Ker nogomet ni samo nogomet!

Že Bill Shankly, škotski nogometaš in manager, je l. 1981 dejal: “Nekateri ljudje mislijo, da je nogomet stvar življenja in smrti. Zagotavljam vam, da je mnogo več kot to.” Nogomet je igra, ki jo spremljajo ljudje po celem svetu – mladi in stari, bogati in revni, ženske in moški… Pravkar so oči evropske, pa tudi svetovne javnosti uprte v nogometne zelenice na Poljskem in v Ukrajini, kjer se odvija 14. evropsko prvenstvo v nogometu. Nogometna norija ni zajela le držav, ki sodelujejo na prvenstvu, temveč tudi večino ostalih. Od kje takšno navdušenje za nogomet? Je nogomet res samo šport, ali je več kot to?

Nogomet kot obred

Antropologi, sociologi in ostali raziskovalci ponujajo različne odgovore. Sama bom izhajala iz teorije obreda, ki jo je teoretično najbolje razdelal Cazeneuve (1986). Nogomet kot najpomembnejša postranska stvar na svetu namreč ni le šport kot tak, je hkrati proces obreda, ki združuje množice različnih narodnosti, religij, prepričanj itd. ter hkrati služi tudi kot sooblikovalec nacionalne identitete, saj ima kot kolektivni ritual sposobnosti za narodno (re)integracijo. Obred je “vselej  dejanje, ki je lahko individualno ali skupinsko, ki pa vselej, tudi kadar je toliko ohlapno, da dopušča improvizacijo, ostaja zvesto določenim pravilom, ki tvorijo prav tisto, kar je v njem obrednega”  (Cazeneuve 1986, 14). Kako močno človek potrebuje obrede v vsakdanjem življenju, kažejo mnoge športne prireditve, ki kar po vrsti ustvarjajo ali si izposojajo religiozne rituale ter jih vgrajujejo v svoje ceremoniale. Obredna priporočila človeka – športnika, prireditelja in gledalca – vabijo, da tudi v športu ostaja presežno bitje (Gerjolj 2003, 58−9). Hkrati obred razkriva človekovo potrebo po iskanju moči, ko ne pristaja na svoje družbeno bivanje kot na čisto danost (Cazeneuve 1986, 178). Glede na izhodiščno definicijo lahko nogometu brez težav pripišemo funkcijo obreda. Prvič, gre za skupinsko dejanje. Drugič, ostaja zvest določenim pravilom, ki pa dopuščajo improviziranje. Če vzamemo za primer nogometno tekmo, so tukaj določena pravila, kot npr. časovna omejenost (90 minut), začetek s himno in pozdravom reprezentanc oz. ekip, polčas in tudi vsa pravila igre kot take. Vendar se tekme znotraj teh pravil močno razlikujejo med seboj, vedno smo priča drugačnim akcijam, niti dva gola si med seboj nista enaka, prav nepredvidljivost pa je tista, ki daje nogometu svoj čar. In tretjič, ravno vse te stvari tvorijo tisto, kar je v nogometu obrednega.

Ritual je sestavljen iz srečanja ali zbiranja posameznikov skupaj na nekem določenem mestu, zanj pa je značilna prisotnost emocij, ki se stopnjuje, ko ljudje postanejo aktivni – začnejo peti, plesati, govoriti, kričati. To počnejo tako, da sodelujejo, vzorci pa se ponavljajo. Z naraščanjem razburjenja se posamezniki distancirajo od vsakodnevne rutine, se približajo nečemu ‘svetemu’. Ritmična koordinacija gestikulacij transformira posameznikova čustva v kolektivna čustva, zaradi česar se vsi sodelujoči počutijo kot del moralne skupnosti (Sterchele 2007, 213). Podobnost z nogometom? Očitna. Tudi pri nogometnih tekmah se na določenem mestu zberejo posamezniki, ki postanejo aktivni. Nogometaši imajo svoj ples z žogo, ki se stopnjuje do zadetka, ki predstavlja nekakšno katarzo, s tem pa približanje nečemu nadnaravnemu. Medtem navijači navijajo, v kar sodita tako petje kot kričanje (in še kaj drugega, ampak pustimo podrobnosti). Pri tem se tako na ekipo gleda kot na kolektiv (že sama edninska oblika samostalnika ekipa oziroma moštvo kaže na to), kot tudi na navijače (oziroma v edninski obliki, publika). Kot podrobnejše elemente, ki so prisotni tako v obredu kot takem kot tudi v nogometnem obredu, Sterchele (2007, 214−15) navaja skupnosti z istimi moralnimi načeli, pravila in institucije, določen čas in določen prostor. Tako v religioznih praznovanjih kot tudi na nogometnih tekmah se člani neke skupnosti dobijo skupaj, si delijo skupno stopnjo razburjenja in vznesenosti, se skupaj gibajo in se skušajo prilagoditi skupnemu ritmu ter s tem povečajo svojo čustveno vpletenost. Ta skupnost je v nogometu sestavljena iz igralcev, sodnikov, trenerjev, managerjev in navijačev. Šterk (2008) nogometno moštvo primerja z množicama, ki jima je Freud rekel vojska in cerkev. Predanost skupnemu cilju namreč iz individualiziranih posameznikov naredi množico, ta predanost pa je možna le, če je vez med njimi čustvena in ne npr. ekonomska. Institucije kot drugi element so pristojne za uveljavljanje in spreminjanje pravil igre. V religijskih ritualih so to kardinali, papeži, šamani itd. (odvisno od religije in oblike družbe), v nogometu pa direktorji in ostali pristojni raznih nacionalnih in mednarodnih organizacij (FIFA, UEFA, NZS), ki postavljajo pravila, določajo sankcije, datume tekem in tekmovanj ipd. Tako verski obredi kot nogometne tekme imajo svoje konkretne ‘koledarje’. Oboji se ciklično ponavljajo glede na določena časovna obdobja, ki prekinejo ritem vsakodnevnega življenja. Tako so svetovna in evropska nogometna prvenstva na vsaka 4 leta, Liga prvakov je vedno od jeseni do pomladi, in še to določeno ob torkih in sredah. Potem so tu kot zadnji element po definiciji Stercheleja še posebna mesta, kjer se ritual izvaja – stadioni. “Če je žoga sveta stvar, potem je igrišče svetišče!” (Hosta 2009). Že s svojo obliko kažejo na to, da se v središču dogaja nekaj velepomembnega, medtem ko je okrog prostor za gledalce, ki naj prisostvujejo temu obredu. Matjaž Pikalo (2001, 246−7) to ilustrira: “Igrišče je nepričakovano postalo nekakšen sveti prostor s središčem, ki ga je označeval krog. /…/ To je bilo čutiti tudi pri naključno mimoidočih, ki so se igrišču, ne da bi se tega zavedali, spoštljivo umaknili in ga zaobšli /…/”. Pri tem pa je potrebno omeniti še svete objekte. Pozornost je med potekom obreda usmerjena k ‘mašnikom’ in svetim objektom (ikone, oltar, totemi…), kar se pri nogometu kaže kot izkazovanje pozornosti igralcem na igrišču ter njihovim dresom, šalom, zastavam, zlasti pa žogi. Kot pravi Hosta (2009), je samo posvečenim namenjen stik s svetim gralom – žogo. V nasprotju s cerkvijo, kjer se gleda gor, tu človek gleda navzdol. “Žoga je sveta stvar. Če se Zemlja vrti okrog Sonca, potem se ljudje vrtimo okoli žoge. Očitno je prav vzorec krogle tako močno vtisnjen v našo motivacijsko strukturo, da se ji ne moremo upreti niti stari, še teže pa mladi.” Rappaport (2004, 34−6) dodaja še pomen recitacije tradicionalnih fraz in vzklikov, ki so prisotni pri vsakem obredu (npr. pri poroki, krstu, molitvah …). Tudi pri nogometu se na začetku vedno zaigra himna, nogometaši imajo svoje vzklike in spodbudne besede, najbolj pisani pa so seveda vzkliki navijačev. Pa tudi komentatorji prispevajo svoje. Znan komentar jugoslovanskega komentatorja Mladena Delića na gol v zadnji minuti (sekundi) tekme med Jugoslavijo in Bolgarijo, s katerim se je Jugoslavija uvrstila na EP, se še vedno vrti in ima med državljani bivše Jugoslavije nekakšno sveto konotacijo: “Ljudi moji, je li to moguće?!” Tudi komentarji našega Stareta na letošnjem prvenstvu že odmevajo med gledalci (nekatere njegove stare cvetke je možno najti tudi na Wikipediji).

Obred izza TV ekrana

Da so nogometne tekme z vsemi svojimi elementi pravzaprav prizorišče obreda, je precej jasno. Kaj pa je s tistimi, ki se tekem ne udeležijo v živo? Kot razlaga Šterk (2008), so tudi tisti izza TV-ekrana prisotni v prav posebnem obredu, pri čemer se osredotoča na moške, za katere med svetovnim prvenstvom veljajo ista obredna pravila kot med časom menstruacije za žensko – so pretirano občutljivi, z njimi je potrebno previdno, seks pa je postranska stvar. Moški se na začetku od posvetnega življenja ločijo tako, da se zberejo v kakšni dnevni sobi, pogosteje pa pivnici ali baru, ki je posvečen s postavljenim oltarjem, na katerem stoji sveti gral – televizija. “Ker je Slovencu njegov dom prav tako svet, si tak oltarček lahko improvizira tudi doma, s tem da si fizično ločenost od profanega sveta zagotovi tako, da minimizira zunanje dražljaje s tipko ‘mute’ na članih družine in poviša ‘volume’ na televiziji” (Šterk 2009). Poleg seveda sodi še vrček piva (ali dva). Z začetkom tekme stopi moški v liminalno, mejno stanje: deluje odsotno, neracionalno, blaženo, stara vsakodnevna pravila pa kot da jih ne bi bilo več. Vendar avtorica opozarja, da pri tem vedenju ne gre za naravne inklinacije biološkega spola, temveč za tipizirano kulturno vedenje. Na tej točki je potrebno dodati, da je takšno vedenje vedno bolj prisotno tudi med ženskami (zase lahko to zagotovo potrdim), ki vedno bolj spremljajo nogomet.

Kult junaka

“Eden od najbolj tipičnih športnih ritualov je nagrajevanje najboljših športnikov”(Vodeb 2001, 137). Slavljenje zmagovalcev je prastar običaj, ki je dobil mega razsežnosti že v Stari Grčiji. Zmagovalce na olimpijskih igrah so častili kot bogove. Tudi danes so zmagovalci idoli in pravi mali bogovi, za katere bi nekateri naredili vse, samo da bi se jih dotaknili. S procesom identifikacije postanejo vsi tisti, ki zmagovalce častijo, z njimi na nek način poistoveteni. Birrell (1981) trdi, da je eden izmed bistvenih pomenov športa na ritualni ravni družbe ravno v športnikovi sposobnosti mediacije med posameznikom in moralno ureditvijo skupnosti. Junaška športna dejanja učinkujejo kot zrcalo pomembnih družbenih vrednot. Temeljne značilnosti junaškega športnika pri tem vključujejo atribute kot so energija, akcija, moč, volja, spreminjanje sveta, pogum ipd. Osebnost heroja tako uteleša vrednote in lastnosti, ki naj bi predstavljale skupnost. Vpliv mitološke figure junaka je povezovanje vsakdanjega življenja in polja nadnaravnega. Športni junak tako postaja mediator med povprečnimi ljudmi in nadnaravni kozmosom, pri čemer je izhodišče te povezave skrivnostna vez med herojem in občudovalcem – nobeden izmed njiju pa ne obstaja brez drugega (Šaver 2005). Do vzpostavitve simbolnega heroja pride po Klappu v nekem dramatičnem trenutku, ko se posameznik izpostavi in postavi nad druge (Birrell 1981, 362−3). Tako je tudi v nogometu:  junaki se rojevajo v dramatičnih trenutkih, ko se ne sprašujemo biti ali ne biti, temveč bo gol ali

ne bo gol. In če je gol, je tudi junak. Samo poglejmo primer Mladena Rudonje. V reprezentančni karieri ni dosegel zadetka vse do odločilne, druge kvalifikacijske tekme z Romunijo 14. novembra 2001, in nas s tem popeljal na svetovno prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem. Pa nas je res? Pravzaprav je dodal le piko na i, brez številnih prejšnjih golov namreč ne bi prišli niti do dodatnih kvalifikacij. A vse pred tem je bilo, kot da bi zbledelo. Turbo Rudi je postal nov nacionalni heroj, nov junak našega časa. Navijači smo reprezentanco na Brniku pričakali z vzkliki “Mi Slovenci Rudija ne damo, ker preveč ga radi imamo!” .

Nogomet kot sredstvo nacionalne formacije

“Naenkrat se je iz vse telesne energije in vznesene mesenosti zgodil duh naroda. Iz intimne potrebe po brcanju žoge, iz kdo ve kakšnih simptomov in želja posameznih igralcev, se je rodila nacionalna identiteta” (Hosta 2009). Spektakli so ljudi fascinirali že v pradavnini. Množica je vpeta v identifikacijske procese, ko se prek gledanja in navijanja navezuje na vsakdanje športne rituale manjših tekmovanj in velikih spektaklov (Vodeb 2001, 293). Kot pravi Cazeneuve (1986, 29), izgleda, kot da bi se človeštvo, odkar se je pojavilo, čutilo potrebo po potlačitvi individualnosti, saj jo je postavilo v odvisnost od skupine. V igri se množica udeleži nečesa izjemnega, da bi zadovoljila svojo prastaro hrepenenje po celoti (Rožanc v Plesec in Doupona-Topič). S tem ko se narod simbolično identificira z ekipo, je nogomet pomembna sila v razširjanju nacionalne solidarnosti. Identificiranje navijačev izvira že iz samega dejstva, da imajo ekipo, ne glede na to, ali zmagajo ali zgubijo (Stevenson in Alaug 2000, 460). Nogomet namreč daje imperative za državljansko sodelovanje v procesu nacionalnega obreda, za zvestobo in občutek pripadnosti. Tako v liminalni fazi, ko so pravila vsakdanjega življenja izključena, ljudje pozabijo na kontradikcije, ki so državi inherentne, saj jim šport na drugi strani nudi določena pozitivna občutja ter zanos, zaradi česar zavržejo ves skepticizem in se osredotočijo le na tekmo in njena simbolna sporočila. Kot pravita Duke in Crolley (v Stevenson in Alaug 2000, 468): “Precej lažje si je zamisliti nacijo in potrditi nacionalno identiteto, ko enajst igralcev predstavlja neko nacijo na tekmi proti neki drugi naciji.”

To je le nekaj teorij, ki se povezujejo z nogometom. Kot vse ostalo je tudi nogomet subjektivna kategorija, in priznavam, da sem se pisanja o nogometu lotila nekoliko pristransko in z velikim navdušenjem, saj sem že več kot deset let velika navdušenka nad tem krasnim športom. Kljub različnim mnenjem o nogometu pa ni mogoče prezreti njegove masovne priljubljenosti, njegove globalne prisotnosti in njegovega vpliva, ki pronica v številne pore družbenega življenja (ekonomske, politične, družinske…), zaradi česar je prav, da se o nogometu razmišlja ne le v športnem kontekstu, temveč širše. V vsakem primeru pa vam želim ogromno užitkov ob spremljanju zaključnih tekem evropskega prvenstva 2012, čim več golov, dobrih akcij, fair play-a in splošnega navdušenja. Septembra pa začnemo stiskati pesti za našo reprezentanco v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Braziliji!

Tamara Juričič, študentka mednarodnih odnosov in ekonomije

Viri in literatura:

Birrell, Susan. 1981. Sport as Ritual: Interpretations from Durkheim to Goffman. Social Forces 60 (2): 354−76. Dostopno prek:  http://www.jstor.org/stable/2578440 (29. november 2009).

Cazeneuve, Jean. 1986 (1971). Sociologija obreda. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Gerjolj, Stanko. 2003. Šport in religiozna dimenzija življenja. V Filozofija športa, ur. Dušan Macura in Milan Hosta, 51−9. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Hosta, Milan. 2009. Žoga!? Cel svet jo brca in meče, ona pa skače od veselja! Delo, Sobotna priloga, 12 (21. november).

Pikalo, Matjaž. 2001. Evropa 2000: igrivo bojišče narodov. Ljubljana: Študentska založba.

Plesec, Matjaž in Mojca Doupona Topič. 2002. Nogomet in družba: preporod nogometa v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Rappaport, Roy A. 2004. Ritual and religion in the making of humanity. Cambridge: Cambridge University Press.

Sterchele, Davide. 2007. The Limits of Inter-religious Dialogue and the Form of Football Rituals: The Case of Bosnia-Herzegovina. Social Compass 54 (2): 211−24. Dostopno prek: http://scp.sagepub.com/cgi/content/abstract/54/2/211 (1. december 2009).

Stevenson, Thomas B. in Abdul Karim Alaug. 2000. Football in Newly United Yemen: Rituals of Equity, Identity and State Formation. Journal of Anthropological Research 56 (4): 453−75. Dostopno prek: http://www.jstor.org/stable/3630927 (18. november 2009).

Šaver, Boštjan. 2005. Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva – Primer Humar. Mediawatch, november 2005. Dostopno prek: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/24/mwatch/print.html#4 (1. december 2009).

Šterk, Karmen. 2008. Tisti mesec v letu. Delo, Sobotna priloga, 29−30 (7. junij).

Vodeb, Roman. 2001. Šport skozi psihoanalizo. Trbovlje: FIT.