Mojih pet centov ob robu debat o odgovornosti medijev

mediji
(foto: Microsiervos via Flickr)

“Sluzasta” Facebook in Twiter odločata o predsednikih držav ter o izstopih iz EU, prebiram te dni po prav vseh medijih. Zgražanje komentatorjev in urednikov je tolikšno, kot ga ne pomnim. Naj kar takoj povem, po dogodkih kot smo jim bili pravkar priča, se je mogoče z veliko večino tez strinjati. Pobudniki brexita so denimo že dan po referendumu javno priznali, da je kampanja temeljila na številnih lažeh, novoizvoljeni predsednik ZDA pa pravi, da se bo sedaj omejil pri čivkih.

Komentatorji so zlasti usmerjeni v dejstvo, da naj bi prav internet omogočil kampanje, v katerih se ni širila le običajna politična propaganda. Teh smo vajeni, nihče se denimo zaradi neizpolnjive obljube te ali one strani ne bi niti obregnil. Ne, jeza izvira drugje.

Facebook in Twiter sta bila orodji subtilne propagandne vojne, preprosto rečeno, ti platformi sta omogočili širjenje čistih laži v prid temu ali onemu tekmecu.

Naj ilustriram. Če je tudi do mene, ki nisem niti ameriški volivec niti politik, pljusknil mail (in sem mu tudi verjel), ki pripisuje mlademu Donaldu Trumpu izjavo, da lahko republikancem natveziš, kar ti je ljubo, koliko laži je šele pogoltnila ciljna ameriška publika. Imajo torej komentatorji prav, bi kazalo kaj resnega spremeniti v javnem komuniciranju? Drugače rečeno, ali dovoljuje internetna anonimnost komuniciranja brez orodij preverjanja, značilnih za etablirane medije, grožnjo vodenju držav in družbe?

Poglejmo malo širše. Mar ni prav “svoboda govora” temelj zahodne demokracije? Wikipedija prikazuje sliko ponosne Eleanor Roosevelt iz leta 1949, ko si ogleduje natisnjeno Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki v 19. členu govori prav o tem. Že res, da malo naprej ta člen navaja tudi omejitve te iste svobode, a se mi zdi, da ravno neposredno o namenskem širjenju laži ne reče ničesar. Morda pod vtisom časa, ko se je še “ne kradi, ne laži, …” nekako razumelo samo po sebi.

(foto via Wikimedia)
Eleanor Roosevelt s Splošno deklaracijo človekovih pravic. November 1949 (foto via Wikimedia).

Iz tega bi se dalo sklepati, da se torej skrito v anonimnosti interneta sme lagati. Bolj ko lažeš, bolj si uspešen, kazni ni ali pa je mnogo prepozna. Podpisani ima s tem lastno, zdaj že staro izkušnjo, nanaša pa se na razpravo ob sprejetju prvega zakona proti pridelavi gensko spremenjenih rastlin v Sloveniji. Zgodba je dolga, naj povem le bistvo. S kolegico sva dejstvo, da naju poskuša neznana oseba z grdimi lažmi po internetnih forumih poklicno diskvalificirati (in s tem utišati nasprotnika), prijavila policiji. Želela sva, naj njihovi eksperti preverijo IP pošiljatelja. No, pokazali so nama kazenski zakonik in ga podkrepili z izjavo dežurne tožilke, da lahko ukrepajo le, če nama kdo streže po življenju.

Povedano drugače, dokler si anonimen, lahko v naši, zdaj demokratični državi, lažeš kot te je volja, zgodilo se ti ne bo nič, ne glede na posledice, ki si jih povzročil.

Seveda se takoj postavi vprašanje, ali nas torej siceršnji mediji varujejo pred lažmi? Se bojim, da tudi tu ne najdem enoznačnega odgovora, z informacijami je mogoče manipulirati na sto različnih načinov. Če ilustriram s prejšnjim primerom. Ko je isto lažnivo obrekovanje objavil še rumeni tisk, sva spisala ugovor, ki je bil pač po zaslugi zakona o medijih skromno objavljen, a to urednice ni zmotilo, da ne bi istega besedila objavila čez čas še enkrat. Novinarskemu razsodišču se ji ni zdelo vredno niti odpisati, zgodilo pa se ji ni nič. Zato bi rekel, da vsaj jaz velike razlike v odgovornosti do obveščanja med mediji in internetom ne opazim.

In kaj zdaj? Za politike in njihove stranke me ne skrbi, če veljajo taka pravila, bodo pač tekmovali v tem, kdo bo bolj uspešen pri blatenju nasprotnika, spin doktorji bodo svoje delo opravili, mi pa bomo le še ugibali, katera verzija “resnice” nam je bližje. Ali, če želite, katera teorija zarote najbolje pojasni pretekle dogodke.

Da zgodbo še malo zapletem. Na temo o GSO-jih me imajo mnogi za dežurnega razlagalca aktualnih dogodkov s tega področja. Pogosto mi kakšen prijatelj ali znanec pošlje mejl, daj Borut, poglej, tule piše to in to, kako naj si to razlagam. Drži. Osebno prejeta elektronska pošta zna biti še prepričljivejša od internetnih virov, saj jo prejmemo večinoma od znanih oseb. Denimo o omenjeni tematiki zadnje leto dobivam pošto, ki navaja kot pisca kolegico z ene od ljubljanskih fakultet, opremljeno z vsemi uradnimi beležkami, torej vsaj videti je resen dopis, oseba, ki se ji besedilo pripisuje, pa verodostojna. Bil bi zelo presenečen, če ne bi šlo za krajo identitete, a le kdo sploh na to pomisli, ko prejme pošto? Kot rečeno, podobni vesti o Trumpu sem verjel, mar ne? Poleg tega ima elektronska pošta še eno bistveno razliko od forumov ali Facebooka, striček google nanjo ne reagira. Težko boste torej preverili, ali o resničnosti vesti že kdo kaj piše, saj tega iskalno orodje ne bo zaznalo.

Kako torej iz pasti prevar in odkritih laži? Naj sprejmemo vsako prejeto novico z veliko mero skepse, jo trikrat preverimo (kje pravzaprav) in šele nato verjamemo? Morda zaupati posameznim osebam, recimo ne medijem kar počez, ampak posameznim novinarjem, o katerih iz preteklih izkušenj vemo, da zlepa ne objavljajo nepreverjenih besedil? Se o vsem, o čemer dvomimo, pogovoriti s strokovnjaki s področja (jih poznamo, lahko vsem zaupamo?), ali kaj?

Bojim se, da prave rešitve ne poznam. Morda vendarle že vsaj pogovor o tem, oziroma zavedanje o razširjenosti tega fenomena, ki pravkar pljuska po medijih, vsaj malo prispeva k zvišanju kritičnega mišljenja. Spet ne upam trditi preveč na glas, morda tudi preveč kritičen pristop vodi v svoje nasprotje – ah, kaj bi to, saj VSI lažejo?

KOMENTARJI V MEDIJIH

Če sem v prvem delu navedel negativne strani internetne anonimnosti, ali bi se iz tega anarhičnega dogajanja vendarle dalo izluščiti tudi kaj pozitivnega? Denimo, kaj naj si mislimo o forumih oziroma komentarjih pod članki v medijih?

V času digitalizacije medijev so mnogi omogočili komentiranje člankov s strani bralcev. Večinoma zadošča prijava z navedbo osnovnih podatkov pisca, katerih resničnosti nihče ne preverja.

Tako tudi danes deluje marsikatera medijska stran, nekateri, v Sloveniji denimo Dnevnik in Mladina, pa so komentiranje v celoti ukinili. Nekje vmes so tisti – redki – mediji, ki komentarje dopuščajo, vendar šele po pregledu uredništva. Tipično, ta slednji pristop ima odzivov bolj za vzorec. Zlasti ob begunskem valu čez Slovenijo smo spremljali še nov pristop, dovoljevanje komentarjev le ob izbranem številu člankov.

Bodimo iskreni, spletni komentatorji so v resnici vse prej kot mana z neba. Znan je fenomen internetnih trolov, ki svojo energijo sproščajo ob tipkovnici, posebej v zadovoljstvo jim je komentirati vsako vest in če je le mogoče izliti svoj bes na avtorja. Potem so na sceni tudi “plačanci”, ki običajno tako očitno navijajo za eno politično opcijo (ali nevladno stran), da jih je mogoče na daleč prepoznati. Da so videti številčnejši, se radi pod različnimi vzdevki prijavijo večkrat. Kaj pa ostali? Jaz bi jih že po tematiki razvrstil na vsaj dve skupini, komentatorje člankov s strokovno vsebino in one s poljudno.

Komentarje pod članki, ki imajo strokovno težo, je mogoče prav na hitro preleteti in izluščiti le tiste, kjer komentator očitno tematiko pozna in morda v katerem pomembnem elementu dopolni ali popravi pisca objavljenega članka. Naj bom malo oseben. Tudi sam se največkrat pojavim kot pisec besedila s strokovno tematiko, zato komentarje pod svojimi objavami dejansko preberem. Večkrat naletim na kakšno presenečnje. Denimo, komentator je postavil zapleteno vprašanje, na katerega je nato drugi, meni povsem neznan komentator, odgovoril tako dobro, da se mu je prvi zahvalil in razlago tudi sprejel.

Pri onih člankih z bolj splošno tematiko zna biti drugače. Zakaj sam kot bralec mnogokrat preletim tudi komentarje? Včasih iz preprostega veselja, če se mi zdi, da gre za pozitivno vest in me veseli, da nas mnoge razveseljuje. Recimo vest, Peter Prevc prvi čez 250 metrov, bo seveda sprožila buren aplavz. Spet drugič se mi zazdi, da mi pisec nekaj prikriva. Denimo, pretepli so župana, a lej šmenta, ne piše kdo. No, spodaj piše, “cigani”. Lahko verjamem ali ne, morda gre za tipičen odziv na prvo žogo in kazanje na dežurnega krivca, ali pa nekdo res kaj več ve. Moj zadnji, poljudni spis, je pismo bralca v Dnevniku, prav škoda se mi zdi, da komentarji niso omogočeni. Mislim namreč, da mnogi vedo o tem več od mene.

V to skupino bi uvrstil tudi članke, kjer pišejo o politično všečnejših tematikah, denimo pisanje o sončnih in vetrnih elektrarnah, da bioplinarn ne omenjam. Zlasti do prvih boste med besedili člankov zelo poredko našli odklonilen odnos, bolj kaže, da to s ploskanjem sprejemamo vsepovsod. Šele, ko preberete komentarje, utegnete najti kak link na povsem drugačne podatke, na morda kakšen domač članek o ogromnih preplačilih “zelene elektrike” ali recimo povezavo na situacijo v Nemčiji. Ne trdim torej, da bi komentatorji nujno vedeli več od avtorja članka, morda si le upajo pod okriljem anonimnosti povedati to, kar si sicer ne bi.

Lahko torej rečem, da imajo komentarji člankov tudi pozitivno plat? Osebno menim, da do neke mere vsekakor. Bi pa bilo mogoče marsikaj izboljšati, le da ne vem, če za kaj takega obstajata medijska in politična volja.

Moj predlog je, da ustanovimo register komentatorjev s poznano pravo identiteto, ne nujno razvidno iz vzdevka, a dostopno v primeru sodnih sporov.

Torej anonimnost vse do faze morebitnega sodnega spora. Logično, tudi to bi najverjetneje pomenilo zmanjšanje komentarjev, a vsekakor povečalo odgovornost in varnost avtorjev. To bi bil seveda »revolucionaren« pristop, za njim bi morala stati tako zakonodaja kot »represija«, a lahko bi bili za zgled tujini. Morda podcenjujem obvozne poti, ki jih je internet poln, pa vendarle bi morda kazalo poskusiti. Vsaj tokrat nam slovenska majhnost lahko le koristi.

Več od Dr. Borut Bohanec

Strawberries: red, tempting and bland. Is it really all the fault of the weather?

It all started with a tweet by Nataša Briški, the editor of...
Beri dalje

1 komentar

  • Če govorimo o svobodi izražanja, je internet prav gotovo idealene medij. Vsem je dostopen in izražajo se lahko tako kot se želijo. Seveda je mogoče to svobodo tudi zlorabiti in to na več načinov.Proti zlorabam pa se je mogoče braniti le s svojo pametjo. Ko nekdo napiše,da ga motijo sloni, ki da letajo po zraku, je od bralca osvisno, ali takšni novici nasede, ali ne. Žal v Sloveniji kar mrgoli slonov, ki letajo po zraku in o njih popolnoma resno govori vlada,pa koalicija, pa režimski tisk in tako ubogi Slovenci resnično vidijo slone, ki letajo po zraku, ne vidijo pa tiste, ki te slone ustvarjajo. Tako je nocoj ohranjena vlada in leteči sloni se bodo množili in zatsrli nebo in obzorje, tako da ne bomo videli močvirja v katerega se pogrezamo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*