April 2017. Prvič v življenju sem gostja okrogle mize. Ne maram biti v središču pozornosti, raje bi se po terenu preganjala za pticami ali doma brala knjigo, a menda moram kot znanstvenica občasno izstopiti iz slonokoščenega stolpa in se izpostaviti javnosti. K sreči je ta javnost za začetek ozka in domačna: doktorski študentje Podiplomske šole Inštituta Jožef Stefan.
Mladi zanesenjaki na neki točki svojega življenja, kjer sem bila nedolgo tega tudi sama. Zdaj nas ločijo svetlobna leta. Njihov svet je še dobro strukturiran, vrti se okoli predvidljivih mejnikov: predstavitev raziskovalne teme, poskusi, objava člankov, pisanje disertacije, zagovor … Moj je negotov; ne morem načrtovati za več kot nekaj mesecev vnaprej. Ker nisem flegmatik, mi ta svoboda ni preveč všeč. Ne morem se znebiti občutka, da je lažna.
Pogovarjamo se o vijugavih poteh, ki so po doktoratu vsakega od gostov vodile v drugo smer: eno v industrijo, dve v podjetniške vode, eno v muzej, eden pa se je zaenkrat še uspel obdržati na državnem raziskovalnem inštitutu.
Vzporedno mi po glavi blodijo misli, ki ne sodijo v vodeno razpravo. Doma jih bom izlila v ta prispevek, da izpovem še bolj osebno plat svoje zgodbe. Tisto, ko karieri ne moreš več reči kariera, ampak samo še pot. (Po)potovanje. Iskanje cilja. Ki ga znaš poimenovati in opisati – obvladaš celo elevator pitch. Veš, kako ga doseči. Nimaš pa pojma, ali ti bo kdaj tudi uspelo.
ZAVRTIM ČAS V SEPTEMBER 2015
Izteka se mi status podiplomske študentke, zato hitim s poskusi, dokler še imam afiliacijo. Prvi oktober me doleti sredi znanstvene konference. Takoj ko se vrnem, se prijavim na zavod za zaposlovanje. Najprej sploh ne opazim razlike, razen da delam od doma; pišem članke in disertacijo, pogosto pozno v večer. Občasno skočim v laboratorij zapolnit še zadnje vsebinske luknje.
Ko disertacijo februarja oddam v ocenjevanje, se nadme z vso silo zgrnejo misli, ki sem jih do tedaj uspešno odrivala: kako naprej?
Raziskujem informacije za iskalce zaposlitve v farmacevtski industriji, kot večina doktorandov moje in sorodnih smeri, a se ne morem pripraviti do tega, da bi svoje podatke vpisala v spletne evidenčne obrazce. Tako kot se po gimnaziji nisem videla na študiju medicine, se zdaj ne vidim v farmaciji. Prve odločitve nisem nikoli obžalovala; upam, da tudi druge ne bom. Svoje možnosti v Sloveniji v letu 2016 ocenim kot slabe, zato začnem raziskovati tuje razpise. Uspe mi na Norveškem: NTNU me uvrsti med petnajsterico kandidatov z vsega sveta, ki se bomo pod mentorstvom njihovih raziskovalcev prijavljali za štipendije Marie Curie. Čeprav imam le okoli deset odstotkov možnosti za uspeh in si v najboljšem primeru lahko obetam financiranje šele čez leto dni, se nekje v daljavi zasvetlika upanje.
Aprila 2016 na Poti spominov in tovarištva naletim na nekdanjega sodelavca. Beseda da besedo: on potrebuje dodaten par rok, jaz potrebujem zaposlitev. Dogovoriva se, da se mu pridružim v podjetju, s katerim razvija izobraževanje o vizualni komunikaciji za znanstvenike. Maja se vseliva v pisarno v Metalki. Pri osemindvajsetih prejmem prvo plačo, ne le drobiž preko študentskega servisa. Da, bila sem tolikšna idealistka, da sem doktorski študij preživela s pomočjo štipendije in lastnih prihrankov. Junija uspešno zagovarjam disertacijo.
POLETI, KOT ŽE ZADNJIH NEKAJ LET, NIMAM DOPUSTA
Ob službi pišem projektno prijavo za štipendijo Marie Curie, ob petkovih večerih pa si ogledam vseh osem filmov o Harryju Potterju, ki jih ravno takrat vrtijo na komercialnem televizijskem kanalu. Preseneti me nenadno zanimanje za franšizo, ki me ni pritegnila niti ob koncu osnovne šole, ko je izšla. Očitno se po štirih letih in pol garanja še nisem dovolj spočila, da bi zmogla kaj zahtevnejšega. Že je september in približuje se rok za oddajo projekta. Celo soboto se mučim z nalaganjem dokumentov na strežnike Evropske komisije. Bitko prekinem, da ne zamudim koncerta Cat Power v Kinu Šiška. Nadaljujem, ko se vrnem; malo pred polnočjo mi uspe. Vse oblikovanje je ohranjeno, dolžina dokumentov je pravilna, elektronski žig pa priča, da je projekt varno prispel do Bruslja.
Ponovno se zavem, kaj je prosti čas. Uresničim si dolgoletno željo in začnem trenirati aikido. Izbira novega hobija je zelo simbolična – zavedam se, da se v dojo hodim borit sama s sabo. Decembra sem spet v Kinu Šiška, tokrat na koncertu Marisse Nadler. Ne morem si zamisliti boljše prispodobe za to zimo, kot je njena pesem Ghosts and Lovers. Ob večerih se potikam po Špici in ugotavljam, kako me Ljubljanica spominja na Nidevo v Trondheimu. Sprašujem se, kje bom preživela prihodnje božično-novoletne praznike.
Rezultati prispejo konec januarja 2017. Najbolj me prizadene razočaranje mojih bližnjih, ki so brezpogojno verjeli vame.
Znanost me je dovolj izbrusila v statističnem razmišljanju, da na devetdeset odstotno verjetnost za neuspeh ne gledam skozi rožnata očala.
Izid delim s prijateljico, ki je po doktoratu cunami v proračunskih sredstvih za raziskovalno-razvojno dejavnost nekako ni uspel odnesti; ona z mano deli dvome o svojih možnostih na projektnem razpisu ARRS. Čeprav se strinjam, nameravam iti po njeni poti in vreči srečko še v boben domače znanstvene loterije. Maja se izkaže, da ji je kljub črnogledim napovedim uspelo. Vesela sem zanjo, a hkrati besna zaradi sebe, saj ARRS letos pripravi še eno farso: projektni razpis s pogoji, zaradi katerih ne more kandidirati nihče, ki ni zaposlen na raziskovalni instituciji, bodoči nosilki projekta. Za najmanj eno leto mi je onemogočena prijava, financiranje v idealnem primeru za dve. V praksi to pomeni, da je zame igre konec.
OČITNO NISEM NAREJENA ZA PISARNIŠKO DELO
Vsakič, ko zaradi celodnevne uporabe računalnika potrebujem kapljice za oči, ugotavljam, da sem si v teoriji izbrala primeren poklic; očitno nisem narejena za pisarniško delo. Hkrati me usode mojih prijateljev opominjajo, kaj mi je prihranjeno. Zavod za zaposlovanje. Javna dela. Zavod za zaposlovanje. Usposabljanje na delovnem mestu. Zavod za zaposlovanje. Tekoči trak v tovarni. Prekvalifikacije v srednješolske poklice. Zavod za zaposlovanje. Tja in nazaj, tja in nazaj. Kdaj se ti izteče pogodba? Super, meni se takrat izteče porodniški dopust, bova skupaj brezposelni. Dejansko se nam takšne pripombe zdijo smešne, ker krutosti naše resnice sploh ne opazimo več.
Bolj kot se oddaljuje dan mojega zagovora, bolj me gloda nostalgija po laboratorijski steklovini, pipetah in prefinjenih aparaturah.
Gledam BBC-jevo serijo Sherlock in poslovilne besede Mary Watson ob koncu četrte sezone me zadenejo kot kladivo: “I know you two. And if I’m gone, I know what you could become, because I know who you really are. A junkie who solves crimes to get high. And a doctor who never came home from the war.” Tudi jaz sem njune sorte – o znanosti pišem, da bi dobila svoj šus, ker je nikoli nisem zares zapustila. Ne vem, kako jo tudi bi; po pol življenja usmerjenega truda je namreč postala del moje identitete.
Na steni fotokopirnice, kamor nesem tiskat službeno gradivo, opazim motivacijski citat, oblikovan po sodobnih grafičnih smernicah. Predobro poznam kontekst, od koder je stavek iztrgan: “I wish it need not have happened in my time,” said Frodo. “So do I,” said Gandalf, “and so do all who live to see such times. But that is not for them to decide. All we have to decide is what to do with the time that is given us.” Vprašam se, kaj bom od zdaj naprej počela s svojim časom. Po večmesečnih notranjih bojih mi poleti 2017 življenjske okoliščine same ponudijo odgovor. Ker navsezadnje želim ostati v domovini, mi preostane le še freelancing. Ne nameravam namreč ždeti na zavodu za zaposlovanje in močno prekvalificirana za trenutni trg dela čakati na srečno naključje.
Med pisanjem enega od člankov za portal Kvarkadabra izvem za zgodbo dr. Špele Gorički, sodelavke jamskega laboratorija Tular v Kranju. Uporaba forenzične metode za odkrivanje in identifikacijo DNK v okoljskih vzorcih, s katero v izvirski vodi išče sledi človeške ribice, ji prinese omembo na blogu prestižne znanstvene revije Science. Dela v garažnih razmerah, s kolegialno podporo drugih znanstvenikov in sredstvi, ki jih je pridobila preko crowdfundinga. Vzamem si jo za vzor. Morda vseeno še nimam popolnoma zvezanih rok.
Oktober 2017. Zavedam se, da se podajam na samotno in negotovo pot. Ne vem, kam me bo pripeljala, če sploh kam. A se odpravim. V mislih me spremlja besedilo še ene od mojih priljubljenih glasbenic, Angel Olsen:
»If you’ve still got some light in you,
Then go before it’s gone;
Burn your fire for no witness,
It’s the only way it’s done.«