Na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega

Majda Širca

Bilo je kar nekaj let nazaj. Delala sem v kulturni redakciji televizijskega programa, ko mi je odgovorni urednik informativnega programa predlagal, da bi bila ena od voditeljic nove oddaje Očetje in sinovi. Oddajo je zastavil kot pogovor z markantnimi starši in otroci oziroma sorodniki.

»Pristanem«, sem mu dejala po daljšem premisleku, ki ga je razžiralo začudenje, da je oddajo zastavil le na moških. »Toda le v primeru, da v tovrstne pogovore vključiš oziroma preimenuješ v Matere in hčere ali kakorkoli drugače vpelješ oba spola. Nekaj je zamrmral, da bi pogojno šlo, če že tako vztrajam na enaki obravnavi in v nadaljevanju sprejel moj izbor, da bi bil prvi moj par Štefka Kučan in njena hčerka Ana.

Naj povem, da v devetdesetih ni bilo tako preprosto pripeljati pred kamero ljudi kot danes, ko je mesto pod reflektorji nekaj povsem samoumevnega, celo z žarom posutega.

Krajinsko arhitektko Ano Kučan, za javnost zadržano in asketsko ter umirjeno dekle, so takrat mediji grdo in montirano trgali, češ da naj bi študirala v tujini zaradi očetovih zaslug – bog ne daj, da bi v njej prepoznali študiozno in (tudi kasneje) uspešno arhitektko v stroki, ki je bila v Sloveniji takrat še popolnoma deficitarna. Skratka, z Ano je bil križ. Ni hotela pred kamere, ker delitev intime z javnostjo ni bil njen modus bivanja. Po dolgih pogovorih in mogoče tudi po mojem nenasilnem, a vztrajnem snubljenju, kjer moja afiniteta do arhitekture (in medija) ni bila zanemarljivo dejstvo, sva se vendarle dogovorili. Tudi Štefka ni bila enostavna, a vendarle je bila teh medijskih vlog bolj navajena.

Kakorkoli, pridem jaz do urednika rekoč, da sta mati Štefka in hči Ana Kučan pristali in kdaj je planiran studio.

»Kakšna Štefka?« pravi.

»Kučanova«, rečem.

»Tako pa se nisva zmenila«, odvrne.

»Mislil sem, da si povabila Štefko Drolc in njeno hčerko. O Kučanovih ni bilo govora. In tudi ga ne bo.«

Tako sva končala. Ne vem, kaj sta si takrat, ko sem jima odpovedala snemanje, obe mislili. Sram me je bilo namreč razkriti, da jima njun priimek odvzema osebno integriteto, da ne pripadata sebi, ampak ju označuje drugi.

Ta samoumevnost, ta potisnjeni seksizem, ki ne doseže minimalnega preboja do logičnega uma! A mislite, da je kdo sploh postavil pod vprašaj dejstvo, da se oddaja na nacionalki sploh lahko imenuje Očetje in sinovi? To rezanje spola, to postavljanje žensk v kontekst  in odvisnost pripisanim jim gospodarjev, mož, očetov … ta spregled Ženske … uf, strašno slepo in strašno slabo!

BI BILO DANES DRUGAČE?

Najbrž. Dotičnega urednika, bi danes zagotovo kdo vprašal, ali je družba lahko polarizirana po spolu. Ali pa tudi ne. Če kaj, tega nisem dopuščala nikoli. Eno leto sem nagovarjala ženske, ki so preživele zapor na Grgurju zraven Golega otoka, da so spregovorile tudi pred kamero. Vsi moški zaporniki so bili na voljo, le ženske ne. Emocije in strah so bile pri njih močnejše in odpor pred javnim obujanjem spomina večji. Nastajale so oddaje o ženskah v (slovenskem) filmu, o prebojnih umetnicah in na srečanjih evropskih televizij sem – še preden je bil do konca razkrit naslov Who is she?, z največjim veseljem dvignila v zrak naš bankovec z Ivano Kobilico.

Preštela sem daljše filmske portrete žensk, ki so nastali v Dokumentarni redakciji RTVS v obdobju 1996-2015. Seštevek je pričakovano slab. Okvirno 147 moških filmskih portretov in 49 portretov žensk.

Ko sem se po daljšem obdobju vrnila na nacionalno televizijo, sem želela posneti dva dokumentarca o dveh ženskah, o katerih sem sanjala ves čas, ko sem bila zunaj TV. Najbrž toliko bolj zato, ker sta bili nedosegljivi. Za eno enigmo – Jovanko, mi je urednik dejal, da dokumentarca brez intervjuja z njo ne vidi. Oh, pa saj je Maximillian Schell naredil najlepši možni homage Marlene Dietrich ne da bi jo enkrat samkrat videli v kamero! Tam za steno je bila in vsa napetost se je vpela v glas, odsotno podobo in v tiste kable, ki so vodili iz ene v drugo sobo in motivirali našo imaginacijo. Moja desetletna hoja za Jovanko pa je bil itak že dovolj zgovoren scenarij. Ampak pač ne. Drugo mi je vmes speljal Zafranović, pa žal tudi smrt.

ZAKAJ FILM ŽENSKA

Če kaj, sem film Ženska – film o ženskem gibanju in o položaju žensk v naši zgodovini – sedaj naredila zato, ker sploh nimamo celostnega pogleda o dolgi poti bojev žensk za enakopravnost, brisanju stereotipov, za ekonomsko neodvisnost in za oblast nad lastnim telesom. Za nacionalno hišo se mi je to zdela tako rekoč dolžnost, hkrati pa tudi moja notranja nuja.

Obdajata nas namreč dva paradoksa: na eni strani izguba oziroma ignoriranje spomina na smele korake posameznic in skupin, ki so v preteklosti hodile po robu in čez zato, da imamo danes enake pravice. Na drugi strani pa se še danes, torej kljub zagotovljeni enakosti, soočamo s stereotipi, s prikritimi in odkritimi seksizmi, s tesnobo pred izgubo pridobljenega in tudi s še nepreseženim razumevanjem ženske in moške vloge v družbi.

Pridobljene pravice se nam danes zdijo nekaj povsem samoumevnega – a zavedati se je treba, da na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega.

To je pač treba ponavljati, sicer se utopi in tudi hitro izgubi.

Tako široko temo je bilo nemogoče obdelati v klasičnem in za TV običajnem 50-minutnem terminu. Izborila sem si še en podaljšek, tako da sta nastala dva 50-minutna dokumentarna filma, četudi je tematika tako obsežna, da bi zahtevala več prostora.

Filma se ne oklepata klasične in premočrtne naracije, temveč s filmskim, predvsem asociativnim jezikom, prodirata v vzroke in jih navezujeta na posledice. Stisnila sem čas in prostor, sliko in besedo, probleme in rešitve. Gre za luščenje vzrokov podrejenosti žensk skozi našo zgodovino in za uvid, da jih lahko odpravljamo zgolj, če se proti njim borimo.

Filmski jezik sem nadgrajevala na način kontrastov. Ko govorim o nasilju, polagam posnetke lectovih src s sladkimi napisi. Ko govorim o zasramovanem ženskem telesu, kažem moška naoljena borbena telesa, ki se ravsajo. Ko govorim o tem, da so ženske v galerijah večinoma pristale na stenah, se njihove podobe kalejdoskopsko prelivajo. Ko govorim o izvirnem grehu, gledamo »čarovnico« Agato Schwarzkobler. Ko govorim o odsotnih junakinjah, vidimo Martina Krpana z babo v košu na njegovem hrbtu. Ko govorimo o Prešernovi Juliji, slišimo njegovo hčerko Ernestino Jelovšek. Skratka, ko spregovoriš o ženski, moraš najprej pred oltar, kjer domuje njen greh. Pa tudi na ulico, kjer danes še malokdo sploh ve, kdaj smo lahko šle prvič na volitve in bile voljene.

Skratka, toliko zgodb, toliko nepopisanih listov. Ogromno jih je ostalo izven teh dveh filmov. To mi lahko očitate in imeli boste prav.

 

Majda Širca
Majda Širca

Avtorica: Majda Širca, avtorica in redaktorica v Dokumentarnem programu RTV Slovenija. Sicer pa nekdanja ministrica za kulturo RS, poslanka v DZ RS, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo, urednica in novinarka v Kulturno-umetniškem programu RTV Slovenija, publicistka in kritičarka. Ključna zanimanja: umetnost, film in filmska kritika, novinarstvo, zgodovina, družbeno politična analiza. Vpeta je v različne aktivnosti, vezane na področje pravic žensk, enakopravnosti in človekovih pravic. Na Twitterju jo najdete pod @MajdaSirca.

 

DOKUMENTARNA FILMA ŽENSKA

(režiserka in scenaristka Majda Širca)

Dva 50-minutna dokumentarna filma o ženskem gibanju sta zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled bojev za pravice žensk v slovenskem prostoru. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki jih je zgodovina večinoma spregledala. Filma osvetlita vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Filma odstirata stereotipe in na pronicljiv način tketa portret današnje družbe in vloge žensk v njem.

V prvem dokumentarnem filmu Ženska so zajeti boji za politične pravice – predvsem za volilno pravico, za pravico do dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Spregovori o vplivu katoliške cerkve na odvisnost žensk, o umetnicah, delavkah, stavkah, o kmečkih ženskah, o poti do civilnega zakona, o kontracepciji, menstruaciji, nasilju, kazenski zakonodaji in številnih omejitvah, ki so jih ženske postopoma rušile.

V drugem dokumentarnem filmu Ženska je zajeto izobraževanje – od učiteljic in njihovega celibata do članic SAZU, kjer je danes le 5 % žensk. Film govori o osvobajanju ženskega telesa in o tem, kdaj je lahko šla ženska na kolo brez očitkov, da se na njem samozadovoljuje. Dotakne se različnih vlog matere, predstavi nekatere smele podjetnice med obema vojnama in reflektira vlogo žensk v obeh vojnah, sploh pa povojno obdobje in socializem. Dotakne se osebne zgodbe Vide Tomšič in njene preveč spregledane vloge v povojnem obdobju, ko je bila prva ženska v narodni vladi, izvoljeni leta 1945 v Ajdovščini. Film nas pripelje v današnji čas s sporočilom, da boji niso nikoli končani.

Več od Metina lista

Ko potujemo, je en kovček namenjen samo mojim knjigam – Ana Roš

Sem samo večerna bralka, po delu in toplem tušu ne morem zaspati...
Beri dalje

1 komentar

  • Žal je predsednik državna institucija in žal s tem tudi cela družina. Tako je povsod po svetu. Verjetno bi enako bilo z možem katerega žena bi bila predsednica. Mogoče gre raziskati, kdaj se je s tem začelo in zakaj je temu tako.

    Enako kot zgoraj omenjena žena in hči tudi od g. Trumpa žena, naša sonarodnjakinja Melanija verjetno doživlja enak problem. Morda še huje. Ker je lepotica in ker ima uspešnega bogatega moža, v njej vsi vidijo iznajdljivo ‘sponzorušo’. Njena izobrazba arhitektke očitno nima nobene teže. Ali pa za to noben ne ve, ker nalepko dobi takoj, ko jo vidijo in slišijo.

    Res je popolnoma bolano, kako se na vseh nivojih ženske ovira in deplasira. Od ‘pamtiveka’. Sam sem prepričan, da bi družba veliko bolj svobodno zadihala, če bi bilo obratno. Ženske so vendar bitja, ki preživijo v najtemnejših kotičkih in so sposobne dajati ljubezen brez tekmovanja, če le niso prisiljene igrati moške vloge, pa še takrat to uspevajo. Večkrat sem že čital, da v davnih davnih časih, ko svet še ni poznal vojn, takrat, ko smo imeli raj na zemlji, še ni bilo tega moškega principa. Ali pa principa da je biti ‘fancy’ če si nad kom drugim.

Komentiranje je zaprto.