Med učenci se socialne razlike in dostop do znanja pri pouku na daljavo nepopravljivo večajo

Foto: William Iven via Unsplash.

Nekaj pohval s strani staršev, kako je delo dobro steklo, zamegli resnično situacijo. Starši in otroci so res dobivali gradiva, ampak to še zdaleč ni bil pouk na daljavo. Vseeno so morali starši naštudirati navodila in delati z učenci. Za prvo triado skoraj ne more biti drugače, kljub temu, da marsikateri otrok obvlada tablico ali telefon prej, preden si zna obrisati ritko. V drugi in tretji triadi pa mora otrok že prevzeti odgovornost za učenje in slediti navodilom učitelja. A kot slišim učitelje, nekaterim staršem bolj ustreza tako, da se oni sami ukvarjajo s tem in dobivajo gradivo preko pošte tudi za drugo triado.

Sam sem prepričan, da je poučevanje stvar učiteljev in moramo prevzeti to v svoje roke. Vsakokrat, ko se sestajamo na video sestankih, opozarjam, da je potrebno zmanjšati količino vsebin, ki jih posredujemo otrokom, poleg tega pa moramo seveda nadzorovati delo učencev.

V tem tednu smo imeli kar nekaj sestankov, da smo podrobneje spoznali tudi računalniške programe (domači Xooltime), ki so jih dodobra naštudirali posamezni učitelji in uspešno uporabili. Zdaj se jih z večjimi ali manjšimi težavami lotevajo tudi drugi na razredni stopnji. Podoben problem smo imeli tudi na predmetni stopnji, kjer uporabljamo drugačno orodje za delo na daljavo (Microsoft Teams). To omogoča delo na vseh napravah, na telefonih, tablicah in računalnikih, vendar niso vsi otroci osvojili osnov, tako da so učitelji samoiniciativno pripravili video vodiče.

Že prvi teden smo imeli tudi niz izobraževanj o uporabi tehnologije. Na predmetni stopnji se je pojavil problem prevelikega števila dokazil in nesistematičnega shranjevanja, tako da smo dodali še eno aplikacijo (Microsoft OneNote). Tudi večini učiteljev je to predstavljalo kar velik preskok, ko se delo in poznavanje računalniških orodij tudi za njih iz dneva v dan veča.

Tako pri učiteljih kot učencih pa se vse bolj pozna, da nimamo vsi ustrezne računalniške opreme za pripravo gradiv in delo na daljavo.

Kakovost zvoka in videa ni to, kar pričakujejo otroci in starši in na to tudi opozarjajo. Snov moramo učencem pripravljati sistematično, da jo bomo sistematično lahko tudi preverjali.

Do konca je zagotovo še daleč in čas, ki ga bomo preživeli za računalniki in neurejenim okoljem, lahko povzroči še večjo zmedo z datotekami. Aktivi po predmetih si pomagajo in delo še vedno poteka ves dan. To je veliko preveč, kot pa so učenci in učitelji te dneve zmožni, kar zagotovo ni dobro za nikogar. Sestankovanjem preko video konferenc ni konca, a le tako se lahko uskladimo.

Ugotavljamo, da nikoli nismo tako sodelovali, kot to počnemo zdaj. Kdor zna več, deli svoje znanje tistemu, ki se ne znajde.

Tudi med učenci je zdaj več pomoči. Imeli smo nekaj različnih mnenj o pristopih, a enostavno ni časa, da bi se v nedogled usklajevali in razmišljali. Potrebno je zaupati tistim, ki so naredili ustrezna orodja, in jih uporabljati. Bilo je nekaj strateških razmislekov, kako kaj uporabiti in mislim, da smo se dobro odločili.

V četrtek je končno prišla okrožnica z navodili za delo na daljavo, malo ponesrečen naslov, ampak smo jo razumeli kot priporočila. Tudi sam sem bil naprošen, da podam svoje videnje in izkušnjo pri pripravi navodil. Ugotavljam, da smo pri nas dobro zastavili in da je potrebno tako nadaljevati.

Vir: Facebook stran OŠ Franceta Prešerna Kranj.

V začetku tedna sem poslal staršem prošnjo, če lahko pomagajo s kakšnim računalnikom, ki ga ne potrebujejo. Nekaj otrok in tudi učiteljev ima veliko težav z deljenjem računalnikov, nekateri so sploh brez. Kar je bilo šolskih prenosnikov, smo jih takoj razdelili med učitelje. Prošnja se je zaradi svoje narave hitro znašla na spletni strani občine in se razširila preko spletnih skupnosti.

Nisem si zamislil na tak način, v mislih sem imel bolj »intimno« rešitev. Kakšnih 20 ponudb je bilo na elektronski pošti še isti večer, angažiral se je hišnik in pobiral na pragovih nekaterih donatorjev. Kasneje so se ponudbe umirile, ampak za vse, ki potrebujejo računalnike, bo verjetno dovolj. Mislim, da bomo lahko usposobili kakšnih 20 računalnikov. Se pa vedno zgodi, da je morda ena tretjina neuporabne opreme. Nekdo je daroval celo gotovino, s katero smo nakupili nekaj wifi-ključkov za namizne računalnike, ki jih je donirala gorenjska bolnišnica (Golnik). Brez tega namreč poučevanje na daljavo ne bo šlo. Trije sodelavci so se lotili urejanja računalnikov, razkuževanja, nasnemavanja ustreznega operacijskega sistema, kjer tega ni bilo, in primernega brskalnika.

Vsekakor pa hvala vsem, ki so se odzvali.

Vir: Prispevek RTV.

Svetovalna služba je prek razrednikov že ugotovila, kateri učenci so neodzivni, ker nimajo dostopa do ustrezne tehnologije.

Zdaj se je bolj kot kadarkoli razkrilo, kako bodo učenci, čigar starši nimajo dostopa do računalnika in interneta v tem času izolacije, dejansko odrezani od znanja.

Nikjer ni garancije, da jim bomo s tem, ko jim dostavimo računalnik, omogočili tudi dostop do interneta. Imamo nekaj dostopnih točk, vendar je vprašanje, če nam bo kdo omogočil kabel s signalom ali pa bo morda prijazen sosed v dosegu odstopil wifi za ta čas. Med njimi so tudi takšni, ki komaj obvladajo jezik, tako da jim tudi računalnik ne bo veliko pomagal. Za takšne primere nimamo nobene rešitve, vsekakor pa bo moral nekdo drug poskrbeti zanje in jih vključiti v organiziran proces poučevanja. To stanje bo trajalo še dolgo, predolgo za te otroke, da jih vrnemo v normalen vsakdan.

Po dveh tednih se odpirajo novi problemi, nekatere bomo rešili, nekaterih ne, čeprav so zaradi narave dela naslovljeni na nas. O marsičem bomo razmišljali kasneje, ko se situacija umiri. Čaka nas tretji teden, spet poln izzivov.