Meta PHoDcast Zapisi 13: Katarina Beguš, psihologinja

KATARINA BEGUŠ, diplomantka psihologije na Filozofski fakulteti UL, je s podiplomskim študijem nadaljevala na Birkbeck College v Londonu, kjer je magistrirala iz kognitivne nevroznanosti in doktorirala iz razvojne nevropsihologije. V doktorski disertaciji se je ukvarjala s prenosom znanja med odraslimi in dojenčki, pri čemer je skušala osvetliti nevrološke procese aktivnega učenja pri dojenčkih. Sedaj je podoktorska raziskovalka na Oddelku za kognitivno znanost na Centralni Evropski Univerzi v Budimpešti, kjer nadaljuje svoje raziskovalno delo na področju kognitivnega razvoja dojenčkov.

image1
Katarina Beguš z nečakom

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Začelo se je z željo, da bi zadnji letnik študija psihologije študirala v tujini, v sklopu izmenjave študentov. Ker pa sem bila preveč neorganizirana, sem zamudila rok prijave za izmenjavo in opravila vse štiri letnike v Ljubljani. Ampak želja je ostala in tekom četrtega letnika sem namesto študijske izmenjave pričela iskati možnosti za opravljanje prakse v tujini v času absolventa. Sprva sem omejila izbor držav na podlagi jezikov, ki jih govorim, in potem pošiljala prošnje in povpraševanja po različnih univerzah, predvsem v Veliki Britaniji. Po večih neuspelih poskusih sem kontaktirala kolegico, ki je prav tako pred mano študirala psihologijo v Ljubljani, in za katero sem slišala, da je opravljala prakso na raziskovalnem inštitutu v ZDA. Imela sem veliko srečo, ker se je ravno takrat selila v London, kjer je dobila službo v raziskovalnem centru za možganski in kognitivni razvoj (Centre for Brain and Cognitive Development, Birkbek College, London). Z njeno pomočjo sem potem navezala stik in organizirala razgovor za prakso in se s pričetkom absolventa, oktobra 2008, preselila v London in pričela svojo raziskovalno pot v Babylabu. Tu se mi je odprl nov svet. Proti pričakovanjem, sem se od takrat v Slovenijo vrnila le za nekaj mesecev, v katerih sem napisala in zagovarjala diplomsko nalogo, in se nato vrnila v London in tam ostala vsega skupaj sedem let. Po magistrskem študiju kognitivne nevroznanosti in nato doktorskim študiju na isti raziskovalni ustanovi, mi je bila ponujena služba na Oddelku za kognitivno znanost Centralne Evropske Univerze v Budimpešti, kamor sem se preselila pred tremi meseci.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Raziskovalno področje, na katerem delam, se ukvarja z odkrivanjem principov kognitivnega razvoja dojenčkov – kako se različne miselne sposobnosti najmlajših razvijajo, kaj na ta razvoj lahko vpliva, zakaj pride do motenj razvoja, ter kako se te sposobnosti odražajo v, in so odvisne od, razvoja možganskih funkcij. Ker se v prvih letih življenja postavljajo temelji za celoživljenjski razvoj, in ima poznavanje lastnosti razvoja (in dejavnikov, ki nanj lahko vplivajo) lahko dolgosežne posledice za življenje vseh nas, bi si rada mislila, da bi to raziskovalno področje načeloma moralo biti zanimivo vsem, ki imajo ali so kdaj sami bili otroci.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Tema mojega magistrskega in doktorskega raziskovalnega dela je bila radovednost oziroma vedoželjnost – želja po pridobivanju informacij in znanja, kako se le-ta izraza pri najmlajših, kakšna možganska aktivnost spremlja stanja povečane pozornosti in zanimanja pri dojenčkih/malčkih, in kako dojenčkovo aktivno pridobivanje informacij vpliva na uspeh in dolgotrajnost njihovega učenja. V sklopu te teme smo na primer odkrili, da malčki s kazanjem (s prstom) izražajo, kaj jih v okolju zanima in o čem bi želeli prejeti informacije, ter da si bolje zapomnijo informacije, ki so jim ponujene v odgovor na njihovo vedenje, kot iste informacije, ki so jim dane brez da bi zanje sami prosili (več v članku Infants Learn What They Want to Learn: Responding to Infant Pointing Leads to Superior Learning). Poleg prispevka teh študij k razumevanju in interpretaciji pred-verbalnih oblik sporazumevanja in učenja, imajo te študije tudi praktični pomen, saj kažejo da imajo malčki sredstva, s katerimi lahko prosijo za informacije, in da odgovarjanje na malčkove lastne interese vodi do boljšega učenja, kar ima direktne aplikacije za formalno in neformalno vzgojo in izobrazbo.

Ker pa lahko na vedenje malčkov vpliva mnogo dejavnikov, in ker so že pri malčkih bile očitne individualne razlike v uporabi različnih vedenj za pridobivanje informacij, smo z drugo vejo študij raziskovali nevrološke procese aktivnega učenja pri dojenčkih. Raziskovali smo specifične oscilacije v možganski aktivnosti (merjene z EEG), ki so pri živalih in odraslih ljudeh povezane z aktivno pripravo na procesiranje novih informacij, in katerih prisotnost zanesljivo napoveduje uspešno učenje. S serijo študij smo pokazali, da je ta ista nevrološka aktivnost povezana z uspešnim učenjem tudi pri dojenčkih in da dojenčki aktivno in selektivno izbirajo od koga oziroma katere informacije se bodo naučili in katerih ne (raje se na primer učijo od ljudi, ki govorijo isti jezik kot oni sami). Poleg teoretične vrednosti smo s temi raziskavami tudi vzpostavili in validirali novo nevrološko meritev aktivnega učenja pri dojenčkih, za katero upam, da bo omogočila nadaljne raziskave na področju učenja dojenčkov in otrok (več v članku Neural mechanisms of infant learning: differences in frontal theta activity during object exploration modulate subsequent object recognition).

Poleg tega sem tekom dela v Londonu sodelovala pri drugih raziskavah, med katerimi bi na primer izpostavila projekt, katerega cilj je bil implementirati fNIRS (Functional Near Infrared Spectoscopy), relativno novo in – v primerjavi s ostalimi metodami možganskega slikanja – poceni metodo merjenja možganskih funkcij pri dojenčkih, v raziskave vplivov neprimerne prehrane na razvoj možganov v prvih treh letih življenja. Študija je bila izvedena v Gambiji, v Zahodni Afriki, kjer sezonsko pomanjkanje določenih živil (kot posledica podnebja in izoliranosti ruralnih skupnosti, ki jedo karkoli lahko sami lokalno pridelajo) pogosto vodi do upočasnjene rasti možganov dojenčkov in malčkov. V sodelovanju z Medical Research Council, ki na teh področjih izvaja različne intervencije s prehrambenimi dodatki za nosečnice in otroke, smo tekom treh mesecev izpeljali prvo tovrstno študijo v ruralni Afriki in s tem vzpostavili novo, dostopno in objektivno alternativo meritvam možganskega in kognitivnega razvoja, ocene katerih so se do sedaj pretežno zanašale na razne vedenjske razvojne mere, ki so v veliki meri razvite za zahodnjaške kulture in posledično neprimerne za uporabo na tovrstnih populacijah.

Screen Shot 2016-03-29 at 20.50.51
Merjenje možganskih funkcij pri 13-mesečni dojenčici v Gambiji v okviru projekta Global fNIRS. Študijo je sponzorirala fundacija Bill & Melinda Gates (foto: globalfnirs.org)

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Pri samem raziskovalnem delu, najbolj uživam pri odkrivanju novih vprašanj, lukenj v našem znanju in razumevanju, v diskusijah katera vprašanja so vredna raziskovanja, oblikovanju študij, s katerimi bi lahko na vprašanja odgovorili, ter v tistih magičnih trenutkih, ko so podatki zbrani in analizirani, in se krog zaključi z odgovorom. Čeprav, resnici na ljubo, so odgovori redkokdaj enostavni in dokončni in bolj pogosto ustvarijo več novih vprašanj. Pa tudi če so rezultati relativno jasni, je potrebno potem vse skupaj napisati in objaviti – ta del pa mi je verjetno najmanj prijeten.

Poleg tega je izjemen privilegij raziskovalnega dela potovanje po svetu na razne konference, delavnice in izobraževanja, ter s tem možnost spoznavanja, učenja in dela z ljudmi z istimi interesi in življenjskimi nazori. Biti del znanstvene skupnosti in s svojim delom prispevati k dobrobiti širše družbe mi je v veliko veselje.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Na žalost moram priznati, da trenutno z raziskovalnim svetom v Sloveniji nimam praktično nobenih stikov, zato ne morem direktno primerjati razmer. Spomnim se pa vtisov o razlikah v raziskovalnih možnostih med Slovenijo in Anglijo, ko sem se prvič preselila v London. V zadnjem letniku študija psihologije sem bila namreč del nekega raziskovalnega projekta, pri katerem je bil očiten problem dostop do opreme. Študija je med drugim vključevala EEG in MRI meritve bolnikov in je zato potekala v Kliničnem centru v Ljubljani. Ker pa je znotraj bolnice vsa oprema (razumljivo) prvotno namenjena diagnosticiranju in zdravljenju, šele nato pa raziskovanju, je študija napredovala zelo počasi. Za primerjavo, inštitut, ki sem se mu nekaj mesecev kasneje pridružila v Londonu, je opremljen tako z MRI, kot tudi z EEG in vrsto drugih naprav, ki se uporabljajo izključno v raziskovalne namene. Enako velja za trenutno inštitucijo v Budimpešti. Poleg dostopa do drage opreme (ki je bil problem pred sedmimi leti), si predstavljam, da bi raziskave, ki potrebujejo veliko število dojenčkov, bile težko izvedljive v manjših mestih, kot je Ljubljana. V velemestih je relativno enostavno dobiti zadostno število staršev in dojenčkov vseh starosti, kar je osnovna potreba za tovrstno delo.

Kot že rečeno, pa res nisem dobro seznanjena s trenutnimi raziskovalnimi razmerami v Sloveniji, imam pa namen – zdaj ko sem bližje – navezati stike in upam, da bom prijetno presenečena.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Na fotografiji je eden od malih udeležencev mojih študij, ki raziskuje nove igrače, medtem ko mi merimo njegovo možgansko aktivnost. Raziskovanje miselnega razvoja otrok je bilo do zadnjih nekaj desetletij omejeno na uporabo vedenjskih meritev. Posledično je za mnoge sposobnosti bilo mišljeno, da se razvijejo šele pozno v otroštvu. Nove metode, kot EEG (na sliki), fNIRS, sledenje očem, itd. in uporaba teh z dojenčki, je v zadnjih desetletjih spremenila naše razumevanje razvoja v prvih letih življenja in omogočila natančno raziskovanje prej nedostopnih miselnih sposobnosti dojenčkov.

IMG_6655
Merjenje možganske električne aktivnosti dojenčka z elektroencefalogramom (EEG) (foto: Katarina Beguš)

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Če ne bi bila znanstvenica, bi verjetno skušala delati z neprofitnimi, dobrodelnimi organizacijami, najverjetneje na področjih izobraževanja otrok, po možnosti v manj razvitih deželah. Kot alternativo psihologiji sem ob vpisu razmišljala o socialnem delu, ker me je privlačilo delo, s katerim lahko dosežeš določene pozitivne spremembe v družbi. Eden od (zame) večjih izzivov znanstvenega dela je ohranjati v mislih širše cilje, namen našega dela. Čeprav menim, da je tako-imenovana temeljna znanost, katere cilj ni praktična aplikacija, izjemnega pomena in vrednosti pri zagotavljanju napredka znanja in odkritij, je zame pomemben vir motivacije in eno od vodil mojega raziskovalnega dela prav potencialna uporaba in pomen izsledkov študij za življenja posameznikov in družbe. Zato mislim, da bi, v primeru, da se stvari zame v akademskem svetu ne bi izšle, brez večjih zadržkov prestopila v bolj praktične humanitarne vode.

8. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Mislim, da bi nadaljevala z raziskovanjem vedoželjnosti; od kod izvirajo individualne razlike – zakaj določeni posamezniki ostanejo radovedni celo življenje in drugi ne; ker vemo, da vedoželjnost vodi učenje že pri najmlajših – do kakšne mere je razvoj le-te odvisen od tega kakšen odziv izrazi zanimanja malčkov izzovejo v njihovem okolju; kakšni so kulturni vplivi na izraze vedoželjnosti in na prenos znanja v družbi – različne skupnosti se razlikujejo v tem kako se učijo in na kakšen način se ukvarjajo z najmlajšimi člani družbe; kakšni so genetski dejavniki vedoželjnosti; itd. Vprašanj je nešteto!

9. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Ha, težko vprašanje. Trenutno sem zaposlena na velikem projektu, ki je financiran še za nadaljnih 5 let. Zaenkrat sem se zavezala samo za dve leti, ampak se zna zgoditi, da bom čez 5 let se vedno v Budimpešti. Zaenkrat je še prezgodaj za reči – po treh mesecih še nisem čisto prepričana, ali bi hotela ostati tako dolgo – je pa res, da sem šla v London za 6 mesecev in ostala 7 let, torej, kdo ve!
Čez 40 let? Pojma nimam. Predstavljam si, da bom nekje v Evropi. Upam, da bom še vedno aktivna, da bom z zadovoljstvom gledala na dosežke in dogodivščine zadnjih 40 let, in da bom obkrožena z ljudmi, ki so mi dragi.

10. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Najljubši romani, ki sem jih prebrala v zadnjem casu: The Lacuna; The Poisonwood Bible (B. Kingsolver); Portrait in Sepia; Daughter of Fortune (I. Allende); The God of Small Things (A. Roy); Purple Hibiscus; Half of a Yellow sun (C.N. Adichie). Upam, da mi bo oproščene malo samopromocije, če priporočim tudi Curious (I. Leslie), ki z izredno berljivim in zanimivim slogom predstavi temo radovednosti/vedoželjnosti, kako je le ta verjetno vplivala na evolucijo in napredek naše vrste, in kako vpliva na razvoj vsakega posameznika in družbe dandanes. Knjiga, polna zabavnih anekdot in provokativnih misli, opisuje tudi raziskave, ki sem jih izvedla v okviru doktorskega študija.

11. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Res bi rada bila ena tistih oseb, ki se izogibajo delu s tem, da pospravijo hišo, uredijo vse ostale opravke, ali pa telovadijo, na primer. Tako imaš vsaj nekaj koristi od odlašanja. Žal moram priznati, da je zame verjetno spanje najbolj pogosta (ne)aktivnost, s katero zapravljam čas. Mislim, da sem po naravi precej lena oseba, zato na splošno delam najbolje, ko nimam veliko časa, in se delu enostavno ne morem izogniti. Poleg tega pomaga, če obstaja nek socialni pritisk – sama sebi prehitro odpustim lenobo, medtem ko če nekomu drugemu (mentorjem/sodelavcem) obljubim, da bom nekaj storila do določenega dneva, je veliko bolj verjetno, da bom to tudi izpeljala. Tako je moja taktika tudi to, da se skušam vključiti v več kot en projekt, pri katerih sodelujem z različnimi ljudmi, in tako zagotavljam, da nimam preveč časa za zavlačevanje, saj je preveč drugih oseb, ki jih nočem razočarati. V vsakem primeru pa še vedno najpogosteje najdem motivacijo in navdih za delo v zadnjih trenutkih pred zadanim rokom.

12. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Ena prednost – ali pa izziv – akademskega življenja je spoznavanje ljudi s celega sveta in možnosti selitve v nove države z vsako novo pozicijo. Hkrati pa to pomeni, da je vedno veliko bližnjih ljudi, ki živijo daleč, oziroma ki jih z vsakim korakom pustiš za seboj. Zato mislim, da bi mi kakovost življenja najbolj izboljšalo privatno letalo, s katerim bi lahko odletela k osebam, ki so mi ljube in so razkropljene po celem svetu, kadar bi se mi zljubilo. (Trenutno sem na primer nekje v zraku med Anglijo in Budimpešto, na poti nazaj po kratkem družinskem obisku.) Oziroma – če že lahko izbiram – izum teleportacije, prosim!

 

Naslovna fotografija: Katarina Beguš pri raziskovalnem delu v Babylabu (zaslonska slika iz videa Visiting Birkbeck Babylab – avtor Tom Canning)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov. Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec. Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

Več od Dr. Ana Slavec

MetaPHoDcast 45: Blaž Mikuž, fizik

S fizikom Blažem Mikužem o modeliranju turbulentnega toka hladila v sredici jedrskega reaktorja in...
Beri dalje