Dva dni pred Svetovnim dnevom telekomunikacij in informacijske družbe, ki je bil 17. 5., so nas mediji seznanili z novico, da je DZ potrdil osem novih članov (sic) programskega sveta Radiotelevizije Slovenija. To spolno razmerje sveta znova prav slabo zastavlja, v njem sta namreč zgolj dve članici, ki sta bili izvoljeni že v času predhodne vlade (dr. Mojca Kovač Šebart in dr. Elizabeta Bernjak). Obenem so novi člani skorajda brez izjeme zavezani barvi oz. ideološki usmeritvi oblasti. Toda parlamentarizem po defaultu vključuje strankarsko in oblastniško privilegiranje kandidatov in kandidatk ustrezne idejne provenience; temu je brez opozicijskega svetohlinstva tako rekoč nemogoče oporekati. Na prvi pogled je zato bolj upravičen očitek, da je izbor mandatno-volilne komisije sporen iz spolne perspektive. S to potezo se je namreč še utrdila vez med nazadnjaškim falogocentrizmom in t.i. desnico; oziroma, prvi se je tu že spet izrazil na mnogo bolj brutalen način kot se to dogaja na ohlapno in kontradiktorno koncipirani levici. Če so bile na tej strani ženske v tesnejši spregi z oblastjo, je bilo to na obžalovanja vreden, pretežno vladajočim političnim in kapitalskim strukturam servilen način, medtem ko na aktualni desni oblasti ženske sploh niso pripuščene na dominatne pozicije moči oz. se to zgodi izjemoma.
Ni dvoma, da v strokovnih tematizacijah beležimo obrat od problema konstrukcij (»stereotipnih podob«) žensk v medijih in kampanj za njihovo izboljšanje k problematizaciji nedostopnosti pomembnih medijskih položajev za ženske. Tako, denimo, so po poročanju portala javne slovenske televizije MMC (27. 2. 2012) nemške novinarke množično zahtevale uvedbo spolnih kvot na mestih odločanja v medijih. Čeprav samo članstvo v programskem svetu RTV ne prinaša neposredne udeležbe pri odločanju o uredniških in drugih politikah medija (kot denimo to omogočata urednikovanje in direktorska pozicija), pa ima svet pomembno vlogo pri vsebinskih in idejnih usmeritvah tega javnega zavoda, navsezadnje je med njegovimi funkcijami tudi imenovanje in razrešitev generalnega direktorja, direktorice. Obenem pozicija članice/člana programskega sveta pomeni priložnost za družbeno-kulturno delovanje ali njegovo širitev in promoviranje določenih stališč in idej, saj so pomembnejše seje v medijih in strokovni javnosti precej odmevne. V tem smislu bi tudi že ustrezna spolna zastopanost članstva programskega sveta lahko nosila pomembno simbolno sporočilo oz. preprosteje, ženskam, ki so v dejavnih vlogah tako v medijih kot v javnosti, bi lahko dala določeno dozo spolnega (gender) zagona.
Načelo bolj uravnotežene prisotnosti žensk na položajih odločanja je v družbah s kolektivno vizijo demokratizacije stvar aplikacije in ne diskusije. Poljski avtor, večni oporečnik (sedaj proti postkomunistični nomenklaturi) in urednik Adam Michnik v zadnji Sobotni prilogi (19. 5. 2012) ugotavlja, da delitev na politično levico in desnico ni več umestna, da lahko govorimo le še o usmeritvah odprta/zaprta družba. Aktualna sestava programskega sveta je sindrom zaprte družbe, toda – in tudi to je treba pošteno premisliti – stvar enostavno presega odločanje za ženske članice. Paradigma izbire za demokratizacijo iz spolne perspektive je bolj kompleksna in aktualni primer je odličen za prikaz zapleta.
Četudi je, kot je poročal Jože Poglajen v Dnevniku (16. 5. 2012), mandatno-volilna komisija pripustila h kandidaturi zaradi proceduralnih zadržkov zgolj eno od treh kandidatk za nove člane/članice programskega sveta, bi tudi ta vsaj malo izboljšala ženski delež. A spol, kot nas uči novejša teorija, ni izvzet iz drugih razmerij moči in tu je bila v igri seveda idejna provenienca kandidatke, dr. Slavice Tovšak. V kandidaturo je vstopila kot predstavnica Planinske zveze, a tudi brez poznavanja političnega zakulisja že klik na google
pokaže, da je bila za volilno-mandatno komisijo pod vodstvom Sonje Ramšak (SDS) idejno »neželena«; doktorica znanosti je namreč predsednica programskega sveta Ustanove Dr. Šiftarjeva fundacija, ki obeležuje partizanske vojne žrtve. Skratka, ponovno je prišlo do situacije, ko sta bila spol in zahteva po demokratizaciji iz spolne perspektive drugotnega pomena. Sliko pomembnih moških ob manku žensk sicer pripisujemo t.i. desnici, a z lahkoto najdemo variacijo spolne diskriminatornosti tudi v sferi druge politične opcije; spomnimo se samo na zaplete ob kandidaturah Zaresa ob nastopu prejšnje vlade, ko se je morala Majda Širca javnosti na očeh odpovedati upanju na mesto predsednice DZ, da ga je s težavo, vidno otepajoč se funkcije prevzel dr. Pavel Gantar. Tudi tedaj je bil spol v presečnem razmerju s strankarskimi apetiti po politični moči.
V okviru pričujoče obravnave se zdi, da je levo/desno zaznamovano predvsem z razliko v brutalnosti političnega kadrovanja, in da razlika v smislu odprte/zaprte družbe tu ni prav pomembna ali celo usodna. Paradigma marginalizacije spola (in s tem šibke družbene moči žensk) v javnosti, politiki, medijih bo zares presežena šele tedaj, ko bo izhodišče razmisleka demokratično dogovorjena spolna kvota. Če je naš izhodiščni problem spol, kar tule nedvoumno je, ga lahko rešimo zgolj tako, da postane primarna kategorija v sektorskem političnem odločanju. Drži pa, da bi samo to že spodmaknilo temelje parlamentarizma, kakršen se je vzpostavil v kulturi navidezne demokracije (Alain Badieu), in spremenilo politično igro.
dr. Renata Šribar, zasebna raziskovalka in docentka za antropologijo
A se bo sestava kaj uravnotežila v smislu družboslovje – naravoslovje? To je morda še bolj ključno za nadaljni razvoj nacije kot spolna ali politična razdelitev.