Lampedusa je simbol naše brezbrižnosti

Otok Lampedusa (foto via Wikipedia)

V osrčju Sredozemlja leži otok, kjer so človeške tragedije že dolgo del vsakdanjega življenja. Zdelani čolni pristajajo ob njeni obali, vsi prepolni ljudi, prebežnikov, vsak s svojo zgodbo, dramo v življenju, ki ga je pripeljala do odločitve iz obupa. Za otočane Lampeduse ni pomembno, kdo so potniki: Eritrejci, Nigerijci, Sirci, Pakistanci. Ko začnejo bežati, so samo »ljudje morja«.

To je Lampedusa. Otok na nekogaršnji poti. Prvo evropsko pristanišče za begunce, ki na negotovo pot odplujejo iz libijskih, tunizijskih, katerihkoli že pristanišč. To je otok, ki mu je njegova geografska lega zaznamovala zgodovino in pisala usodo. Je košček zemlje, vmesni člen med razvitim, mirnim, demokratičnim svetom, in tistim, ki se od miru, razvoja in napredka pospešeno oddaljuje, celo tako daleč stran, da ljudem, obupanim in v strahu za lastna življenja, prepusti le eno izbiro: ostati ali zbežati.

Otok Lampedusa (foto via Wikipedia)
Otok Lampedusa (foto via Wikipedia)

Zgolj morje loči ta dva svetova. Zgolj. Vemo, da je pogled na morje, v njegovi bleščeči modrini, vedno lep. Odkar obstaja človek, je prehod čez morje obet novega življenja. Toda v tej modrini se skrivajo pasti, ki jim plovila in potniki na njih niso vedno kos. Če temu, kar se dogaja na morski poti v Evropo, sploh lahko rečemo potovanje.

To je najpogosteje beg, beg v varnejše, boljše življenje. Beg v nemogočih, človeka nevrednih razmerah, kjer so ženske, moški in otroci blago, obravnavano slabše kot živali, brez hrane in vode.

Zbita telesa, ki simbolizirajo dramatične razmere v državah, od koder prihajajo, in ki se z vkrcanjem na tista plovila ne končajo. Pluje se več dni na odprtem morju, malodane neodvisno od letnega časa: v žgoči poletni vročini ali v zimskih nevihtah. Zelo pogosto te ladje ne dosežejo obale in kadar ne pride do tragedije, se prebežniki uspejo rešiti zahvaljujoč hitremu posredovanju obalne straže in ribiških ladij. A ne uspe vsakomur.

Lokalni ribiči vsak dan z lastnimi rokami iz morja pobirajo preživele, a tudi umrle, saj, kot pravijo sami, »to kar pride iz morja, se mora iz njega tudi pobrati«. Zadnja, najhujša tragedija vseh časov, se je zgodila pred časom; 700 ljudi po mnenju prič, več kot 900 po mnenju nekaterih preživelih, je morje pospravilo v brodolomu. Le nekaj trupel so uspeli iztrgati morju, večina jih bo ostala v globinah Sredozemlja. To so potniki, ki bodo ostali brez imena in identitete. V letu 2015 se je število žrtev prebežništva po morju v primerjavi z letom 2014 podvojilo: iz 1600 na več kot 3200, od tega je samo lani 700 otrok zgubilo svoja življenja, ki sedaj vsem kot skale ležijo oz. bi morale ležati na vesti.

Lampedusa_noborder_2007-2
Prihod migrantov na Lampeduso, avgust 2007 (foto via Wikipedia).

Lampedusa je kraj, kjer so ljudje drugačni. Tega, kar se dogaja, ne spremljajo z grozo, obžalovanjem in usmiljenjem, z občutki torej, na katere smo navajeni v Evropi. Nasprotno, aktivno sodelujejo in so glavni akterji pri spopadanju s to humanitarno krizo. Ko rešijo brodolomce, jih pripeljejo na kopno. Preden jih odpeljejo v sprejemne centre, ekipa zdravnikov preveri njihovo zdravje. Tam jih pričakajo prostovoljci, domačini, pa tudi dobri ljudje iz drugih krajev. Solidarni, kot so, nesrečnikom prinašajo hrano, oblačila in življenjske potrebščine.

Sodelovanje pri nudenju pomoči je čedalje težje organizirati, saj se predvideno sprejemno središče za namestitev migrantov v Lampedusi seseda. Zgradba, ki je bila zasnovana za namestitev 200 ljudi, jih sprejema več kot 1000 in to v nečloveških pogojih. A prebivalci Lampeduse niso demoralizirani. Njihova izkušnja je drugačna, saj so navajeni, da je njihov otok stičišče narodov. Gre za otok, ki se prilagaja. Njegovi prebivalci tamkajšnje šole, telovadnice in stare zgradbe ponujajo kot zatočišča pravkar prispelim ljudem, da bi jim povrnili njihovo dostojanstvo in da bi se med ljudmi počutili kot – ljudje.

Lampedusa je tudi moj otok, saj živim le dobri dve uri avtomobilske vožnje stran od trajektnega pristanišča, ki vodi tja. Toda z leti je Lampedusa postala mnogo več.

Je simbol naše brezbrižnosti, odpora do odgovornosti za vse, kar se je zgodilo, odpora do priznavanja krivde. Taka, nenačelna odveza od odgovornosti, je v resnici zagotovilo, da se bodo tragedije še naprej ponavljale.

Ovire, ki so omejevale svobodo naših staršev in starih staršev, se ena za drugo vračajo in dvigujejo med državami, zavirajo mobilnost, ki naj bi bila temelj združene Evrope. Bodeča žica se je vrnila in ponovno ločuje meje, oboroženi vojaki so odločeni prisiliti begunce, da ostanejo v taboriščih, ne glede na vremenske in druge okoliščine, ne glede na starost, brez izjeme, niti za najmlajše niti za najšibkejše. Mar je zgodovinski spomin res tako kratek, so slike neskončnih kolon beguncev iz vojnih prizorišč sredi Evrope res že tako zbledele? Nesprejemljivo je, da danes umira na tisoče ljudi, da zaradi stanja držav, od koder bežijo, tvegajo svoja življenja in življenja svojih otrok, upajoč, da bo kdo prebral Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1. odstavek 14. člena), ki ljudem daje pravico »v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem«.

pravice

Lampedusa je pristen primer bratskega duha, ki bi moral prežemati Evropo. Majhen otok na morju, ki nikoli ne spi, otok, ki z odprtimi rokami sprejema »ljudi morja«, otok, ki za obupane ni le otok, pač pa dežela upanja in simbol novega poglavja v njihovih življenjih.

Evropski politiki so vseskozi menili, da je Lampedusa dovolj daleč, da lahko ostane predvsem problem prebivalcev Lampeduse. Begunska kriza, ki je dosegla vse dele Evropske unije, je dokaz, kako zelo so se motili. Evropski državljani ne moremo biti brezbrižni: moramo dojeti, da priseljevanje ni problem Lampeduse, ampak postavlja vprašanja celotnemu našemu kontinentu, ali smo sposobni sočutja, spoštovanja in končno integracije. Brez integracije ni Evropske unije, brezbrižnost ubija in, kot je rekel Seneka, tisti, ki krivice ne prepreči, je krivec tudi sam.

 

Ludovica Bucolo
Ludovica Bucolo

Avtorica: Ludovica Bucolo, študentka politologije na Univerzi Catania, trenutno na praksi na Katedri za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede v okviru programa Erasmus+.

Več od Metina lista

Dan babilonske zmešnjave / Day of the Babylonian confusion

29. avgust 2012 (sreda) Vatikanski standard – Ali Žerdin, Delo Kardinal na...
Beri dalje

1 komentar

  • Zaradi predsedniških volitev v ZDA, streljanj in podobno so begunci in ljudje v stiski kar nekako padli v ozadje – dobro, da imamo take članke od mladih ljudi, ki živijo tam ki nas spomnijo, kako smo zavozili v Evropi in kot vidimo v Ameriki tudi po svetu.

Komentiranje je zaprto.