Avtorica: Jedrt Maležič, samozaposlena prevajalka angleščine in francoščine. V glavnem prevaja leposlovje, humanistiko in priročnike, skratka knjižne tvorbe. V zadnjih letih tudi piše, predvsem pa se trudi piliti vsebino in slog zapisanega na literarnih delavnicah. Na Twitterju jo najdete pod @yoyoba24.
Jackie Kay: Trobenta (Trumpet), založba Škuc Lambda, prevod Suzana Tratnik
V luči nedavnega ljubljanskega gostovanja benda The Tiptons Sax Quartet, poimenovanega po Billyju Tiptonu, ki se je rodil kot ženska, kariero pa si je ustvaril kot moški in bil celo trikrat poročen (z ženskami), sem prebrala roman Trobenta. Ta se po smrti škotskega trobentača, ki je živel in ustvarjal kot moški, četudi je bil biološko ženska, ukvarja z življenjsko zgodbo njegove soproge. Za razliko od dveh punc Billyja Tiptona (!) je protagonistka romana seznanjena z dejstvom, da je njen mož rojen kot ženska, in tudi razume njegovo potezo, karierno in čustveno odločitev. V romanu raziskuje njegovo preteklost, o kateri je vztrajno molčal. Ker sem za Billyja Tiptona slišala šele po branju te knjige, načrtujem tudi branje njegove biografije z naslovom Suits Me: The Double Life of Billy Tipton.
Fellacia Dessert: La Première gorgée de sperme, c’est quand même autre chose
Drobna knjižica, ki navihano opisuje radoživosti in seksualno navdahnjene pripetljaje anonimnih francoskih užitkarjev. Spisana je zabavno in lahkotno, v duhu resda manj visokoleteče in precej drugačne Carmine Burane, ni pa tako strašno perverzna, kakor namiguje naslov. Prebrala sem jo, ker življenju enostavno manjka humorja in ker v njem preveč mrgoli tabuiziranih tem.
Matthew Lewis: The Monk
Srhljivi »gotski roman«, ki danes nemara izzveni manj strašnljivo in bolj družbenokritično, vsak dan prebiram po službeni dolžnosti, a ker prevajanje sodi med najbolj poglobljene oblike branja, ga moram vsekakor vključiti v izbor. Upam, da bo slovenski prevod romana iz 18. stoletja, prepolnega arhaizmov in ironičnih pesnitev, izšel še letos pri založbi Sanje, pobudnici projekta. Prevod sodi med najtežje, kar sem se jih doslej lotila. Spisan je v duhu odstiranja cerkvene hinavščine in spletkarjenja, po drugi strani pa se ne izogne magičnim posegom v stvarnost v obliki prikazni, pošasti in duhov.
Maja Haderlap: Angel pozabe (Engel des Vergessens), založba Litera, prevod Štefan Vevar
Šele na začetku sem, a poetika je videti izjemno obetavna. Zmeraj podležem, ko kdo s pridihom čarobnosti opisuje izročilo in prednike. Prepričana sem, da bo nadaljevanje še bolj zanimivo, vendar me je avtorica »dobila« že ob prvih straneh. Jezik je umetelen, mojstrski – po prevodu slovitega Štefana Vevarja sem posegla tudi zato. Da se ob bralskem užitku še česa naučim kot prevajalka.
Kurt Vonnegut: Klavirski avtomat, založba Sanje, prevod Ana Barič Moder
Še en roman, ki sem se ga odločila zaradi občudovanja do prevajalke prebrati v slovenščini. Nisem še začela, a se je Vonnegut kot iskrivi in humorni družbeni kritik na podlagi predhodnih romanov brž pririnil v ospredje moje bralne vrste. Na založniški predstavitvi so me premamile vzporednice s sodobnim časom in mehanizacijo poklicev, in če si prav predstavljam, bo Vonnegut srh vzbujajočemu Metropolisu Fritza Langa znal dodati tudi humorno noto, ki jo vselej cenim.
P.S. Jedrt je bila med tremi zmagovalkami tekmovanja za naj tvit poezijo, ko smo se na Svetovni dan poezije in sijajno pobudo @streetof zabavali s poezijo v dolžini 140-ih znakov. Za čudovit #poetvit je bila nagrajena z gornjo ilustracijo Maje B. Jančič.