Moj bog ima veliko in mavrično srce

(foto: Ryan McGuire)

Priznam, da ne vem več, kaj pomeni klasičen post, ker je meso redko na mizi, čeprav priznam, da ga moj želodec še vedno pogreša. Tako mi vsaj pravi, jaz pa zamahnem z roko. Odrekanj ne maram, saj sem po močni izkušnji s svojim otrokom vse preveč izkušala ne le odrekanje samo kot trpljenje krvavečega srca. Vsi dnevi pred Veliko nočjo, ki so bili pred davnimi časi izolirani od hrane (da, to je pravi post), niso bili tako trpeči kot prvi tedni po Njenem rojstvu, ali tako mučeniški kot minute, ko ne diha. Na veliki četrtek že nekaj let nisem umila nog svojim bratom, saj skrbim za stopala prav tako obupanih duš, ki se jim rodi posebni otrok tam, kjer sem lahko v pomoč. Križ poljubljam takrat, ko objemam mojo dušico. Če mi je že pred leti gospod v belem rekel, da se mi je zgodila tragedija, potem mi lahko kak naključni opazovalec prišepne, da je moj križ pravzaprav moja drugorojenka.

(foto: Ryan McGuire)
(foto: Ryan McGuire)

Vsak ima svoj križ, ampak jaz svojih križev ne obešam okrog svojega tankega vratu. Niti jih ne poveličujem, ker to niso ne osebe, ne velika osebnost, ki kliče na ime Jezus. On sam me nosi. Poleg njega je Marija Magdalena, ki mi je po svojem mišljenju še najbolj blizu. Njegova mati Marija pa mi stopi naproti takrat, ko rečem, da ne (z)morem več in je tako hudo, da padem na kolena. Te besede so me spomnile, da sem nekaj let nazaj v domači dnevni sobi padla na lastna kolena in prosila za pomoč. Bodisi vsem ljubim dušam, ki sem jih opisala zgoraj, ali vesoljcem, ki opravljajo dobrodelna dela. Naj mi nekdo vendarle pomaga, ampak kaj, ko sem v samotnih nočeh že ugotovila, da sem tukaj samo jaz. Takrat, ko zaprem oči, ko ležem v posteljo ali prve minute, ko se prebudim. Svojo bolečino nosim sama, četudi me drugi objame. Pestujem svoje trpljenje, čeprav me ta ob meni poboža. Vedno sem si želela na duhovne vaje v tišini meni ljubega patra Kejžarja, pa sem dobila več kot le pet dni realističnega življenja, ki vpleta ne le odsotnost od govorjenja, temveč nemo odsotnost misli, saj je obup premočan. Če sem bdela na veliko noč vsako leto in čakala na Njegovo vstajenje, danes upam, da bi kakšna noč nosila več spanja. Ne čakam več, ker me Ona prebudi že po uri spanja in nato znova in še in ko se svita, pomislim le na jutranji spanec, ki obljublja, da bo prav ta tiho mrmrala svojo jutranjo molitev in bom sama lahko naposled zaspala.

Blagoslova jedi, žegnanja stvari in trikratnega križanja ne prakticiram več. Sem pa postala manj ohola, ko gre za drugega človeka, ne obsojam v taki meri, kot takrat, ko sem bila bolj papeška od papeža.

Groza me je, ko pomislim, kako sem starše in vse okrog sebe katehizirala. Dobro, mož je resda opravil preostale zakramente tik pred poroko, ker se je svoj čas skregal z domačim župnikom v drugem razredu, ampak na svojo botro Moniko je več kot ponosem. Še pred leti mi je rekel, da mu je ona še najbolj blizu, ker ima vedrega duha, ki ga kristjani tako radi opevamo le v pisani besedi. O obdobjih čistosti ne bom razpredala, ker bi se mož držal za glavo, čeprav priznam, da sem pred najinim DA s tem več kot pomirjena. Kako bi bilo danes na omenjeno temo, pa sploh ni več pomembno. Če prejšnjih in prihodnjih življenj ni, jaz vem, zakaj sem si izbrala spet njega, in tudi, čemu je Sofia izbrala prav naju in svojo nekoliko posebno obliko. Toskana nam je vse razložila, tudi dejstvo, da rada posedim pri maši in so mi nune še kako blizu.

greiner
(foto: Rene Gomolj)

Pri spovedi nisem bila že celo večnost, saj sem pri psihologinji zelo redna. Morda bi se raje zaupala duhovnici, ki bi mi bila že po spolu bliže. Ob torkih hodim na meditacijo in ob nedeljah k maši in če jo morebiti izpustim ne verjamem več, da mi bo to odvzelo blagoslovljen teden, ki mi prihaja naproti. V stolnici sem že dojila, otroka se valjata na preprogah, ki so postavljena pred stranskimi oltarji, Sofia bruha, ko se ji zahoče, in najraje smo tam pred Slomškovim grobom. Sinja ga je pri svojih nižjih letih že umivala s krpico, imela svojo pridigo, ko so bili že vsi tiho in sedaj se z Levom lovita okrog krasnega oltarja, medtem, ko sama poslušam besede ali glasno zapojem. Sem že predlagala, da bi bili zvočno izolirani glede na poglede starih ženičk. Sem že hotela prinesti domačo blazino, da bi se lahko otroci igrali prav med mašo, pa še nismo realizirali. Če mi je pred leti meni draga nuna rekla, da se vzgoja vrši doma v družini in ne med zidovi inštitucij, potem sem popolnoma mirna, ko moji otroci pridobivajo verovanje po imenu ‘pri Greinerjevih’, kjer je najpomembnejše upanje in brezpogojna ljubezen. In ko odrastejo, mi lahko mahajo z vsemi mogočimi verami in se odrečejo krščanskim koreninam, če bodo tako čutili, vendar jaz ostajam mirna danes, ko zvečer zmolimo Sveti Angel.

Sama sem srčno rada hodila k mladinskemu verouku in tam prepevala iz srca ter prižigala svečke za bodočega moža na slehernem romanju. Toneja (Padovanskega) sem maltretirala ob vseh mojih upih, da se prikaže ta dan, ko ga bom zagledala. Bila so časi, ko sem bila deležna resne prevzgoje v skupnosti, kamor ne spadam več, ampak danes bi si želela, da bi cerkve nosile srčiko rdečih šotorov in modrih boginj. Sprejemale v svojo sredo isto, drugačno, mešano na žaru spolno usmerjenih ljudi. Zakaj se moramo grupirati? Ker, roko na srce, meni ne bi bilo prav, da bi se pustila izobčeno prav zato, ker imam rada moški spol, in da, vem, da je to naravno, ampak ljubezen sama je prav tako naravna, če ne kaj več. Ljubiti človeka ob sebi ne le, ko mu z roko stisneš pozdrav miru, temveč ga ljubiš v njegovi posebni drugačnosti. Globoko spoštovanje tudi takrat, ko se z mano sploh ne strinjaš, ampak mi zaradi tega ne nagajaš z bruno, temveč me imaš rad. Ločenim, ki so še pred časom ostajali pred cerkvenimi durmi, dajmo prve vrste, ker jim je potrebno zaceliti rane. Pustiti prav tam prostor mavrično obarvanim, ker se v svoji samoti pred ‘normalnim svetom’ velikokrat počutijo nesprejete. Pa tatove in lažnivce, ki so se spokorili in vse Marije Magdalene, ki želijo le ljubiti!

Pred razpotjem vseh ver, rečem, da sem mamina, v družbi duhovnosti prišepnem, da verjamem vase, in ko bo prišla moja zadnja ura, sem prepričana, da mi ne bo za nič na svetu žal. Moj Bog ima namreč veliko in mavrično obarvano srce!

 

Petra Greiner (foto: Anja Tomanič)
Petra Greiner (foto: Anja Tomanič)

Avtorica: Petra Greiner, mama treh otrok, žena, fizioterapevtka, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja.  Zaradi posebne drugorojenke Sofie je ustanovila Zavod 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč ne le materam posebnih otrok, temveč celotni družini.

 

Opomba: Nekoliko daljša verzija tega zapisa je bila izvorno objavljena na blogu Zavoda 13.

 

Podkast s Petro Greiner lahko poslušate na TEJ povezavi.

Značke
Več od Petra Greiner

Včasih se zdi, da bi se morala ženska, ko postane mati, žrtvovati

Materinstvo se pravzaprav zgodi, že pred samo zanositvijo. Tudi takrat, ko si...
Beri dalje