Le čevlje sodi naj Kopitar

Ob zmagi Kingsov z Anžetom Kopitarjem v NHL ligi se je ob splošnem veselju Slovencev pojavilo tudi nekaj kritik na temo, češ: “Kaj se veselite, to nima veze z vami!” Pa je to res? 

Šport spodbuja narodno zavest. To ni nič novega. Veselili smo se s slovensko nogometno reprezentanco na svetovnem prvenstvu, vsako olimpijsko medaljo smo množično pričakali že na letališču, v jugo-časih smo lahko celo prekinili pouk, da smo gledali naše ase na beli strmini. Športniki zastopajo, celo poosebljajo državo, združijo narod v tekmi proti skupnem nasprotniku. Da ne bo pomote. Če narodnega ponosa v državi ni, ga šport ne bo razvil. Toda, če nekaj ponosa je, ga bo šport vzpodbudil.

Toda Anže ni tekmoval za Slovenijo. Zaradi hokeja se je pri 16. letih preselil na Švedsko. Zakaj torej takšno veselje? Gre vseeno za istovetenje države z enim hokejistom? Ali gre za istovetenje posameznika z uspešnim zmagovalcem? Menim, da slednje. Anže je simbol tistega, kar se ti lahko zgodi, kljub temu, da si iz države, ki ima prebivalcev za manjše velemesto. Presegel je podalpsko zaplankanost in dosegel svetovno priznanje. To je tisto, kar je mamljivo. Možnost, ki jo je imel. Priložnost, ki jo je izkoristil. Dokaz, da se da.

Verjamem, da je Anže dosegel svoj uspeh z delom, predanostjo in odrekanjem. Toda verjamem tudi, da je moral poslušati nasvete drugih, ki so bolj pametni kot on. Verjamem in vidim, da je fant ponižen, da zaupa strokovnjakom, ki mu želijo dobro. Upošteval je njihove nasvete. Ja, ubogal je. Dvomim, da je bil sam najbolj pameten, kaj potrebuje in kako naj se obnaša. Saj on ni edina slovenska zgodba o uspehu. Saj so tu še Mitja Okorn, Pipistrel, Nika Zupanc, Riko hiše, izpušni sistemi Akrapovič… Šport je pač bolj popularen kot design ali nadaljevanke, zato so tudi dosežki bolj razvpiti kot ostali. Toda nič manj pomembni.

Slovenci imamo problem z zmagovalnim mišljenjem. Problem s pomanjkanjem le-tega. Če sem že začela s športom, naj ga tudi tu izkoristim za primer: slovenska košarkarska reprezentanca. Drži se jih sloves večnih poražencev. Začne se kot zgodba o uspehu, nato pa izpademo. Fantje tri četrtine igrajo odlično, nato popustijo in izgubijo. Gre tu za luzerski scenarij? Se bojijo zmagati? Zdi se že tako. Pa ne obtožujem fantov – mislim, da je problem v moštvu. Govorim o vseh, ki so vpleteni. Enostavno ne vidijo pokala v svojih rokah. Slovenci imamo tudi problem z ubogljivostjo. Še en primer iz športa: spomnimo se svetovnega prvenstva 2002 v Koreji, kako je bil Zahović bolj pameten od selektorja Katanca oziroma je podvomil v njegove odločitve in zato odletel nazaj domov. Kar zaboli me ob misli na celotno sceno s Šmarno goro, ki je sledila.

Sprašujem se, kdaj si bomo dovolili zmagati? Kdaj bomo še mi presegli podalpsko zaplankanost in začeli razmišljati kot zmagovalci? Smo res še na nivoju infantilnega razmišljanja, da je talent dovolj? Ker namreč ni. Je dobra odskočna deska, potem pa tu sledijo še prilagajanje, poslušnost, predanost, tveganje. Če imaš življenski scenarij zmagovalca, potem boš z odločnostjo in nekaj energije zmago dosegel. Če pa še sam ne verjameš, da lahko zmagaš, pa se to seveda ne bo zgodilo.

Tina Bončina, dr.med., psihoterapevtka

P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji, za katere bomo ocenili, da ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.