Kaj je ekonomija in zakaj se me to sploh tiče?

Ekonomija je matematična analiza, je ponosno povedal nobelovec na področju ekonomije. V petek 16.10. bo profesor Sedlaček govoril o omejenosti matematične metode v ekonomiji in o širših posledicah monopola neoklasične paradigme nad političnim odločanjem.

Veda neresnice

Znanstvena avtoriteta matematičnega modela danes narekuje raziskovalno in izobraževalno dejavnost na fakultetah po svetu. Zaradi potrebe po notranji konsistentnosti so ekonomisti upepelili razumevanja homo sapiensa, iz katerega se je kot ponesrečeni Feniks dvignil koncept homo economicus – racionalni človek, ki na poti kvantitativnega razlikovanja med občutki površne sreče igra vlogo zobnika v kolesju trgov. Čeprav ima ta metoda nekaj znanstvene veljavnosti, pa se pretirano zanašanje na neresnične predpostavke v praksi večkrat slabo odrazi.

Dober primer so matematični modeli (DSGE), ki so v letih pred krizo napovedovali stabilnost bančnih sistemov in ekonomije na splošno. Vprašanje kraljice Elizabethe II naslovljeno ekonomistom – Zakaj krize niste napovedali? – je na mestu. Kredibilnost, ki jo matematična natančnost uživa med ekonomisti, je zameglila njihovo percepcijo in jih privedla v slepo zaupanje enačbe.

Ekonomija je tako danes ujeta v nekakšen kavelj 22. Neuspeh zahteva nadaljnjo specializacijo in matematično preciznost, ki še dodatno zmanjša razumevanje ekonomije. Monopol pa ne tiči zgolj nad znanstveno metodo v akademiji, temveč vztrajno presega tudi politične meje.

Politične implikacije

Ekonomska retorika je vseprisotna. Gospodarska rast naj bi odražala družbeni razvoj v širokem pomenu besede, zaposlenost se omejuje na trg dela in tako izključuje gospodinjsko delo, domača popravila in vzgojo otrok kot del produktivne dejavnosti, prav tako se potrebam trga dela prilagaja šolski predmetnik. Zgodi se, da poskuša ekonomski interes zaobiti celo demokratične procese – lep primer je na primer aktualen politični diskurz o Transatlantskem trgovinskem in investicijskem sporazumu (TTIP), ki sledi ”zakonom” prostega trga.

Številni so opozarjali na posledice pretirane specializacije, ki naj bi privedla do manipulacije družbenih vrednot in imperializma ene metode, nad celotnim spektrom šol, teorij in idej raznovrstnih ekonomskih paradigem. Navidezna znanstvena rigidnost neoklasične ekonomije je izredno uspešna v tej nalogi – kot sem izpostavil, pridobiva ogromno podporo tako v akademskem kot političnem svetu. Kam naprej?

Ekonomist kot polihistor

Morda je potrebne več širine v ekonomski izobrazbi, več širine v metodi preučevanja ekonomije, več širine v okvirjih političnih odločitev. Ekonomist naj bo prijatelj z matematiko, vendar naj hkrati posluša uvide zgodovine, filozofije, politične teorije in preostalih družbenih ved, ki mu lahko omogočijo boljše poznavanje svojega področja.

Ekonomistov z veliko teoretično širino in globokim intelektualnim uvidom sicer ne manjka, vendar jih je zaradi hrupa mainstreama včasih težko slišati. Gibanje za ekonomsko pluralnost, ki že dve leti uspešno deluje kot študentska iniciativa za široko dojemanje ekonomije, vam pomaga slišati tudi tihe.

Naslednji teden v kreativnem centru Poligon gostimo predavanje profesorja Tomáša Sedláčka, avtorja uspešnice Ekonomija Dobrega in Zla, ki je pred slabim letom dni napolnil dvorano Cankarjevega doma. Naslovil bo problematiko opisano zgoraj –  govoril bo o težavah, s katero se srečuje neoklasična ekonomska metoda in o pomanjkljivostih matematične analize družbene realnosti.

Avtor: Tej Gonza, diplomant Ekonomske fakultete v Ljubljani, trenutno na Erasmus univerzi v Rotterdamu opravlja magisterij na področju ekonomije in filozofije. Zanimajo ga predvsem heterodoksne ekonomske smeri in normativna ekonomija ter politična in moralna filozofija. Kot iniciator Gibanja za Ekonomsko Pluralnost se zavzema za odprtost in interdisciplinarnost akademskega in političnega prostora. Na Twitterju ga najdete pod @TejGonza.