Kreativno vstajništvo: Slovenija v Evropi pred, v in po letu 2014

Zlatko Šabič
Dr. Zlatko Šabič (foto: osebni arhiv)
Dr. Zlatko Šabič (foto: osebni arhiv)
Dr. Zlatko Šabič (foto: osebni arhiv)

Avtor: dr. Zlatko Šabič, profesor mednarodnih odnosov na FDV. Občasno skuša spodbuditi zanimanje javnosti za zunanjepolitične zadeve, mednarodne organizacije in evropske integracije.

V letu 2013 je bilo razlogov za nezadovoljstvo z Evropo oz. z Evropsko unijo (EU) več kot dovolj. Gospodarska kriza, nezaposlenost, stalna grožnja s ‘trojko’, pa najsi je ta prihajala iz Bruslja ali iz domačih logov, nič od tega ni ‘dišalo’ po EU, v katero smo se vključili pred desetimi leti. Jeza, cinizem sta zato razumljiva. Primer: konec leta 2013 sem sodeloval pri predstavitvi zbornika Europus Mutandis. Urednica Tanja Fajon, poslanka v Evropskem parlamentu, je za to priložnost pripravila krajše druženje, na katerem sem imel priložnost javno pokomentirati vsebino zbornika. Tanja je tvitnila delček mojega govora, ki gre takole: »Meni se zdi – zgodovinsko gledano – da tako lepe Evrope še nikoli nismo imeli.« Par članov tviteraške skupnosti me je zatem na prijazen način povprašalo po zdravju, eden pa mi je toplo priporočil obisk optika in namignil na možnost popusta, če kupim dvojna očala.

Morda je tviteraš spregledal ključni del tega citata, ki se nanaša na zgodovinsko perspektivo o Evropi, v kateri živimo danes. Tudi omenjeni zbornik se osredotoča predvsem na refleksijo o sedanjosti in prihodnosti, ki nas čaka v Evropi nasploh, še posebej v okviru EU. Sedanjost in prihodnost sta pomembna in o njiju bo več govora v nadaljevanju. Je pa v zborniku manj prostora posvečenega zgodovinskemu vidiku evropskega integracijskega procesa. Na prvi pogled je tak pristop upravičen, češ ne smemo se ozirati v preteklost, z njo smo že tako preveč obremenjeni. Toda prav ta kriza, v kateri se nahajamo, terja pogled v zgodovino, če seveda želimo razumeti Evropo, njene institucije ter vlogo Slovenije v njih.

(Vir: Wikimedia)
(Vir: Wikimedia)

Glede EU se obnašamo, kot da bi bili v njej že stoletja, pa čeprav je naša država članica te organizacije šele od leta 2004. Še več, pozabljamo, da do leta 1990 sploh nismo poznali Evropske unije. O njej se nismo učili. Mi smo imeli svojo ‘unijo’: mešanico narodov in jezikov, prosti trg za 20 milijonov prebivalcev. Takrat EU oz. Evropskih skupnosti nismo potrebovali, prej so njene članice potrebovale nas. Za države članice Evropskih skupnosti sta bila namreč mir in stabilnost na Balkanu velikega pomena za njihov gospodarski razvoj.

Pogosto in presenečeno ugotavljam, da je treba vedno znova poudarjati, da se nam zgodovina ni začela niti leta 1990, ampak mnogo prej. Zdi se namreč, da se še posebej mlajše generacije tega ne zavedajo dovolj. Morda celo ne po svoji krivdi. Vsako leto znova mi bruci in študenti nižjih letnikov povedo, da pri pouku v srednji šoli o nekdanji Jugoslaviji zelo malo slišijo. Če pa že kaj izvedo pri pouku, pravijo, se znanje o tem poglavju slovenske zgodovine ponavadi ne preverja. Celo njihovo znanje o EU (da o evropskih institucijah, kot so denimo Svet Evrope, zveza NATO, OECD, OVSE niti ne govorim), je pomanjkljivo. To je navsezadnje potrdila tudi srednješolka na omenjeni predstavitvi zbornika. Resda se to znanje izboljšuje, vendar je napredek prepogosto posledica zunanjih intervencij, tj. projektov o poznavanju EU, ki jih finančno podpre Evropska komisija. Svojega vtisa nikakor ne želim posploševati. Toda vsaj po večih generacijah mojih študentov sodeč – prihajajo pa iz gimnazij in srednjih šol iz vse Slovenije – lahko potrdim, da bi mladi radi vedeli več tako o bližnji preteklosti Slovenije (še posebej o nekdanji Jugoslaviji) kot tudi o sedanjosti, o EU. Če naj bo Slovenija samozavestna v Evropi, mora to samozavest črpati iz svoje celotne zgodovine in zato je prav, da jo vse generacije slovenskih državljank in državljanov podrobno poznajo.

Dobro poznavanje slovenske zgodovine ni nekaj, česar nas bi moralo biti sram. To še posebej velja za čas, ki ga je Slovenija prebila v okvirjih nekdanjih Jugoslavij. Slovenija je osnovnošolsko izobrazbo o državotvorju pridobivala več stoletij pod Habsburžani. Ko pa se je zamenjal ‘gospodar’, sta se srednješolsko spričevalo in visokošolska diploma o samostojnosti spisala v dobrih sedemdesetih letih! Tudi na evropski integracijski proces in na vlogo Slovenije v njem bi kazalo gledati drugače. Slovenija v tem procesu namreč ni bila pasivni akter, ne v globalnem in ne v regionalnem smislu. Slovenija je bila sestavni del inovativne diplomacije nekdanje Jugoslavije, to je države, ki je prek gibanja neuvrščenih pristala na zemljevidu vplivnejših akterjev sveta, države, ki je v Evropi zaradi svoje neblokovske usmeritve imela posebno mesto, ki je med drugim omogočalo tudi lažji dostop do zahodnih trgov, od česar je največ imela prav Slovenija. V obravnavi zgodovine Slovenije bi lahko nenazadnje še bolj poudarili nekaj, o čemer se predvsem v tujini premalo govori, t.j. da ne samo, da Slovenija ni ‘kriva’ za razpad Jugoslavije, temveč da je v resnici dala svoj prispevek k razpadu vzhodnega bloka. Protesti proti elitam konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so preplavili vzhodno Evropo, so se v Sloveniji namreč pričeli med prvimi.

Evropski parlament (vir: Wikipedia)
Evropski parlament (vir: Wikipedia)

Pomanjkanje samozavesti, ki je posledica pomanjkljivega znanja in s tem vrednotenja lastne zgodovine, kar vključuje tudi odnos do evropskih integracijskih procesov ter odgovornosti, ki jo Slovenija ima za prihodnost Evrope, ima lahko nepredvidljive posledice, ki se začnejo s splošnim nezadovoljstvom do EU. Da je to nezadovoljstvo zaskrbljujoče in da presega meje Slovenije, kažejo podatki Evrobarometra jeseni 2013: le približno tretjina vprašanih ima o EU in njenih institucijah pozitivno mnenje. EU očitno za marsikoga ni to, kar je pričakoval, vsekakor pa se zdi nesposobna odgovoriti na krizo, v kateri smo se znašli. Težko si lahko zamislimo boljše pogoje za vznik in hitro rast evroskepticizma, zaprtosti vase ter nestrpnosti vseh vrst.

Drži, da je Evropa je v globoki gospodarski in moralni krizi. Toda ali je Evropa, v kateri živimo, res tako slaba, celo najslabša od vseh, kar smo jih do sedaj imeli? Kakšno Evropo pa smo imeli do sedaj?

Primerjalno gledano Evropa še vedno spada med človeku bolj prijazne regije na svetu. V Evropi so, z večjimi ali manjšimi izjemami, uveljavljene vrednote kot so demokracija, vladavina prava in človekove pravice. Če države teh vrednot ne spoštujejo, so v Evropi na voljo institucije, ki države prisilijo v to, da jih spoštujejo (Slovenija to najbolj očitno doživlja na primeru t. i. izbrisanih). Samo stoletje nazaj je ta ista Evropa postajala množično morišče, ki je svoje nadaljevanje dobilo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, kjer so ljudje umirali na najbolj sprevržene načine, ki jih lahko domisli samo človekov um. Praktično skozi celotno moderno zgodovino, tja od sredine 17. stoletja dalje, je bilo povsem normalno stanje v Evropi vojna, ne mir. Da genocidno ravnanje ni stvar preteklosti, celo v obdobju, ko smo mislili, da se zločini, kot so se na evropskih tleh dogajali med prvo in drugo svetovno vojno, v Evropi ne morejo več ponoviti, so na območju nekdanje Jugoslavije dokazovala devetdeseta leta prejšnjega stoletja.

Spomenik žrtvam pokola v Srebrenici. Potočari (vir: Wikipedia)
Spomenik žrtvam pokola v Srebrenici. Potočari (vir: Wikipedia)

Zato, gledano zgodovinsko, menim, da v lepši Evropi še nismo živeli. Lahko je seveda mnogo bolje, ne sme pa biti slabše do te mere, da se bomo začeli bati za svoja življenja. Vojne v nekdanji Jugoslaviji so bile dovolj zgovorne. Niti približno si ne želim živeti v času, podobnem tistemu, v katerem so še nedavno živeli v Bosni in Hercegovini in v katerem so živeli naše babice in dedki v prvi polovici prejšnjega stoletja. To sporočilo bi moralo doseči tudi tiste, ki mislijo, da se nestrpnost do drugih in drugačnih izplača. Prav obratno je in zgodovina je glede tega dejstva dovolj zgovorna: volivci in sodobni forumaški nastopači in podporniki vseh, ki iščejo preproste rešitve za kompleksne probleme, slej ko prej sami postanejo topovska hrana. V konfliktih namreč niso žrtve zgolj tisti, proti katerim je sovraštvo elit naperjeno. V konfliktih trpijo in umirajo tudi tisti, ki izvršujejo načrte teh elit – prepozno spoznajo, da so le sredstvo v rokah egoističnih interesov običajno priviligirane manjšine. Bistvo institucionalnega sistema Evropske unije, smisel delovanja vseh evropskih institucij je ravno v tem, da se takšni izbruhi sovraštva preprečijo. Konec koncev je tudi njihova zasluga, da se Jugoslavija dejansko v večjem delu svojih nekdanjih meja ni spremenila v eno samo veliko klavnico. Bila pa je na dobri poti, da bi to postala – da bi se Srebrenice dogajale še kje.

V tem kontekstu je treba gledati na naša pričakovanja do Evrope. Vsem današnjim tegobam navkljub ostaja dejstvo, da lahko Evropa zunanjemu svetu konkurira le, če je združena. Seveda je med državami članicami EU, še posebej tistimi ‘starimi’, precej kritičnih pogledov na Unijo. To je za institucije v Bruslju, Strasbourgu in Luksemburgu lahko samo koristno, kajti birokratski aparat, če ni podvržen vsakodnevni kritiki, hitro postane samemu sebi zadosten, svoj obstoj pa razume kot samoumeven. Povsem druga zgodba pa so klici po opustitvi evropskega projekta – kdor to podpira, ne razume globalizacije, ki ni fikcija, je realnost. Že v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja so federalisti pod vodstvom Richarda Coudenove-Kalergija opozarjali, da Evropa malih držav s po nekaj (deset) milijoni prebivalev ne bo sposobna niti ekonomsko niti politično tekmovati s kolosi kot so recimo ZDA ali Sovjetska zveza (oz. njena naslednica, Ruska Federacija), katerim so se v zadnjih desetletjih pridružile še Kitajska in Indija, močne integracijske trende pa zasledimo tudi v Južni Ameriki. Odreči se evropskemu projektu, ki vodi k oblikovanju Evrope/EU kot kredibilnega političnega in gospodarskega akterja, prinese mnogo več slabosti kot koristi. V združeni Evropi ima Slovenija dosti večje možnosti. EU ni samo velik trg, ki ga Slovenija potrebuje za lasten razvoj. EU zagovarja vrednote, ki naslavljajo temeljno človekovo varnost. Poudarjam: zagovarja, ne zagotavlja. A že to je več, kot bi v nestabilni Evropi prve polovice prejšnjega stoletja smeli in mogli upati. Za Slovenijo kot novo državo je notranja stabilnost Unije še toliko pomembnejša, saj smo kot mlada država na mednarodnem političnem parketu ranljivejši, predvsem pa manj izkušeni.

Slovenski parlament (foto: Chris Nicolson via Flickr)
Slovenski parlament (foto: Chris Nicolson via Flickr)

Zdi pa se, da je že v sedanji fazi EU s pol milijarde prebivalcev bolj združena kot dvomilijonska Slovenija. Na univerzi našim diplomantom povemo, da se s pridobitvijo diplome življenje pravzaprav šele začne. Kljub diplomi (pridobitev samostojnosti) Slovenija kot država mentalno v resnici še ni prav zaživela. Če odmislimo športne uspehe, je za Slovenijo težko reči, da kdajkoli ‘diha kot eden’. Slovenija preprosto še ni dosegla tiste stopnje zrelosti, kjer se volitve razumejo kot sestavni del tekme idej, ne pa kot dejavnik, ki baje usodno vpliva na obstoj države. Rezultati volitev v slovenskem okolju vse bolj pomenijo samo eno: prevlada ene politične opcije nad drugo avtomatsko pomeni politično resetiranje, na vseh ravneh javne uprave in državnih podjetij, torej zamenjave na za vladajočo opcijo zanimivih delovnih mestih vseh, ki niso ‘prave barve’, povsem neodvisno od tega, ali ta oseba svoj posel obvlada ali ne. V Sloveniji enostavno nismo sposobni sprejeti možnosti ali celo aktivno ne dopuščamo možnosti, da lahko nekdo na odgovorni funkciji odlično dela za državo tudi v času, ko njej ali njemu ljubša politična opcija ni na oblasti.

Vzrok za tako razdruženo Slovenijo tiči v dejstvu, da je bil večji del sedanjih elit vzgojen v prejšnjem sistemu, kjer je bil recept za obvladovanje politike v popolnem nadzoru vseh aparatov države. Ambiciji, da bi ena politična opcija dobila takšno večino v parlamentu, da bi lahko državo ukrojila povsem po svoji meri, se je seveda težko upreti. Ni pa to vedno lahko doseči. Zato se je treba zateči k alternativnim metodam. Družbo se namreč da obvladovati tudi drugače, denimo s spodbujanjem medsebojnega sovraštva na različnih ravneh, od interpretacij zgodovine do spolne usmerjenosti. V Sloveniji imamo s kritično mislijo, z drugače mislečimi, zato še vedno težave. Kritika njihovih besed ni vsebinska – vsakega najprej zanima, ali je ta oseba bolj ‘levičarska’ ali ‘desničarska’, s kom je v sorodu, s katere fakultete prihaja in podobno. V Sloveniji je diskvalifikacija način obravnave svobode misli in njene raznolikosti.

Takšna razdruženost je naša realnost in z njo živimo. Rešitve, ki se ponujajo, so nekje na ravni trenutno prevladujočega diskurza. Do sedaj smo ogromno stavili na osebnosti – recept iz prejšnjega sistema – ki pa se nekako ne obnese, saj nobeden izmed politikov ne uživa tolikšnega zaupanja, pa če si zanj še tako prizadeva. Prepričanih v Sloveniji, da nam bo težave rešil nekdo od zunaj, je tudi odločno preveč. Kdor resno verjame, da ima Slovenija v tujini zaveznike, ki mislijo dobro in nam želijo vse najboljše, je v hudi zmoti. Akter v tujini je lahko odličen partner pri poslu, zvest član koalicije v mednarodnih organizacijah ali posameznih meddržavnih bilateralnih ali multilateralnih projektih projektih … nikoli in nikdar pa ne smemo pozabiti, da so njegovi lastni interesi vedno na prvem mestu (njegovi interesi so lahko seveda tudi naši interesi, ni pa nujno tako in praviloma ga je treba v zavezništvo prepričati). Kdor tega ne razume, ne razume, kako deluje mednarodna politika. Glede na to, kako zelo marginaliziran, podcenjen in neizkoriščen je kadrovski potencial, ki ga Slovenija premore za svoje zunanjepolitično delovanje, to nerazumevanje ali celo ignoriranje temeljnih zakonitosti mednarodne politike niti ni tako presenetljivo.

Čeprav v tej realnosti živimo, pa to ne pomeni, da smo v njej primorani živeti. Takemu stanju se je treba upreti. Aktiven način upora je vstajništvo. A ne vstajništvo v smislu, ko ena elita zamenja drugo. V mislih imam kreativno vstajništvo, ki se odvija oz. bi se moralo odvijati v dveh stopnjah. Na prvi stopnji pride do sprememb v načinu razmišljanja o delitvi dela v družbi. Zato, da bi nekoč postalo politika, se mora takšno razmišljanje najprej razvijati neodvisno od nje. Tako opredeljeno vstajništvo se v bistvu že dogaja, med mladimi, po letih in po srcu, tistimi, ki govorijo danes še marsikomu nerazumljiv jezik: ‘crowdfunding’, tj. množično financiranje razvoja projektov, ki po ustaljenih poteh ne morejo priti do zagonskih sredstev, iz njih rastoči ‘startupi’ oz. mlada podjetja.

(vir: Wikimedia)
(vir: Wikimedia)

Tudi v tem svetu ni vse zlato, kar se sveti. Konkurenca med idejami je ogromna in vsi projekti še zdaleč ne uspejo. Toda način, kako to okolje idej in njihove izvedbe deluje, vzbuja določen optimizem, da o reformah ni treba samo sanjati, temveč da se ji da tudi neposredno izpeljati. Na tej ‘sceni’ se namreč najdejo posamezniki oziroma skupine, ki menijo, da za pridobitev službe ali posla družinske ali politične zveze niso primarni kriterij. Kar te skupine zanima, je dodana vrednost, ki jo posameznik lahko prispeva k projektu. Ta dodana vrednost ni nujno materialna; to je lahko znanje, to so lahko izkušnje, mednarodna omreženost ali pa kombinacije vsega omenjenega. V njihovem okolju se odpirajo vrata vsem profilom, tudi tistim, ki se jim odreka celo uradna politika, pa čeprav je njihovo rast aktivno spodbujala več kot desetletje: družboslovcem. V tem okolju bolje razumejo, kaj pomeni delitev dela oz. kaj in kdo lahko k uspehu projekta dejansko prispeva. To je okolje, v katerem je kvalitetna izobrazba sredstvo, ne pa a priori kriterij za uspeh projekta. Tu ni ideologizacije, ni delitev na narovoslovce in družboslovce, ni delitev na rdeče in črne. Tudi v tem svetu ni mogoče izključiti krivic in še zdaleč ne kaže podcenjevati moči transnacionalnih korporacij oz. industrijskih kompleksov, od katerih je lahko odvisno financiranje inovacij. Z vidika vodenja države pa se vseeno zdi, da je, ob predpostavki delujočega vrednostnega in pravnega reda Evropske unije (demokracija, vladavina prava, varstvo človekovih pravic in pravic vseh manjšin), prav v tem izvornem povratku na delitev dela glede na kompetence prihodnost, ne samo Slovenije, tudi Evrope.

Dotaknimo se še druge stopnje vstajništva. Ta stopnja prenaša načelo delitve dela na podlagi konkretnih kompetenc iz družbe nasploh na politične institucije, ki po svoji obliki ostanejo iste – le vsebina se spremeni. V tem kontekstu politika ni več tekma za privilegije in nadzorne svete, temveč sredstvo za zagotavljanje blaginje prebivalstva. Novi predstavniki oblasti torej niso tisti, ki disciplinirano sledijo določeni ideologiji ali političnim interesom strank; in niso tisti, katerih plača naslednji mesec ali kar mesto v parlamentu sta odvisna od tega, kako poslušni bodo svojim strankam. Predstavniki oblasti so tisti, ki v politiko vstopijo v prvi vrsti zato, da se na ta način oddolžijo državi, ki jim je z javno dostopnimi in brezplačnimi storitvami, kot sta recimo šolstvo in zdravstvo, omogočila njihove lastne kariere. Cilj teh politikov, zdaj uspešnih na svojih področjih, torej je, da državi in družbi vračajo in ne jemljejo, in sicer tako, da državi omogočijo pogoje za nadaljnji razvoj njenega človeškega kapitala; da bodo otroci tudi v prihodnje deležni kvalitetne in brezplačne izobrazbe, zdravstvene oskrbe in podobno. Ti politiki se bodo po svoji svetovnonazorski opredelitvi še vedno razlikovali. Toda temeljna vrednota, ki to novo vrsto politikov vodi, je trajnostna dobrobit skupnosti in ne okoriščanje posameznika in njegovega ozkega kroga političnih somišljenikov. Da bi se ta ideal lahko uresničil, pa v slovenski politiki seveda ne sme biti tistih, ki tekom svoje kariere družbi niso prispevali konkretne, dodane vrednosti – v podjetjih, šolstvu, tudi javni upravi ali kjerkoli pač že – saj taka oseba v družbi ponavadi ne uživa posebnega ugleda in zato ne more biti zgled svojim volilcem.

Se komu zdi takšno vstajništvo utopično? Naj pomisli še enkrat. Prvič: vsak naj se vpraša, koliko od 90-ih poslancev sedanjega Državnega zbora pozna. Jih zmore našteti vsaj deset? Naj k njim doda še politike, ki se jih spomni iz preteklosti! Je prišla številka na 20? Drugič: koliko imen gospodarstvenikov in ekonomistov poznamo? Lahko tukaj pridemo do številke 10, morda 15? Najverjetneje so to tisti, ki že leta zasedajo ta mesta oz. se pojavljajo po medijih. To je naša stvarnost. Slovenija je postala perverzna konstrukcija realnosti, ki ji vlada celo za kriterij malih držav razmeroma ozka elita in ki se predstavlja kot ‘the’ Slovenija. Realno, ne utopično, je, da je v Sloveniji mnogo, mnogo več kadrovskega potenciala, kot pa se nam zdi, ko spremljamo slovenske medije.

A ti kadri se načeloma ne pojavljajo v medijih, saj jih za mnenje nihče ne vpraša. Obstoječa politika ne spodbuja konkurence idej in novih obrazov na ravni vodenja države. Temeljna težava trenutne slovenske vsakdanjosti pa je v tem, da obstaja akutna praznina med nekreativnimi, izpetimi in brezidejnimi političnimi elitami, tudi tistimi ekonomskimi, pravnimi in sindikalnimi, ter kreativno množico gospodarstvenikov, inovatorjev, povezovalcev idej v smiselno celoto ter prodajalcev teh idej doma in v tujini. Za odpravo takega stanja klasično vstajništvo, kot rečeno, ni primerno. Redefinicija (slovenskega) politika mora priti od spodaj, z zagovorništvom modela, ki kot kriterij političnega vodenja postavlja znanje, izkušnje in mednarodne povezave, ne pa politične (večinoma tako ali tako netransparentne) zasluge. Takšno zagovorništvo ima sčasoma lahko širše posledice – lahko vpliva tudi na obnašanje podjetij in na kritično presojo njihove družbene odgovornosti. Nujnost povezave med podjetji in cilji, ki zadevajo blagostanje družbe, je leta 2000 opredelila tudi Organizacija združenih narodov, v svojih desetih načelih sodelovanja z gospodarstvom. Ta načela poudarjajo nujnost zagotavljanja tistega, česar v sodobnem svetu najbolj primanjkuje: človekovega dostojanstva.

Kreativno vstajništvo seveda ne nastane čez noč. Zagovorništvo alternativnih pristopov vodenja terja svoj čas in energijo, preden se uveljavi in postane temelj odločevalskega procesa v političnih institucijah. Zdi pa se, kot rečeno, da se okolje za to vstajništvo že oblikuje. In ker pomemben del kreativnega vstajništva predstavljajo mladi, se bo na koncu morda res izkazalo, da na mladih svet stoji, kot se reče; na teh mladih, ne na klonih sedanjih elit, ki jih ponavadi najdemo v podmladkih političnih strank. Ko oz. če se bo uveljavilo, utegne kreativno vstajništvo Slovenijo postaviti v avantgardo članstva v EU, ko gre za vodenje države tako navznoter kot navzven. V vmesnem času pa si, kljub hudim razsežnostim gospodarske krize, kaže prizadevati za dvoje. Prvič, prizadevati si je treba za strpnost, ne konfliktnost, kot normalno stanje v Evropi. In sicer zato, da ne izgubljamo prepotrebnega človeškega kapitala za izhod iz sedanje krize. Drugič, prizadevati si je treba v kar največji meri vrniti nakradeno skupno bogastvo ter vsem, ki so pri kraji dokazano sodelovali, doživljensko prepovedati vodenje državnih institucij ter sodelovanje pri upravljanju subjektov, ki delujejo z javnim denarjem. In sicer zato, da bi pridobili prepotrebna zagonska sredstva in na simboličen način sporočili državljankam in državljanom, da tokrat z reformami mislimo resno.

V tem kontekstu se zdi smiselno tale zapis skleniti z zdaj že pregovorno željo predsednika Pahorja po pretvorbi Slovenije v Silicijevo dolino. Ideja ni slaba; je možna pot h konkurenčni, inovativni in mednarodno prepoznavni Sloveniji. A brez kreativnega vstajništva je ta ideja praktično neizvedljiva.

 

Več od Metina lista

Zakaj bo Obama zmagal na volitvah

Ko je Barack Obama kandidiral prvič, je bil to odprt boj za...
Beri dalje

1 komentar

  • Pozdravljeni!

    1. Strinjam se z mnenjem, da moramo Slovenci bolje poznati svoje zgodovino. Vendar je nujno, da se ne ustavimo le pri mitični podobi SFRJ, kot ste jo opisali v svojem članku. Poznati je potrebno celotno sliko: enostrankarski sistem; družbeni mobing (recimo v šolah itd.); pomanjkljiva oskrba z osnovnimi potrebščinami; itd. Nadalje je potrebno mladim pokazati zgodovino tudi pred SFRJ, saj so Slovenci tudi do takrat napisali veliko zgodb o uspehu, četudi pod tako imenovanim drugim “gospodarjem”.
    2. Zgodovinsko gledano res tako “lepe Evrope še nikoli nismo imeli”. Živimo v najdaljšem obdobju miru in relativnega napredka brez velikih pretresov, kar ga Evropa še ni poznala. Vendar pa je vse to na robu sesutja, ker nam je gospodarska rast (kadar je 🙂 ) zelo všeč vendar pa ne želimo iz življenj “očetov Evrope” videti na kakšni moralni podstati so zgradili največji politični projekt modernega časa. Dogovoriti se moramo, ali bomo to podstat upoštevali in jo prilagodili modernemu času, če je to potrebno. In si tako kupili čas za dokončno primerno ureditev. Ali se bomo odpravili na neko iskanje neke nove morale, ki nas bo v tem procesu le dokončno razdvojila. Osebno mislim, da je zadnji čas, da se obrnemo v preteklost zato, da si bomo lahko zagotovili prihodnost. Iskati vedno nekaj novega, ni vedno najboljša možnost za uspeh in to je dejstvo, ki se ga pri nas zavrača. In zato ne moremo najti skupnega elementa. In zato, na žalost, še dolgo ne bomo sposobni na ravni države sprejeti razvojni načrt za nadaljnjih 30 let h kateremu bi se zavezale vse politične sile.
    3. Sicer všečen članek le s pridihom določenih namigovanj pa dokončno pokaže svoje prepričanje z opisom vstajništva. Pri nas je imelo vstajništvo čisto jasen namen – zaustaviti desnico. Še vedno neverjeten združevalni klic levice. Z realistično zgodovinsko politično analizo posameznikov, ki so bili vodje gibanja in nadalje stranke kaže, da gre ponovno le poskus zagotvitve naslednje leve vlade z igranjem na čustva revnega naroda. Na tem mestu ne bi debatiral o imenih vendar pa verjamem, da avtor, kot aktiven državljan ve o čem govorim. Tako je poklicanost vstajništva, da vrže elito res plemenit cilj, vendar pa je pri nas, kot pri preveč stvareh, omejen s političnim prepričanjem ali članstvom. In zato so slovenski vstajniki, vsaj tisti, ki vedo za kaj se gre, le stari volkovi v novi, rahlo prozorni preobleki.

Komentiranje je zaprto.