem, strah in zapiranje meja niso odgovor.
Make friends! Coexist. Bisous de Paris!
Petra Odar
Za ta večer sem dobila vabilo za pijačo, odločala sem se, naj grem ali ne, saj sem bila še kar utrujena. Navsezadnje sem se odločila za počitek. Prižgem računalnik. Približno 15 min kasneje preberem prvo novico o streljanju. 10. in 11. okrožje, 10 mrtvih. Presenečena berem novico. Kaj!? A spet? Saj to ne more biti res! Hvala bogu, da sem se odločila ostati doma!
Dogajalo se je na Place de la République, kjer sem nekdaj živela. Na Facebooku objavim novico za someščane in jih opozorim, naj se izogibajo teh dveh okrožij in da so strelci še kar na begu. Naslednjih 5 ur sem preživela na računalniku, ob televiziji in telefonu. Sporočim domov, da sem ok, a v Sloveniji še niso objavili novice v javnost, zato jim še ni popolnoma jasno, kaj se dogaja. Začenjam preverjati pri prijateljih, kje se nahajajo in če so na varnem. Večinoma so v stanovanjih, svojih ali prijateljevih, nekateri bodo tam ostali. Malce si oddahnem, nekaj jih k sreči ta vikend tudi ni v Parizu. Dva prijatelja pa sta nekaj minut vožnje s skuterjem proč in se odločata, kaj storiti.
Ves čas slišim policijske sirene, ki vozijo mimo, pa stanovanje sploh ni pri glavni ulici, je umaknjeno na dvorišče. Na televizijskem ekranu opazim, da se je število krajev napada razširilo in da je označena tudi ulica, ki je sosednja moji oz. v katero se moja ulica nadaljuje. Koncertna dvorana je slabe 3 km stran od mene, tale ulica, kjer je bilo 18 mrtvih, pa čisto zraven! Grozno! Vsekakor se ta večer ne premaknem nikamor! Ura se preveša proti polnoči in pričenjam dobivati sporočila prijateljev s celega sveta. Facebook lansira aplikacijo, da javimo preostalim, da smo ok. Občutki bližine dogajanja so nepredstavljivi. Šok, predvsem pa strah. Policijske sirene poglabljajo vse dogajanje, po drugi strani komaj verjameš, da je to lahko res.
Še kar sem na trnih, saj prijatelja še nista doma. Z mislimi sem že pri soboti, ko imam zjutraj načrtovano obveznost, a jo bom odpovedala. Številke žrtev stalno naraščajo, na televiziji povedo, da so zaprli meje in letališče. Telefon je pregorel, komaj uspem vsem hkrati odgovarjati. Vsi smo šokirani, da se je to zgodilo in to komaj 10 mesecev po napadu na Charlie Hebdo. Revijo sem ravno na ta dan popoldne našla v omari – kakšno naključje!
Ravno smo se navadili nazaj na normalno vsakdanje življenje, ko je spet udarilo. Kaj se plete tem ljudem po glavi? Tega ne bom nikoli razumela.
Slike v medijih so šokantne, a živeti zgodbo par ulic proč je še malce bolj stresno. Ura kaže 3 zjutraj, ko ugasnem televizijo in poskušam zaspat. Vseh krivcev še niso dobili, a jih je trenutno že vsaj 7. Kaj bomo jutri? Kam gre ta svet?
Nike Vogrinec
Sama sem večer preživela precej mirno, v krogu sodelavcev, ki po napornem tednu iz arhitekturnega biroja običajno zavijemo v naš bistro pod pisarno. S kolegom sva šla na večerjo nedaleč od mojega doma v 10. okrožju, torej blizu vsega dogajanja. Nekaj minut po deseti uri zvečer so začeli zvoniti telefoni. Moj je bil že kakšno uro brez baterij skrbno spravljen v torbici. “Nekdo strelja po ulicah.”
Sprva se nisem vznemirjala, vse skupaj je zvenelo precej bolj “nedolžno”, kot v filmu, ko se dve lokalni mafijski skupini srečata in spodadeta na ulici. Niti za sekundo nisem pomislila, da se odvijajo kakšni teroristični napadi in da gre za tako resno sitacijo. Šele ko sem prispela domov in na televiziji videla potek dogodkov, kako resna je situacija, me je prvič zaskrbelo. Vikend bom večinoma preživela doma, pa niti ne zato, ker me je strah, ampak bolj zato, ker mi je enostavno neprijetno potepati se po tem žalostnem, praznem in rahlo deževnem Parizu.
Barbara Kostanjšek
Sploh ne vem, kako naj povem … Pretreslo me je to, da se je incident takšnih razsežnosti zgodil prav v okrožju, kamor zahajajo mladi in veliko turistov. Sama sem bila v tistem predelu pred dvema dnevoma zvečer in razkazovala prijateljici Tjaši in njenem fantu “tak super konc Pariza za ven hodit”. Ona je zdaj v hostlu na severu Pariza, včeraj zvečer se je vrnila v sobo tik, preden se je začelo.
Zdelo se je, da bo čisto navaden petek. Pozabili smo, da je petek 13-i. Zjutraj smo skupaj šli v Versailles, jaz na faks, onadva po vrtovih. Malo pred deveto zvečer smo prišli iz Versaillesa, se poslovili na postaji Saint Michel in odšli vsak v svoj del Pariza. S fantom sta se odpeljala do Gare du Nord, zelo blizu dogajanju, in se odpravila proti hostlu. Slišati je bilo vse več siren in sporočil iz Slovenije, da je prišlo do terorističnih napadov. Pravzaprav smo večino informacij dobili prav od zaskrbljenih prijateljev iz Slovenije, ki so pozorno spremljali medije. Iz svojih sob smo lahko le poslušali zavijanje siren in gledali preletavanje helikopterjev. Klicali smo se po telefonu in pogovarjali s svojci doma. Tjaša je s fantom kmalu ugotovila, da je situacija precej hujša, kot je sprva kazalo, ter poklicala tudi slovensko veleposlaništvo. Priporočili so, naj ne zapuščata stavbe, saj sta nastanjena na “vroči točki” dogajanja. Noč je bila dolga in neprespana. Ponoči sem izvedela, da je bil največji napad na koncertu skupine, ki jo zelo rada poslušam.
Tudi sama sem dejansko razmišljala, da bi šla na tisti koncert. Ne vem, kako bi jo odnesla, če bi res šla.
Videla sem posnetek, kjer ljudje bežijo iz koncertne dvorane in skačejo preko mrtvih ven. Ko misliš, da se lahko to dogaja samo v filmih. Bil je pravi kaos s sirenami, helikopterjem, kričanjem ljudi … in vsesplošna panika tudi domačih in prijateljev iz Slovenije. Skoraj smešno jih je miriti, da je vse v redu, ko te je zraven v resnici strah. Ne bo več isto, sproščeno … verjetno bom bolj na preži.
Teroristični napadi v Parizu – fotozgodba 1. del
Teroristični napadi v Parizu – fotozgodba 2. del