Na zdravje Slovenija, na zdravje Šenčur, na mir in upanje!

Spomnim se, kot, da bi bilo včeraj.

24. marec leta 1999. Bila sem v šestem razredu osnovne šole. Dijaki 6.a smo tistega zgodnjespomladanskega dne čutili, da je nekaj narobe. Mislim, da smo bili pri geografiji, ko je profesorica z umirjenim glasom, kakor, da bi bilo vse v redu, razlagala o reliefni strukturi naše države – tedaj Zvezne republike Jugoslavije, ko se je skozi priprto okno prikradel prijeten veter. To ni bil navaden veter, bil je veter, ki naznanja, da se bo nekaj zgodilo, da jutri ne bo več enako kot danes.

Odprla so se vrata učilnice in vanjo je vstopil šolski ravnatelj. Z zaskrbljenim obrazom je stopil do katedre in nekaj zašepetal na uho učiteljici. Učiteljica je povedala, da bomo predčasno končali pouk in nas poslala domov. Spomnim se, kako smo se na šolskem dvorišču poslovili in razšli v upanju, da se jutri ponovno vidimo. V zraku je bilo čutiti napetost in strah, a nikakor si nismo mislili, da bo to zadnji dan v tistem šolskem letu, da je konec šestega razreda.

Ko sem prišla domov, sta starša zmedeno pakirala kovčke, skrbno pripravljala torbe s hrano in poskušala ostati zbrana: “Pohiti Milica, gremo na vikend, danes bomo prespali na vasi. Po poročilih so povedali, da se bo zvečer začelo bombardiranje, tam bomo gotovo bolj varni.”

Bombardiranje, zakaj!? Bila sem premlada, da bi razumela kompleksnost politične situacije, vprašanje kosovske neodvisnosti in nespametnih potez takratnega predsednika. Tudi nisem vedela, od kod izhaja kratica NATO, kaj šele, da se bom čez leta odločila ravno za študij mednarodnih odnosov in da bom nekoč z veseljem razpravljala o vlogi te mednarodne organizacije, ko gre za kolektivno obrambo.

SPOMINJAM SE PRVE NOČI IZREDNEGA, VOJNEGA STANJA

Spominjam se resnih in prestrašenih obrazov matere, očeta in starejšega brata. Poslušamo radio, oče s premikanjem antene poskuša ujeti pravi signal, da bomo lahko slišali novice o prvih tarčah napadov, o ranjenih, o žrtvah. Delamo se, da je vse popolnoma v redu. Starša povesta, da bo verjetno trajalo le nekaj dni. Z bratom naju hočeta spraviti v dobro voljo, z neiskrenimi nasmehi na obrazu želita pričarati spokojno vzdušje. Kot v kultnem italijanskem filmu briljantnega Roberta Beninija “Življenje je lepo” se pretvarjamo, da je to zgolj igra.

To je zapisano v balkanskem genomu: ko ti je najtežje, se delaj, da ti je najlepše; s smehom premagaj bolečino, z dobro voljo premagaj zaskrbljenost in strah.

To igro smo se šli nadaljnje tri mesece. Na svežem zraku v vasi pod Kopaonikom smo pekli domač kruh, poslušali radio, hodili na sprehode in z napetimi ušesi poskušali zaznati, kako se premikajo letala, kje je počilo in ali je dovolj blizu, da nas mora resno skrbeti. Od takrat naprej ne maram zvoka sirene, tudi ne, ko se oglasi na prvo soboto v mesecu, in tudi zvok letala me naredi živčno. Brala sem knjigo “Svobodni otroci Summerhilla”, ustvarjala rebuse in lačna znanja upala, da bom lahko spet hodila v šolo, se družila s sovrstniki in sanjarila o prihodnosti.

Pred nekaj leti sem na vikendu našla dva rebusa iz časa vojnega stanja: na prašnem kartončku ilustracija in nekaj črk, enega sem poimenovala “Mir”, drugega “Upanje”.

MIR IN UPANJE

Verjamem, da sta to tudi besedi, o katerih sanjajo sirski otroki. Verjamem, da se njihovi starši ne bi nikoli podali na nevarno pot proti Evropi, če to ne bi bil izhod v sili. Še več, verjamem, da se starši ne bi nikoli odločili, da se družina loči in da – če imajo priložnost rešiti vsaj otroke, s solznimi očmi in nesluteno bolečino, ki jih stiska v prsih – otroke pošljejo v neznano. Neznano, za katero sicer upajo, da predstavlja mirno in svetlo zatočišče.

Ne morem pa verjeti, da te otroke na poti k boljši prihodnosti ustavijo protesti v Šenčurju, Kranju … Ne morem verjeti, da so sirski starši pospremili svoje otroke z besedama “mir” in “upanje”, šenčurski, kranjski … starši pa so jih pričakali z besedami “nestrpnost”, “strah”, “nečlovečnost” in “ozkoglednost”. Ne morem verjeti, da so se protestniki ustrašili za svoje, slovenske otroke. Ne verjamem, da bi same sebe razumeli, kaj so naredili, če bi bila situacija obratna in bi šlo za njihove otroke.

Saj veste, za otroke gre, ne glede na to, ali so se rodili v predmestju Damaska ali v okolici Kranja.

17 let po končanih nekaj mesecev trajajočih zračnih vojnih napadih v državi, kjer sem odraščala, si skušam predstavljati različne scenarije. Na srečo mi ni bilo treba zapustiti države, za selitev v Slovenijo sem se odločila šele nekaj let po tem in še to ne iz humanitarnih razlogov. Poskušam si predstavljati, kako bi se počutila, če bi mi kot 12-letni punčki, ki beži pred vojno, ki se bori za življenje, dali občutek nezaželenosti; če bi mi namesto šolske prireditve za dobrodošlico priredili proteste; če bi se me otroci iz mojega novega mesta – kraja, ki si ga nisem sama izbrala, ki niti približno ni enak kot kraj, kjer sem se rodila, kraja, v katerem sanjam o domači hrani, jeziku, ki ga razumem, o soncu in obrazih, ki jih poznam – vztrajno izogibali.

Vem, da to ni naravna reakcija otrok, oni so mnogo dobrosrčnejši od tega. Otroci imajo manj strahov, njihovi možgani so manj obremenjeni, njihove frustracije še nerazvite. So radovedni, hrepenijo po spoznavanju narave in družbe, želijo se igrati z drugimi otroci, ne glede na njihovo barvo kože, ton glasu, melodiko njhovega maternega jezika ali temperament. Težko razumljiv odziv na predlog o namestitvi šestih otrok, beguncev brez starševskega spremstva, upravičenih do mednarodne zaščite, je odziv staršev, ki, kakopak, najbolj vedo, kaj je “dobro” za njihove otroke.

NAZADNJAŠKO, EGOISTIČNO, ABSURDNO

Za sirske otroke me ne skrbi. Ko si prisiljen odditi od doma, ko se podaš na samostojno pot, ko si navajen skrbeti zase, ko si navajen vsega hudega, se stamina utrdi. To so praviloma otroci, ki se hitro prilagodijo, otroci, ki so vztrajni in pogumni, ki so močne osebnosti, ki na tej poti razvijejo vse lastnosti, ki jih potrebuješ, da se s čim bolj vzdignjeno glavo prebiješ skozi življenje.

Sirski otroci so pripravljeni na lajf, njih je življenje utrdilo. Skrbi me za šenčurske otroke.

Odraščati v takšni družbeni klimi, v strahu, histeriji in paranoji – vsak psiholog bi se verjetno strinjal, da to ni zdravo. Preprečiti otrokom, da odraščajo skupaj s šesterico, ki govori drug jezik, pozna druge igre in ima drugačne navade, je svojevrsten sociološki zločin. V 21. stoletju, ko se svet pospešeno globalizira, ko se ljudje selijo iz enega konca na drug konec sveta zaradi študija, dela ali ljubezni, ko je kristalno jasno, da bo etnično ‘čista’ družba težko preživela moderno dobo, je to ne samo nazadnjaško, ampak tudi egoistično in absurdno.

Sirski otroci bodo poskrbeli sami zase, če že šenčurski, kranjski … starši ne želijo pokazati kančka humanizma, solidarnosti in starševske odgovornosti. Ampak, razmišljam na glas, kdo bo odgovarjal za ‘uničenje’ teh otrok?

Na zdravje Slovenija, na zdravje Šenčur, na “mir” in “upanje”!

Avtorica: Milica Kotur, Srbkinja v Sloveniji, Slovenka v Srbiji. Asistentka evropske poslanke (Tanje Fajon) in navdušenka nad umetnostjo diplomacije in pogajanj. V poznih dvajsetih letih. Ljubiteljica dobre kave, lepe besede in zanimivih ljudi. Goreča zagovornica miroljubnega reševanja sporov.