Kulturna migrantka, nekje vmes

dr. Jana S. Javornik (foto: osebni arhiv)

»Vaš poročni list,« je strogo zahtevala uradnica švedskega Davčnega urada. »Nimam ga s sabo. Zakaj ga potrebujete?« »Ja, na prošnji (za rezidenstvo) ste napisali, da ste poročeni. A ker vašega soproga ni z vami (hmmm) in nimate poročnega lista, bodo o vašem zakonskem stanu tukaj odločale ustrezne službe,« je zamomljala.  »Kako mislite, odločale? Sem mar lahko spet samska?« Presenečenjem ne konca ne kraja. Ne le, da bojo odločali (sic!) o mojem (sicer izbranem!) stanu, o tem bo odločala – davkarija. »Odločbe bojo izdane čez nekaj mesecev! Zdaj je poletje!«

Bilo je v začetku junija, pomlad se ni še niti končala! A tudi kot tujki mi je bilo popolnoma jasno, da bo kvaliteta mojega življenja na Švedskem odvisna od osebne številke (te svojevrstne kombinacije slovenske EMŠO, davčne, zdravstvene in kar je še tega ‘vstopnih številk’). Brez nje ME NI. Brez nje ne morem odpreti bančnega računa. Plača potuje na slovenski račun. Ki je v Sloveniji. Ne morem izbrati zdravnika. Predvsem pa ne morem dobiti dostopa do strežnika na službenem računalniku! Ali priključiti interneta. Ali skleniti naročnine za mobitel. (Lahko pa sem, hmm, najela stanovanje.) Ne, ne morem kar ne biti celo poletje. Odtrganost od civilizacije na severu-severno-od-severa ne pride v poštev. Potreba po preživetju je sprožila re/akcijo: dokopati se moram do referenta/ke! Ki menda sedi nekje še severneje od tega severa, v nekem regionalnem davčnem uradu.

Gospod Google je naredil svoje, telefonistka v pristojnem regionalnem uradu tudi. Izbrala sem gverilsko taktiko nazornega telefonskega prikazovanja migrantske usode nesrečnemu referentu Thaponu. Po nekaj dneh mučenja se je vdal: »Jana, pravkar vam izdajam odločbo. Nato grem na dopust!« Teden dni po izsiljeni vdaji je v nabiralniku mehko pristala odločba: »Kraljevina Švedska vas priznava za ‘poročeno’.« (Ah.) Nekaj dni kasneje sem postala posvečena lastnica vstopnice v švedsko rezidentsko življenje, s čimer se je končalo moje kratko, a intenzivno razmerje s Thaponom. S certifikatom sem odkolesarila do lokalnega Davčnega informbiroja, da mi pojasnijo nekaj malenkosti. »Gospa, gospa, imam osebno številko! Mar to pomeni, da imam sedaj večino pravic, ki pripadajo Švedom?« »In O D G O V O R N O S T I!« S tem se je uradno začelo moje tujstvo v Kraljevini Švedski, tem ‘skandinavskem’ Eldoradu, kot ga, naivno, dojemajo mnogi v Sloveniji.

Nac. švedski dan
Nacionalni švedski dan (foto: osebni arhiv)

V letih razseljevanja sem pre/živela pet monarhij (štiri evropske, dve od teh skandinavski) in štiri republike. Vem in spoštujem: vsaka ima lasten kulturni repertoar s specifičnim jezikom navad in običajev. Intenzivne izmenjave kulturnih praks in znanj (učenje lokalnega jezika v praksi, torej) sem doslej preživela bolj ali manj opraskana. In zato zdaj vem. Na primer, da se na Japonskem pač ne slečeš v kopalnici in tuširaš v kadi ali se ne kopaš v njej, dokler tega ne stori glava družine; da poješ vse, kar ti pripravijo, brez podvprašanj; da se ne čudiš, zakaj da so vsi dnevni obroki, vključno z zajtrkom, kuhani in topli in zakaj da moški z dela namesto domov odhaja vsak večer na pijačo. Da zaradi osebne ‘financ ministrice’ na Danskem že prvi dan obvladaš navade in običaje, še posebej logiko primestnega prometa, in v najkasneje enem letu tekoče govoriš dansko. Da moraš v Veliki Britaniji, teh združenih narodih na otoku onkraj Evrope, razumeti nenavadne merske enote in obsedenost s požarno varnostjo; da ne provociraš z vprašanji, zakaj da je večina javnih mest, vključno z bolnicami, opremljenih z itisonom; da nemudoma dojameš razliko med Evropo in UK; da v pubu ne naročiš čaja; ne pričakuješ, da v kopalnici ni plesni in da so okna neprepišna; predvsem pa, da ne prepričuješ staroselcev, da Slovenija ni enako Poljska in da v Sloveniji ne govorijo slovaško, ne razglašaš fuzbal simpatij, in da so smrdeči sendviči in hrustljavi čipsi in jabolka med seminarjem/sestankom sestavni del prehranjevalne kulture in recept za karierni uspeh. A v nobeni kulturni izmenjavi doslej se nisem počutila bolj tuje kot v Kraljevini Švedski.  

Na Švedskem je še drugače drugačno. Že to, da lahko svoj nacionalni karakter opišejo z enim izrazom (lagom– zmerna, kar je enako švedska normala), je nenavadno. Švedi sicer razumejo koncept medkulturne strpnosti, tudi (omejene) gostoljubnosti do prišlekov, nenazadnje gostijo številne vojne begunce, a njihovo zanimanje za drugost (in iz tega izvirajočo drugačnost) je na osnovni ravni – Švedi ne sprejemajo odklonov od švedskega modela zmernosti. Pogoj, da te ne izpljunejo, je torej živeti lagomno. A kaj, ko te, tujke, ne opremijo z Vodnikom do in skozi lagomnost! In kako naj jo dojameš, ko pa jo sami opišejo – z izbiro mleka. Tako gre: zakaj bi izbral mleko s 3 % ali 0.5 % mlečne maščobe, če pa obstaja mleko z 1.5 % maščobe? Ste razumeli? Jaz tudi (še) ne!

Umea univerza
Univerza Umeå na Švedskem (foto: osebni arhiv)

Poglejmo še nekaj primerov nerazumevanja lagomnosti v profesionalnem svetu (moje izkušnje z univerze, ki jih delim z mnogimi tujci, tudi tistimi zunaj univerz). Potrebujete jasen odgovor/odločitev. Za to se boste nekajkrat (!) sestali. Na prvih nekaj sestankih bo najpogostejši odgovor »nja«, torej »ja-ampak-ne-ampak-ja-ampak« in edini dogovor bo dogovorjena ura in kraj prihodnjega sestanka (švedska skovanka beslutsimpotens – ‘odločevalna impotenca’ – ni zaman). Če te, tujka, tak odnos (nam znano tudi kot nategovanje) razdraži, ali celo ujezi, nikar. V švedskem jeziku običajev in navad namreč tako vedenje (ali pač vsakršno pospeševanje sprejemanja odločitev) velja za histerično. Histerija pa je nelagom, nenormalna, neprijetna in ne sodi na delovno mesto. In ko se proces sestankovanja le konča in je sprejet kompromis (po katerem nihče ne dobi preveč ali premalo), le preveri, če si ga razumela. Ni namreč nenavadno, da se Švedi (spo)razumejo zgolj med sabo. Drug primer, tesno povezan s prvim, je kulturni obrazec nepropustnosti socialnih omrežij. Če iščete družabnost, odsvetujem švedske GPS koordinate, zlasti, če po/tujete sami in predvidevate kakršnekoli težave z lagomnostjo. To seveda ne pomeni, da Švedi niso družabni. A evolucija prijateljstva je tu dooolgotrajna, koncept izbora (ljudi) in proaktivnosti (pri vabilih) pa strogo selektiven. Kar na drugi strani poglablja občutenje tujosti, saj sta neformalna izmenjava kulturnih obrazcev in s tem povezano antropološko proučevanje nekega naroda zunaj formalnih kontekstov otežena.

Umeå
soseska v univerzitetnem mestu Umeå na Švedskem (foto: Boštjan J. Skrbinšek)

Moje življenje je nizanje tujosti v različnih kulturnih miljejih. A kdaj sem tujka in ali za to sploh potrebujem tujino? V Sloveniji se nikoli nisem počutila ‘doma’. Kar me bega, ker se, tu in tam, med vsemi svojimi ‘domovi, v resnici počutim brezdomka. Potem pa sem na eni svojih geografskih postaj naletela na članek, v katerem so mi ameriški (sic!) psihologi pojasnili, da mi za srečno, zadovoljujoče bivanje v Sloveniji, ali pač kjerkoli na svetu, manjka posrečena kombinacija moje osebnosti in kulture te družbe. Za dobro počutje v specifičnem kulturnem okolju mora torej moja osebnost ustrezati osebnostim in vedenju večine v tej družbi, kar vodi k občutenju višjega osebnega blagostanja. Ker zame v Sloveniji to ne velja, sem kulturna migrantka. Slovenija me strukturno sicer določa, ker govorim (hmm) »jezik navad in običajev te družbe« (G. Simmel), a ji v bistvu ne pripadam, ker sem (čustveno) izključena, in ji zato tudi nisem lojalna (o slednjem porota še odloča).  Netujka bom postala v trenutku, ko bom iskreno in srčno preklinjala v lokalnem jeziku in ko bom znala izliti svoja intimna čustva v ljubezensko pismo (to tezo A. Schütza gre sicer razumeti, a vendarle dobro pismo zahteva še vsaj, na primer, nekaj literarnega/izraznega talenta).

Na Švedski bo to težko. Preveč sva si različni, nacionalni karakter/dominantna kultura in jaz, kulturna migrantka. V Sloveniji bi se morda izšlo; slovenščina vendarle ostaja vodilna med mojimi intimni jeziki, pa čeprav okrnjena (že v času bivanja tam sem, na primer, katarzično preklinjala le v jezikih bivše Jugoslavije). Moje sanje so francoske, moje žive in zavestne misli se tkejo v angleščini. Iščoč moji osebnosti simpatično kulturo tako do nadaljnjega ostajam kulturna migrantka; tista druga torej, ki je nekje vmes. Upajoč, da se kdaj zlijem z družbo, čustveno vključim in ostanem. In postanem enaka drugim v svoji različnosti do drugih.

Jana S. Javornik

Več od Metina lista

Kaj pa je tebe treba bilo

Ponedeljek, 4. februar 2013 (junakinja tedna je Nezakonska mati) Zavezniki – Tadej...
Beri dalje

3 komentarji

  • Umeå? Predlagam čim več olajševalnih izletov na človeku primernejšo Finsko 🙂 No, vsaj poleti, zimski Finci so menda depresivni. Ma poleti so prav očarljivi 🙂

  • “Potem pa sem na eni svojih geografskih postaj naletela na članek, v katerem so mi ameriški (sic!) psihologi pojasnili, da mi za srečno, zadovoljujoče bivanje v Sloveniji, ali pač kjerkoli na svetu, manjka posrečena kombinacija moje osebnosti in kulture te družbe.”

    Obstaja kakšna možnost, da bi se lahko dokopala do tega članka? Potrebujem znanstveni izgovor zase 🙂

  • Tea, izvoli: Fulmer, A., Gelfand, M. J., Kruglanski, A., Kim-Prieto, C., Diener, E., Pierro, A., & Higgins, E. (2010). On “feeling right” in cultural contexts: How person-culture match affects self-esteem and subjective well-being. Psychological Science. Če nimaš dostopa, sporoči na mail, ti ga pošljem.

Komentiranje je zaprto.