Med tabuji današnjega časa je incest zagotovo zelo globoko zakoreninjen v naši zavesti. Pri laži smo bolj pripravljeni odpuščati, zlasti sebi. Vendar pa ta dva greha nista imela v zgodovini ves čas enakega medsebojnega razmerja.
Glede zvez med sorodniki podaja Stara zaveza precej popoln seznam prepovedi (3Mz 18:6-18), ki nagovarja moške – podan je seznam žensk, s katerimi ne smejo občevati. Ta seznam pričakovano vključuje bližnje krvne sorodnice (mati, sestre, polsestre), pa tudi mačehe, tašče, tete, snahe, svakinje, pastorke in vnukinje. Tudi če ženski pogled na prepovedi ni jasno zapisan, pa iz »kazenskih določb« (3Mz 20:11-21) jasno izhaja, da kazen doleti oba v prepovedanem odnosu. Tudi sveta knjiga muslimanov se naslanja na starozavezne zapovedi in (kakih 2000 let kasneje) podaja svoj seznam prepovedanih odnosov (Koran 4:23).
Zanimiva je razlika med obema spiskoma: na biblijskem zelo očitno manjka prepoved odnosov s hčerkami in nečakinjami. Razlage, vsaj glede hčera, gredo v smer, da je to tako očitno narobe, da se prepoved razume sama po sebi.
Tako so učili že talmudski razlagalci (Yebamoth 3a). Vsekakor pa je v začetku Stare zaveze (med prvimi generacijami po stvarjenju) opaziti molk o očitnem pomanjkanju žensk, ki niso v tesnem sorodstvenem razmerju.
Povsem jasno je opisan incest v primeru Abrahamovega nečaka Lota in njegovih dveh hčera, ki so bili edini preživeli uničenja mesta Sodoma (1Mz 19:15-26). V pomanjkanju primernih moških sta hčerki napili svojega očeta in zanosili z njim (1Mz 19:30-38). Nasledek teh incestnih odnosov so Moabci in Amonci, ki jim je kot tradicionalnim sovražnikom Izraelitov pripisan tak sramoten izvor.
Starozavezni zapisi, zlasti kadar je vključena beseda »spoznati«, »videti« ali »približati se«, imajo lahko tudi bolj temačne razlage. Del, kjer je opisano, kako se je Noe po potopu napil in ga je takega videl njegovi sin Ham (1Mz 9:20-22), naj bi po nekaterih talmudskih razlagah dejansko pomenil, da ga je Ham posilil ali pa morda kastriral (Sanhedrin 70a).
Na drugi strani laganje v Stari zavezi ni tako jasno obsojeno. Še več, ponekod, ko gre za zavajanje sovražnikov, je opisano v čisto pozitivni luči. Je pa iz tekstov razbrati, da je bilo biblijskim očakom vsaj neprijetno, kadar so se morali zateči k prevaram.
Celo Abrahamu se je (še kot Abramu) zgodilo, da se je v strahu za življenje pri prihodu v Egipt zlagal, da Saraj ni njegova žena, ampak sestra. Kot posledico so Saro »vzeli v faraonovo hišo«, Abrahamu pa podarili veliko bogastvo. Veljalo je, da bodo grešnika, ki si bo vzel ženo drugega (živega) moža, doletele nesreče. Če pa bi moža najprej ubil in si potem vzel njegovo vdovo, pa ne bi bilo problema – umor je očitno manjši greh kot prešuštvo … Skladno z napovedmi je Gospod »udaril faraona in njegovo hišo s hudimi nadlogami«, faraon pa je potem očitajoče spraševal Abrahama, kako se mu je lahko tako zlagal, in ga dal (skupaj z ženo in premoženjem) pospremiti iz Egipta. (1Mz 12:10-20)
Skoraj identična zgodba se je ponovila precej let kasneje pri kraju Gerar, kjer je kraljeval Abimeleh (1Mz 20). Tudi ta je Saro »vzel k sebi«, nakar so sledile Abimelehove sanje z napovedjo nesreč. Ker se ji še ni »približal«, se je vse skupaj srečno končalo: Sara se je vrnila k Abrahamu, ki je povrh dobil kup bogastva, z Abimelehom pa je vzpostavil dolgoletno prijateljstvo. Prav v pojasnjevanju svoje prevare je Abraham priznal, da tehnično gledano niti ni lagal, saj je Sara hči njegovega očeta, a ne hči njegove matere (1Mz 20:12) – torej polsestra. Abrahamu je bilo očitno ljubše, da je priznal incest, kot da bi v Abimelehovih očeh ostal lažnivec.
Rabinski komentatorji so sicer poskušali zgladiti zadevo (Radak o 1Mz 20:12) s trditvijo, da je Sara hčerka Abrahamovega (pol)brata Harana (tako, da ni bilo incesta), hkrati pa lahko (pol)bratovo hčerko (kot očetovo vnukinjo) imenuješ kot sestro (tako, da ni bilo laži). Precejšnja pravna akrobacija, na koncu katere je Abraham še vedno poročen s svojo nečakinjo …
Kaj je torej slabše, incest ali laž?
Danes zagotovo velja, da je incest absolutno prepovedan.
Laž pa je greh, ki ga toleriramo vsaj prvega aprila. In v politiki.
Avtor: Aulon
Preberite tudi: