Na vrhu je vsakič super

Miča Vipotnik (foto: osebni arhiv)
Miča Vipotnik (foto: osebni arhiv)
Miča Vipotnik (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Miča Vipotnik, dolga leta novinarka na Dnevniku, nazadnje urednica tamkajšnje kronike, zdaj že dobro leto upokojena. Hodi na Šmarko, igra tenis, kolesari, uživa in tu in tam kaj napiše.

V turobnem deževnem dnevu ni boljšega antidepresiva od hitre hoje na Šmarno goro. Vendar me danes od doma na hrib ni odgnal zgolj zdravilni učinek, temveč tudi neznosen hrup, ki ga med prenavljanjem povzročajo delavci v stanovanju tik pod mojim. Tudi glasno predvajanje ljubega mi benda Cake ga ni ublažilo. Menda bo tako hrupno še nekaj tednov napovedujejo in se opravičujejo novi sosedje, ki so stanovanje kupili pred kratkim. Pa ne samo hrup, tudi kaj drugega me bo motilo prihodnjih nekaj  tednov.

V izogib hrupu in depresiji sem jo tokrat mahnila na Šmarno goro. Že takoj, ko sem se začela vzpenjati, me je razveselilo, da sem bila na poti sama, samcata. Nobene običajne gneče, nikogar. Začuda tudi nobenega blata, mestoma luže in shojeno mokro listje, škrebljanje dežja in nepretrgan tok misli. Kaj vse se mi je podilo po glavi. Tudi članki, ki sem jih zjutraj prebrala v Dnevniku, pa na spletu, mora Večerovcev, ki so jih nategnili le na pol, moji nekdanji kolegi z Dnevnika, ki so vse prej kot zadovoljni, pa postarana soseda, ki bi morala v dom, pa noče, moja vnukinja, ki mi, ko jo vprašam, kako je v vrtcu, odvrne, da tam joka … Le kaj nas še čaka, ta recesija še ni dosegla dna, to je jasno. Zgolj jemanje ne bo prineslo nič dobrega, kupna moč bo samo še padala.

Za hip depresivne misli zmoti visokorasla, vitka plavolasa mladenka, ki se prikaže in izgine po meni neznani poti in potem do vrha spet ni nikogar. Z vej kaplja in še naprej dežuje. Spustim se do »partizanke«, moje najbolj priljubljene poti. Malo bolj strma je, paziti moraš, kako stopiš. Do vrha je le še nekaj minut.

Na vrhu je vsakič super. Prvič zato, ker si na vrhu, in drugič, ker je antidepresiv prijel. Veš, da ti ne bo treba več navkreber, samo še lahkotno navzdol. Preoblečeš si preznojene majice in počutje je bistveno boljše kot na začetku. Na poti v dolino srečam le globoko zamišljenega možakarja sklonjene glave, ki me niti opazil ni, pa dobrovoljčka z dežnikom, ki me je hudomušno vprašal, če je na vrhu gneča, in še gologlavega mladeniča, ki ga je kdo ve kaj gnalo na hrib. Po mojem je vsem dobro delo in ta antidepresiv toplo priporočam tudi vam. A kljub temu se pred uporabo o tveganih in neželenih učinkih posvetujte s svojim zdravnikom. Učinek pa je, vnaprej opozarjam, kratkega roka. Zato je kmalu potreben nov odmerek.

 

Več od Metina lista

Skupna jim je strast do knjig

Prevajalski oddelek Filozofske fakultete in Metina lista sta v projektu Slovenska znanost...
Beri dalje

1 komentar

Komentiranje je zaprto.