Ko predsedniki porumenijo

borut pahor
Predsednik Borut Pahor s soprogo na maturantski paradi 2015 (foto via Facebook stran BP)

Imam občutek, da nas je napadla epidemija zlatenice. Porumeneli so resni mediji in porumeneli so predsedniki. Nekateri za povrh trpijo še za višinsko boleznijo.

Po skoraj sedmih letih življenja v ZDA, bližnjem srečanju z in spremljanju dveh predsedniških kampanj ter še štirih vmesnih volitev, zdaj, po petih letih povratka v Slovenijo, ugotavljam, da se je ameriški način komuniciranja politikov z mediji in javnostmi dodobra razlegel tudi po naših koncih. Vse bolj smo namreč v stanju 24/7 političnih kampanj in nenehne bitke za pozornost medijev. In ker je večina medijev vse manj pozorna na vsebino ter vse bolj na obliko, temu trendu, razumljivo, sledijo tudi politiki. Bodite sproščeni, bolj ljudski, smejte se. Tako je v ZDA. Tako so nas denimo učili ameriški lastniki, ko smo (op. imela sem ta privilegij, da sem bila na POP TV od vsega začetka) pred 20-imi leti štartali POP TV in 24ur. Američani imajo to naštudirano do zadnjega milimetra, zato je izvedba na mnogo višji ravni, Evropejci pa se te obrti šele učimo.

borut pahor
Predsednik Borut Pahor s partnerko na maturantski paradi 2015 (foto via Facebook stran BP)

Thomas Patterson v knjigi Out of Order (1994) piše o tem, kako so mediji v ZDA spreminili način komuniciranja politikov. V 60-ih letih je bila pozornost sedme sile na ukrepe, ki so jih napovedovali kandidati, in na drugi strani na neposredno bitko za zmago še razdeljena na pol, torej polovico časa so govorili o tem, kaj namerava kandidat narediti, drugo polovico pa o vsem ostalem. V začetku 70-ih je bilo razmerje 2:1 v prid “ostalega”, že konec 70-ih pa je raziskava pokazala razmerje 4:1 v prid razmeroma nepomembnih stvari v zvezi s kandidaturo. O tem, kakšno je to razmerje danes, leta 2015, si ne upam niti ugibati.

Do nedavnega so na tej strani Atlantika morebiti še lahko zmagovali tisti, ki so praviloma veljali za lesene pred kamero, in tisti, ki so govorili tako, da so jih le redki lahko razumeli.

V tem je bila finta. Ker manj, kot nas bodo razumeli, bolj bomo menda delovali učeno. No, ti časi so, ne glede na to, kako zelo vzvišeno morebiti gledamo na to, najverjetneje mimo. Zadnja primera, ki mi padeta na pamet, sta nedavni in presenetljivi zmagi Andrzeja Dude na Poljskem in Kolinde Grabar Kitarović na Hrvaškem. Dandanes je treba biti populističen in všečen, če želiš zmagati. Poti so različne. Težava pa nastane, ko začnemo sproščenost zamenjevati za vulgarnost, kot je to ušlo predsedniku Pahorju na maturantski paradi.

Ko si enkrat izvoljen za predsednika, potem si to ob vseh letnih časih in urah dneva. Ves čas imaš zaradi tega določene prednosti, a tudi določene pomankljivosti.

Ne moreš pa biti predsednik samo takrat, ko stojiš pred častno četo oz. ko se častna četa postroji pred tabo, sicer pa ne. Svojo veselo naravo moraš v skladu z normami, ki pritičejo funkciji, brzdati. Pomembno je, da se je ne tako majhen del javnosti vendarle kritično odzval na Pahorjevo miško. Problem bo, ko bomo postali apatični in imuni na takšne stvari. Komunikacije v zasebnem prostoru res ne gre enačiti s komunikacijo v javnem prostoru.

Velik del odgovornosti, zakaj postaja javni prostor in tisti, ki v njem igrajo glavne vloge, vse bolj klovnast in houdrast, nosimo mediji. V politiki in politikih iščemo resničnostne šove. Ves čas smo namreč v lovu za izjavami in posnetki, ki šokirajo, razburjajo, vznemirjajo. To je tisto, kar najde prostor v osrednjih dnevnikih. Namesto presojanja vsebine, presojamo obliko. Ker to se gleda in to je dobro za ratinge.

Od ljudi na vrhunskih položajih ni neupravičeno pričakovati vrhunsko obnašanje. Oni so tisti, ki bi nam morali biti vzor, oni so tisti, ki družbi narekujejo tempo in postavljajo trende.

Dobro je, da se predsednik oglaša, pomembno pa je, kdaj in na kakšen način. Celo bolj pomembno od tega, kar predsednik izreče, se mi nemalokrat zdi to, česar ne izreče. Predsednik naj bi bil moralna avtoriteta, družbeni korektiv, pa je ob očitnih anomalijah v družbi vse prevečkrat tiho (fašistični shod v Gorici, pogrom medijev v primeru ravnatelja, evtanazija in primer Radan …). To pa ni več dobro, kaj šele smešno.

Od predsednika Pahorja pričakujem spoštovanje enakih možnosti. Edino primerno in logično nadaljevanje se mi zdi, da se zdaj udeleži Parade ponosa in še tam vpije: “To mi deli”.

 

Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški – novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta pomaga spodbujati aktivno državljanstvo ter enakost spolov, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za boljše razumevanje znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

Več od Metina lista

Vsakič, ko mi ne boš odgovoril, ti bom nekaj odrezala.

Ponedeljek, 20. maj 2013 (Junakinja dneva je Beatrix Kiddo, lik iz serije...
Beri dalje

2 komentarja

  • Še tukaj: sramota, kam je padla funkcija šefa države v RS. Guess what: verjetno bo ponovno izvoljen, “ker ga imajo ljudje radi”. Skrajni čas, da se ukinejo neposredne volitve predsednika republike, saj neposredna demokracija očitno ni kos temu, da izvoli nekoga, ki bo lahko predstavljal državo, ne da bi bilo državljanom ob tem nerodno.

  • Politike ne smemo razumeti ločeno od družbe v kateri živimo, saj sta medsebojno povezani. Vplivata druga na drugo. Politika na družbo in obratno.

    Če bi bili primorani na hitro (in zato precej površno) opredeliti današnjo družbo, bi jo najbrž lahko označili kot potrošniško. Družbena delitev dela je namreč dobila takšne razsežnosti, da kupujemo praktično vse. In v mislih nimam zgolj produktov, pač pa vedno bolj tudi storitve. Če so očetje še nekaj let nazaj tudi sami kdaj kaj “pošraufali” doma, je zdaj to prava redkost. In, v kolikor so mame pred leti še vsak dan kuhale kosila, zdaj v pomanjkanju časa pogosto iščejo bližnjice s predelano hrano.

    Te pa ne kupujejo zgolj na podlagi kakovosti vsebine, pač pa jo kupujejo tudi z očmi. Pozorne so na embalažo, na “pakungo”. V poplavi izbire na trgovskih policah se je namreč treba za nekaj odločiti. In lepa embalaža pomaga k hitrejši odločitvi.

    Ta vzorec pa večina volivcev prenese tudi na polje politike. V pomanjkanju časa za poglabljanje v vsebino programov strank (ki so pri nas tako ali tako nepomembni, saj jih nobena politična stranka ne izvaja povsem dosledno) se morajo za nekoga odločiti. In se naslonijo na tisto, kar je najbolj pri roki. To pa je “pakunga”. Torej izgled in vse, kar sodi pod “ostalo”, kot omenja avtorica članka.

    Sam dvomim, da prav vsi politiki uživajo v tem, da morajo igrati to igro “ostalega”. A, v kolikor želijo biti pomemben akter v politični areni, druge možnosti niti nimajo. Rumeni (žal pa prepogosto tudi main stream) mediji jim je namreč ne dopustijo.

    * Disclaimer: S svojim razmišljanjem nikakor nisem hotel zagovarjati politikov. Večine slovenskih namreč ne cenim prav visoko. Še manj pa sem hotel z njim prizadeti koga, ki ne pristaja na delitve na moška in ženska dela. Primera sem zapisal zgolj zaradi večjega “žmohta”. Lahko pa bi bilo tudi obratno 🙂

Komentiranje je zaprto.