Mediji se radi razumete kot psi čuvaji demokracije – kaj natančno čuvate?

Dr. Matjaž Ličer (foto: Matej Povše via novinar.com)

“Nastaviti ogledalo” medijem je precej ohlapno opredeljena naloga. Po svoje tudi težka, ker res nisem na svojem terenu. Temu primeren bo tudi moj odziv, ki bo v precejšnji meri splošen, morda presplošen. Po drugi strani se pa počutim nekoliko neudobno, ker bom s svoje dokaj idealistične in udobne pozicije raziskovalca s pogodbo za nedoločen čas komentiral nekatere medijske anomalije, ki so povezane tudi z dejstvom, da ste ravno novinarji danes izrazito na udaru, s sistemsko neurejenim financiranjem, s praviloma prekernimi statusi in tako naprej. Toliko za disclaimer.

Mediji se radi razumete kot psi čuvaji demokracije – ampak kaj natančno čuvate? Rekel bi, da mora vsako odgovorno novinarstvo braniti univerzalnost človekovih, delavskih in podobnih pravic in ohranjati v medijskem prostoru mesto za emancipatorna stališča. Z emancipacijo razumem vsako aktivnost, ki skuša v imenu univerzalnosti pravic razširiti polje deležnikov univerzalnih pravic. Seveda lahko medij tega tudi ne počne, ampak potem je pač glasilo kake ožje interesne skupine.

Pri nas – verjetno pa drugje ni dosti drugače – pogosto opažam, da se v medijih molče oz. implicitno zamenjujeta argumenta manjšinskosti in univerzalnosti. Seveda je politično korektno govoriti, da je treba pravice manjšin braniti. Ampak. Samo dejstvo manjšinskosti ni argument za zaščito pravic manjšin: argument za zaščito pravic manjšin ni manjšinskost, temveč enakopravna participacija na univerzalnih pravicah. Ni potrebe, da se sliši vsak manjšinski glas – slišati se morajo tisti manjšinski glasovi, ki obenem branijo univerzalnost pravic. Istospolne družine, denimo, so tak primer. Imigranti so tak primer. Desni ekstremisti niso tak primer. Nasprotniki cepljenja niso tak primer.  Tovrstne skupine po mojem ne zaslužijo enakopravne medijske obravnave. Nobene reprezentativnosti ni v tem, da obema stranema namenjamo enake možnosti. Reprezentativno bi bilo morda, da za vsako objavo nasprotnikov cepljenja objavite 100 znanstvenih zagovornikov cepljenja.

Dr. Matjaž Ličer (foto: Matej Povše via novinar.com)
Dr. Matjaž Ličer (foto: Matej Povše via novinar.com)

To protislovje je povezano ravno s politično korektnostjo, ki ni nič drugega kot identitetna in kulturna kamuflaža precej globljih ekonomskih in političnih razcepov. V današnji Evropi se v imenu politične korektnosti generira politično anemičen medijski prostor, v katerem so v imenu svobode mnenj postali javno sprejemljivi diskurzi, ki so protislovni s svobodo, iz katere se napajajo. Ti diskurzi spodkopavajo natanko pogoje, ki legitimirajo njihovo medijsko prezenco. Kant je v drugi Kritiki zelo precizno argumentiral, zakaj je prepoved laganja imperativ: ker s sprejemanjem laži izgine sama kategorija resnice. Podobno denimo z objavljanjem stališč skrajne desnice v imenu svobode govora omejujete to svobodo samo – če namreč izpeljete desničarski diskurz do svojih skrajnih konsekvenc, svobode govora ni več. Podobno je z nasprotniki cepljenja: njihovi ugovori so udobje, ki si ga lahko privoščijo izključno zato, ker je ostala populacija ustrezno precepljena. Izpolnitev njihovih zahtev bi porušila stanje (ustrezno precepljenost), v katerem so njihove zahteve sploh lahko formulirane. Opozarjam samo, da so tovrstne objave v protislovju z načeli, ki takšne objave šele sploh omogočajo. (Ne pozivam k ukinitvi svobode govora, ker etablirani mediji nikakor niste edini kanal za izražanje mnenj – ste pa v opisani meri soodgovorni za družbeno stanje, ki ga soustvarjate.)

Opozoril bi še na sledečo temeljno razliko. Emancipatornost se napaja iz univerzalnosti človekovih pravic. Diktatura mnenj se napaja iz politične korektnosti. Občutek imam, da se v medijih prevečkrat pozablja, da je mnenje zgolj mnenje. Mnenje je zgolj mnenje, ker še ni argument. Newtonov zakon ni stvar mnenja, temveč znanstveno dejstvo. Učinkovitost cepljenja ni stvar mnenja, temveč znanstveno dejstvo. Pa vendar v imenu svobode mnenj mediji znanstvene in pravne argumente pogosto zelo lahkotno zoperstavljate znanstveno polpismenim šarlatanom in popolnim političnim analfabetom. Seveda imate pravico objavljati tudi njihova stališča, ampak to ni znak uredniške avtonomije, to je njen kolaps.

Želel bi si, da bi mediji večkrat imeli pogum zavzeti jasno pozicijo, in sicer pozicijo, ki brani univerzalnost, ne manjšinskosti. Pozicijo, ki brani argument, ne mnenja. Nenazadnje je to tisto, zaradi česar so uredniki sploh potrebni. Ločevanje argumenta od mnenja seveda terja določen intelektualni napor in nenazadnje pogosto tudi pogum. Vesel pa sem, da v Sloveniji nedvomno obstaja tudi uredniško in novinarsko delo, ki tem kriterijem ustreza. Tisti uredniki in novinarji ste pomemben, če ne edini razlog, zakaj je medije sploh vredno spremljati. Hvala lepa!

 

Dr. Matjaž Ličer (foto: osebni arhiv)
Dr. Matjaž Ličer (foto: osebni arhiv)

Avtor: dr. Matjaž Ličer, raziskovalec na Morski biološki postaji Piran, doktor fizike, je pronicljiv opazovalec družbenih procesov. Ugotavlja, da politiki »pod geslom državotvornosti teptajo temeljne pravne instance naše države«. Znanstvenik, ki išče most med naravoslovjem in humanistiko (filozofijo), razmišlja o sistemu, ki vlada svetu, o človekovih pravicah in pravicah delavcev. (vir) Na Twitterju ga najdete pod @matjazlicer.

 

Več od Metina lista

Katja Nared, blogerka

1. Kdo si in kaj počneš? Sem Katja in počnem marsikaj. Recimo...
Beri dalje

3 komentarji

  • Tema zelo pomembna za razvoj demokratične kulture, ki jo v medijih in nasploh zelo primanjkuje.

  • Mobing , škoda in odgovornost, tudi medijev?!
    V „Tarči“ in podobnih oddajah o kršitvah pravic delojemalcev, se obravnava tudi pojav mobinga. Nobena slovenska politika oz. vlada pa doslej ni dejansko analizirala in ovrednotila obseg in vse posledice mobinga oz. trpinčenja na delovnem mestu. Tudi še ni ocenila ali ugotovila kolikšna je letna gospodarska škoda, ter opredelila ustrezen program ukrepov za sanacijo in preventivo. Že l. 2006 sem kot žrtev pisal, da je študija v Nemčiji pokazala, da so pri njih stroški oz. gospodarska škoda v podjetjih 100 milijard evrov letno. Zrele demokratične in razvite države, kjer poznajo odgovornost politikov, veliko bolj resno obravnavajo mobing. Na primer v Švici, kjer je l. 2002 ravno Ministrstvo za gospodarstvo, SECO, pripravilo študijo „Mobing in druge psihosocialne napetosti na delovnem mestu v Švici“. Ta obsega 100 strani in je javno dosegljiva. Podobno obstajajo študije v državah, kjer politiki in sodržavljani spoštujejo državljane delojemalce in njihove temeljne človekove pravice. Tam so politiki sprejeli odgovornost in tudi ukrepali! Kaj je doslej pri nas storila katerakoli politika, država? Koliko žrtev, ki so se celo zdravile, je evidentiralo zdravstvo, inšpektorji, policija, sodstvo? Doslej teh številk še nisem bral? Sem se pa zdravil, a mobinga uradno nisem doživel! Druga strokovna javna inštitucija pa je mobing le ugotovila, samo za družboslovno znanost. Posledice so mi pa ostale. Le novinarji občasno opozorijo javnost in politike na žrtve. Politiki pa se kar sprenevedajo ali ne dojamejo, kaj doživljajo delojemalci. So brez empatije? V samostojni Slovenije še nikoli mediji, še manj pa oportuna javna, predvsem pravna stroka, niso resno poklicali politike na odgovornost za ta družbeni problem, ki ga odgovorna stroka imenuje „kuga 21.stoletja.“ Žalostno je, da prizadeti delojemalci še vedno volijo takšno politiko, ali pa v nemoči in odsotnosti izbire politikov abstinirajo volitve in primorani plačujejo oportuno javno stroko, politike, državo. Čemu in do kdaj še?
    Kdaj bodo mediji v službi ljudstva?

Komentiranje je zaprto.