Nasilju se je treba upreti takoj

doc. dr. Vesna Leskošek
Doc. dr. Vesna Leskošek, Fakulteta za socialno delo (foto: osebni arhiv)
doc. dr. Vesna Leskošek
Doc. dr. Vesna Leskošek, Fakulteta za socialno delo (foto: Vili Lamovšek)

Nasilje nad ženskami v partnerskih odnosih in intimnih razmerjih

Skupna definicija nasilja pravi, da gre pri nasilju za vsako vedenje, ki posega v osebno integriteto človeka z namenom, da bi ga ponižali, prizadeli, povzročili poškodbe, ranili ali povzročili celo smrt. Definicija, ki jo je sprejela Svetovna zdravstvena organizacija, poudarja, da gre pri nasilju nad ženskami za vsako dejanje psihične, seksualne ali fizične poškodbe ali trpljenja žensk. To velja tudi v primeru, da gre za grožnje takšnih dejanj, prisilo ali omejevanje svobode in ne glede na to, ali se ta dejanja odvijajo v javnih ali zasebnih prostorih.

Vsak človek zase lahko opredeli nasilje in te definicije bi bile najbrž zelo različne, ker bi vključevale osebne izkušnje in razmerja do nasilja. Pokazale bi tudi na kulturno sprejemljive vzorce tolerance do nasilja, ki je pri nas še vedno precej visoko. Toleranca do nasilja odraža splošna prepričanja o tem, kje je mesto ženskam, otrokom in moškim v družbi, kakšne položaje in statuse imajo in kako naj se vedejo in odzivajo. Ker živimo še vedno v precej patriarhalni družbi, menimo, da imajo moški pravico podrejati druge člane skupnosti, da bi jim služili in zanje skrbeli. Ženskam v takšnih družbah ljudje manj zaupajo in menijo, da se morajo podrediti in izpolnjevati pričakovanja. To prepričanje se veže tudi na otroke in je še vedno precej razširjeno. Agresivna dejanja se v patriarhalnih družbah definirajo kot nasilje šele takrat, ko gre za skrajno fizično silo, ne pa tudi takrat, ko imajo namen poniževati ali razčlovečiti. Da nekaj označimo kot nasilje, moramo videti posledice, kot so rane, modrice, kri ali resne telesne poškodbe. Klofute ali nesramne besede so premalo, da bi ljudje v njih prepoznali nasilje. Vendar je nasilje raznoliko in pogosto očem nevidno. Poznamo psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje, ter omejevanje gibanja in osebne svobode.

V Sloveniji je bilo nasilje nad ženskami najprej tematizirano sredi 80. let prejšnjega stoletja, ko so se začele ustanavljati prve ženske skupine in nevladne organizacije. V zadnjih letih postaja nasilje nad ženskami tudi pomembno politično izhodišče, ki je spodbudilo sprejem Zakona o preprečevanju nasilja v družini. V zadnjih treh letih so morale službe s področja socialnega varstva, vzgoje in izobraževanja, policije in zdravstva sprejeti protokole ravnanja in se zavezati k medsebojnem povezovanju in sodelovanju. Kljub povečanemu interesu države o nasilju v Sloveniji nismo vedeli veliko. Uporabljali smo podatke tujih raziskav in jih skušali smiselno prilagoditi domačim razmeram, vendar so bila pričakovanja mednarodnih organizacij, predvsem OZN in WHO, da bo Slovenija namenila več pozornosti pridobivanju podatkov, na podlagi katerih bi lahko načrtovala ukrepe in programe. V letu 2009 je bila zato opravljena raziskava z naslovom Pojavnost nasilja in odzivnost na nasilje v zasebni sferi in partnerskih odnosih, ki jo je vodila dr. Katja Filipčič z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. V okviru te raziskave je bila izvedena tudi prva nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih, ki smo jo izvedle Vesna Leskošek, Mojca Urek in Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo.

(vir: Ženska svetovalnica)

Rezultati so pokazali, da je vsaka druga ženska (56,6%) od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Najpogosteje so doživljale psihično nasilje (49,3%), potem fizično (23%), premoženjsko (14,1), omejevanje gibanja (13,9) in spolno nasilje (6,5%).  Vsaka druga ženska je doživela nasilje tudi v zadnjih 12 mesecih, največkrat psihično nasilje. Manj pa je fizičnega nasilja (5,9%), spolnega (1,5%), premoženjskega (7%) in omejevanja svobode (6,1%). Če bi psihično nasilje izključili in upoštevali le slednje 4 vrste nasilja, bi ga v zadnjem letu doživela vsaka 5 ženska. 4% žensk doživlja nasilje v več intimnih zvezah s strani večjega števila oseb. Podatki kažejo, da se nasilje lahko začne kadarkoli v  življenju, od zgodnjega otroštva, do pozne starosti. Pri nekaterih ženskah traja celo življenje. 5,5% žensk je nasilje doživljalo tudi v nosečnosti. 4,5% žensk je poročalo, da je bil povzročitelj nasilen tudi do otrok in sicer najpogosteje psihično, potem fizično in spolno.

Povzročitelji nasilja so v 90.8% moški. Večinoma so bolje izobraženi, saj jih je največ končalo srednjo šolo, skoraj v enakem odstotku pa se razvrstijo v nižjo ali višjo izobrazbo od srednje. Nasilni postajajo že zgodaj, saj je najmlajši star 14 let in so nasilni tudi v pozni starosti, saj ima najstarejši 84 let. Največkrat so zaposleni za polni delovni čas, redkeje za nedoločen čas  – tako je zaposlenih 16,9%. Le 1,4% je brezposelnih. Od tistih, ki so verni, jih je 90,3% katoličanov, ostali so pravoslavne ali muslimanske vere. Vendar je manj takih, ki vero zares tudi prakticirajo, se torej udeležujejo verskih obredov. Takšnih je 15,7%. Petina jih redno uživa alkohol, ostali redkeje, 16,7% nikoli.

(vir: Ministrstvo za notranje zadeve)

Prepričanja, da se nasilje veže le na določen tip moških, so del splošne tolerance do nasilja. Privedejo namreč do tega, da ne prepoznamo nasilnega vedenja pri večini drugih moških, ki niso v skladu s podobo nasilneža. Pri nasilju gre namreč za pridobivanje moči tako, da si podredimo drugega in ideja o tem ni omejena le na ljudi določenega razreda ali statusa. Vendar je potrebno prepoznati tudi dejstvo, da tega »orožja« večina moških ne izkoristi, temveč le nekateri, ki menijo, da imajo legitimnost in pravico to početi. To prepričanje se utrjuje takrat, ko na njihovo nasilje nihče ne reagira in ostane nekaznovano. Še več, pogosto se zgodi, da krivdo za nasilje prenesejo na žrtev, češ da izziva, se neprimerno vede, ni poslušna in podobno. Tako večkrat za nasilje krivijo ženske same, ali pa jih, namesto da bi kaznovali storilca, učijo različnih strategij izogibanja, kot so npr. da ne ugovarjajo, da se skrijejo, da takrat naredijo vse, da bi ugodile zahtevam in podobno. Učijo jih torej načinov podrejanja in ubogljivosti. Vendar izkušnje povedo, da nobeno vedenje ne pomaga takrat, ko se želi storilec stresti na žrtev. Zato nasilje praviloma postaja vedno pogostejše in vedno hujše in ga je čez čas vedno težje ustaviti.

Rezultati raziskave so pokazali, da nasilje pomembno vpliva na zdravje žensk. Ženske, ki doživljajo fizično nasilje, so bolj utrujene, imajo pogosteje glavobole, depresijo, tesnobo, nespečnost, slabo koncentracijo, strah in motnje spomina. Ženske, ki so doživele spolno nasilje, pa pogosteje doživljajo depresijo, nespečnost, imajo slabo koncentracijo in tudi motnje spomina. Še posebno veliko je odstopanje pri mislih na samomor, pri čemer so največja odstopanja pri ženskah, ki so doživele spolno nasilje, čeprav je značilno višje tudi pri ženskah, ki so doživele fizično nasilje. Podobno ugotavljajo tudi tuje študije, ki poudarjajo predvsem dejstvo, da spolno nasilje najgloblje poseže v fizično in duševno integriteto žensk, zato so posledice te vrste nasilja dolgotrajne in trdovratne. Pokažejo se lahko tudi leta po doživetem spolnem napadu.

Oblike fizičnega nasilja pogosto vodijo v poškodbe, ki so lahko tudi trajne. Poškodbe kažejo na moč, ki jo povzročitelji uporabljajo pri izvajanju nasilja nad žrtvami. Ne gre samo za klofute in suvanje, temveč za udarce s pestjo, brcanje, puljenje las, udarjanje glave ob steno, pri čemer povzročitelji nasilja uporabljajo razne predmete, tudi nož in drugo orožje. Poškodbe so fizične in psihične. Med prvimi bomo omenili predvsem tiste, ki povzročajo dolgotrajno škodo, kot so notranje poškodbe, pretres možganov, poškodbe glave, zlom kosti, zob, hrbtenice in splav. Poškodbe lahko vodijo tudi v trajno invalidnost. V nekaterih primerih se nasilje začne šele v nosečnosti ali pa tudi v nosečnosti ne preneha. Pri spolnem nasilju je fizičnih poškodb manj, duševnih težav pa več. Čeprav ženske omenjajo krvavitve, bolečine, splav ali neželeno nosečnost, večkrat omenjajo duševne težave, kot so nočne more, strah, tesnobe ali neželena čustva, kot sta jeza, nezaupanje in občutek ogroženosti. Ženske, neodvisno od posameznih vrst nasilja, poročajo o tem, da se strahu ne morejo znebiti niti potem, ko nasilje že preneha. Zelo težko vzpostavijo zaupljiv odnos. Duševne težave so dolgotrajne in vplivajo na njihovo vsakdanje življenje, zato pravimo, da je nasilje totalen pojav. Posledice se namreč poznajo tudi v ekonomskem položaju, šibkosti socialnih omrežij, odnosov v službi in na drugih področjih.

(vir: Amnesty International)

Ženske zato zase naredijo največ, če se nasilju uprejo prvič, ko se to pojavi. Takoj je potrebno povedati, kje so naše osebne meje. Ženske pa tega dostikrat ne naredijo, ker upajo, da se to ne bo ponovilo, da je bil le enkratni dogodek, ker verjamejo, da jih lahko ima nekdo rad kljub temu, da jih pretepa, ker menijo, da bodo storilce lahko prevzgojile in podobno. Vendar se praviloma izkaže, da so to prazni upi, ki ne držijo. Na to, da bodo storilci sami spoznali, da je njihovo ravnanje napačno, se zato ni zanesti. Država mora zato narediti vse, da podpre žrtve nasilja in jim omogoči izstop iz nasilja. To namreč ni lahko opravilo, ker ima nasilje svoja pravila in svojo dinamiko, v katero so ujeti vsi, ki se znajdejo v krogu nasilja. Država mora zato zagotoviti, da se ženske, ki so preživele nasilje, najprej počutijo varne in imajo tudi kam oditi. Večina je namreč porevščena, brez premoženja in brez osebnih podpornih mrež, zato ima občutek, da je na tem svetu povsem sama. Pomanjkanje podpor povzroči, da se ne morejo umakniti nikamor, pogosto niti k svojim sorodnikom. Zato mora država s svojimi službami zagotoviti, da je umik iz nasilja mogoč čim prej in na čim lažji način. Nov Zakon o preprečevanju nasilja v družini je omogočil, da so postopki pri nasilju bolj transparentni, službe morajo med sabo sodelovati in ni se mogoče več izgovarjati na premajhna pooblastila pri delu z nasiljem. V nekaterih okoljih je delo z nasiljem zelo uspešno in učinkovito, drugod je potreben za to še dodaten čas, vendar so izkušnje večinoma dobre in lahko upamo, da bo država obdržala zavezo ukrepati ob vsakem nasilju s polnimi pooblastili.

Doc. dr. Vesna Leskošek, Fakulteta za socialno delo

 

Preberite še: Tudi duša lahko pade po stopnicah (nekdanja članica skupine za samopomoč Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja).

Več od Metina lista

Knjige me kot razposajeni otroci vlečejo vsaka na svojo stran: Bor Pungerčič

Avtor: Bor Pungerčič, za svoj opis je vprašal kolega pri sosednji mizi. Dobil...
Beri dalje