“V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.” Ustava RS, 14. člen.
Na Metini listi smo dolgo razmišljali, kaj napisati o neposrečenem referendumu. V času, ko smo pred 25-imi leti glasovali o pravici odločanja v lastni državi, v letu 2015 pa se bomo odločali o pravici poročanja o lastni državi. Dolgo smo razmišljali zato, ker se bomo odločali o nečem, kar bi moralo biti samoumevno. Kot bi se odločali o tem, ali je dobro, da se dan začne zjutraj ali bi jutro raje prestavili na tretjo popoldne. Ali pa o tem, da je prav, da otrok ne mlatimo. Ali o tem, ali je dobro, da se ljudje spoštujejo in ne vtikajo nosov v življenja drugih, če le-ti spoštujejo zakone in plačujejo davke.
Po volji mož, ki se radi oblačijo v ženska oblačila – ustavnih sodnikov in duhovnikov – moramo zdaj glasovati o tem, ali se odrasli ljudje lahko sami odločamo o tem, s kom bomo preživeli odraslo dobo.
S kom želimo deliti radosti in slabosti družinskega življenja. Ali, kot je to lepo ubesedila mati geja: “Ko vabim ljudi naj 20. decembra na referendumu z glasom ZA omogočijo mojemu drugemu sinu, ki je gej, enake pravice, kot jih ima moj prvi sin, njegov brat, se na neki način počutim celo ponižano in sem žalostna, ker se moram izpostavljati za nekaj, kar je samo po sebi umevno.”
S človekovimi pravicami je enako kot s svetlobo, ali je ali je pa ni. Enako kot z zrakom. Ne moreš imeti malo zraka ter živeti in dihati s polnimi pljuči. Za Slovenijo, ki je zrasla na JBTZ človekovih pravicah, je nedostojno, da leta 2015(!) istospolni partnerji v več kot 70-ih zakonih nimajo enakih pravic kot heterospolni pari. Več kot 70-ih zakonih. Vse, kar je pravo!
Nizozemska je prva država na svetu, ki je istospolnim partnerstvom omogočila enake pravice pred zakonom kot raznospolnim. Zakon je v veljavi od 1. aprila 2001 dalje. Države v vsem tem času niso napadle kobilice. Nizozemska, ki je iznašla svet, kot ga napredne družbe poznajo leta 2015 – kolesa v mestih, več zelenih površin za mestne prebivalce, izenačitev pravic istospolnim parom, legalizacija mehkih drog – ni propadla. Kot niso propadle druge države, ki spoznavajo, da si vsi pari in družine zaslužijo enake pravice. Nizozemci gradijo odprto družbo, ker so pragmatični realisti.
Slovenija je skupaj z Nizozemsko na zunanjepolitičnem področju ena večjih zagovornic pravic LGBT oseb. Naši diplomaciji ob morebitnem neuspehu referenduma ne bo lahko, ko bo v Ženevi, Strasbourgu in New Yorku drugim državam pametovala, da je treba spoštovati pravice vseh, tudi LGBT. Da pa to za nas ne velja.
Odprta družba je najboljši odgovor na takšne in drugačne radikalizacije, zatrtosti in utesnjenosti. Multinacionalke, kot so Google, Facebook, LinkedIn, Apple, ki narekujejo tempo današnjemu svetu, svoje podružnice odpirajo v državah, kjer vedo, da bodo njihovi talenti, moški ali ženske, dobrodošli s svojimi partnerji. Te družbe prinašajo tudi delovna mesta in ideje, kako naslavljati izzive novega časa.
Za kreaktivnost potrebuješ odprtost in svobodnega duha. Ni čudno, da je Silicon Valley ravno v Kaliforniji, eni najbolj liberalnih ameriških zveznih držav. In ni čudno, da je bil v 20-ih letih prejšnjega stoletja, ko so številne države psovale neporočene matere, ljudi drugačne kože in spolne usmerjenosti, svoje dni svetilnik sveta prav Pariz. Mesto luči(!), ki je zaradi odprtosti ter sprejemanja takšnih in drugačnih privabljal svetovno umetniško smetano. V Parizu so se razcveteli tako Španec Picasso kot Američan Hemingway, tako temnopolta plesalka Josephine Baker kot lezbična pisateljica in mecenka mladih umetnikov Gertrude Stein. Te dni, ko taisti Pariz še liže svoje rane po streljanju 13. novembra, so Parižani v iskanju izgubljenega časa in nostalgije po družbi, ki je ljudi sprejemala in ne odrivala, pograbili prav Hemingwayevo knjigo A movebale feast. Knjigo spominov na Pariz, ko je bil središče odprtosti in umetniškega sveta.
Primcem teme je v veliki križarski vojni proti istospolnim parom (včasih se sprašujemo, kaj jih tako žene) vendarle uspel veliki met – v Sloveniji so odprli prostor za zgodbe o obstoju istospolnih družin in parov.
Mamam in očetom ni več nerodno govoriti o tem, da imajo hči lezbijko ali sina geja, da imajo njeno partnerko ali njegovega partnerja zelo radi. Vidnost istospolnih družin in posameznikov_c v javnem prostoru je privedla do tega, da se gejem in lezbijkam ni treba več skrivati.
Izziv bo le, mlajše volivce_ke, ki se jim zdi vprašanje, ali si vsi državljani_ke zaslužimo enake pravice, ne glede na osebne okoliščine, spraviti do volišč. Ker je odgovor tako samoumeven, da bi ga tudi učeni ustavni sodniki morali poznati in za to res ni treba spraševati ljudi. Ker nas že sprašujejo, je potrebno, da gremo 20. decembra na volišče. In obkrožimo ZA. Za enakopravnost vseh pred zakonom. Za to gre. Za preboj ograd v glavah in na mejah. Za odprtost gre.
Uredništvo Metine liste
KAJ ZARES UVAJA OZ. ODPRAVLJA PREDLOG ZZZDR
Slovenska zakonodaja trenutno priznava tri oblike pravno urejenih partnerskih skupnosti: zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost in registrirano istospolno partnersko skupnost. Predlog ZZZDR odpravlja določbe, ki zakonsko in zunajzakonsko skupnost določa izključno kot skupnost dveh oseb nasprotnega spola, torej moškega in ženske, in tako uvaja nov koncept, po katerem lahko zakonska in zunajzakonska zveza nastane ali obstaja ne glede na spol obeh partnerjev. Zakaj? Tudi zato, ker je Ustavno sodišče med drugim že pred leti ugotovilo, da gre za enake dejanske in pravne podlage življenjske skupnosti, a hkrati za razlikovanje v pravni ureditvi obeh skupnosti, razno- in istospolnih.
REFERENDUMSKO VPRAŠANJE
Državni zbor je marca 2015 zavrnil razpis zakonodajnega referenduma, a je Ustavno sodišče kasneje sklep razveljavilo. Na referendumu 20. decembra, ki nas bo po oceni DVK stal približno 3,2 milijona evrov, bomo odgovarjali na vprašanje: “Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D), ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 3. marca 2015?”
Veljavna referendumska zakonodaja, zapisana v 90. členu ustave RS, določa, da je zakon zavrnjen, če se proti izreče večina tistih, ki so oddali svoje glasove, pri čemer mora ta večina predstavljati najmanj 20 % vseh volilnih upravičencev_k (op. ne zgolj tistih, ki se bodo referenduma udeležili). Volilno pravico ima po zadnjih podatkih 1.715.518 milijona Slovencev in Slovenk. V praksi torej to pomeni, da jih mora biti vsaj 20 % ali okoli 343.104 volilnih upravičencev_k proti, da novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pade.
Uporabne povezave
– Mirovni inštitut: Pravni položaj istospolnih partnerstev in starševstva v Sloveniji
– Odlok o razpisu zakonodajnega referenduma
– referendum o ZZZDR-D, Obrazci za volivce
– Ustavno sodišče o dopustnosti referenduma (28. september 2015)
– predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (15. december 2014)