Tudi duša lahko pade po stopnicah

(vir: Društvo SOS)
(vir: Društvo SOS)

(pripoved gospe, ki je bila žrtev nasilja)

O različnih oblikah nasilja se v medijih in javnosti govori in piše vse več, kar je pomembno, saj ima pojem doživljanja in videnja nasilja veliko različnih obrazov, ki se pogosto (ne pa vedno) prepletajo s fizičnim, psihičnim in drugimi oblikami nasilja. Najlažje je definirati fizično nasilje, ki je tudi najbolj prepoznavno, oblik psihičnega nasilja pa je ogromno, tako definiranega, kot nedefiniranega. Nedefinirano in še kako prisotno nasilje se dogaja povsod: v vrtcih, šolah, delovnih mestih, v odnosih med prijatelji, znanci, sosedi, partnerskih odnosih.

V partnerskem odnosu  – prenesemo lahko tudi na druge odnose; tudi ne samo odnos moški ženska – gre največkrat še vedno za klasično prevlado moških nad ženskami. Občuti se ga kot zelo, zelo razdiralno in za žensko povsem razvrednoteno obliko, ko je nasilje prisotno, pa se nanj ne more pokazati s prstom, niti o njem govoriti, ker gre za strah, nemoč, sprenevedanje, prelaganje odgovornosti. To je, ko povzročitelj v javnosti kaže prijazen obraz, ko gre celo na roko ženski, da ji nekako “pomaga”, “jo razume”, “da ve”,  da je “njej” težko, ko je ona sama z otroci, ko ga ne more izplačati, ko preverja pri ustanovah (npr banki), kako je z njegovimi pravicami. Ženska ne more nič, saj je on vendar preverjal le zase, ima pravico, javnost bivši mož celo zavede, da hoče ženski pomagati. Stiki z otroci so na videz odlični, preživnine pa ni, komunikacija na videz teče, sosedje izvedo, da je bil ON v šoli, ker to ON vedno počne, da ji pomaga, ker ONA ne more, ne pove pa, da ona ne more zaradi službe, ON je vendar poskrbel za otroke, drugič ga pa ni videti, ker ima on neke obveznosti, češ, kaj je to takšnega, saj vendar pridem po otroka, ženska pa ne more dokazati, da  trepeta, kdaj bo otroka pripeljal nazaj, v kakšnem stanju. Tega ne izvedo niti sosedje, niti ženska ne dobi podpore, saj ji on vendar pomaga… In tako v nedogled. To je le vrh ledene gore.

(vir: Ženska svetovalnica)

Drugi del ledene gore so zaznave, ki imajo skupni imenovalec STRAH in se ga lahko prepozna v odgovorih na vprašanja – Se vam je kdaj zgodilo, da vas je bilo strah, pa niste vedele zakaj?, Ste imele občutek nemoči, na videz brez vzroka? Se vas je lotil občutek tesnobe, da nekaj nosite, kar ni vaše, pa niste vedele, zakaj nosite? Ste se kdaj vprašale, ali zaznale sprenevedanje, ki ga ne znate razložiti? Tretji del ledene gore pa ima skupni imenovalec RAZDIRALNOST in je videti kot podoba za javnost, ki jo moški lansira kot nasmejanost, prizanesljivost do ženske, sram ženske, da bi to “idilo”  posredovala v javnost, ker ni tako hudo, bo že, prizanesljivost, opravičevanje njegovega obnašanja (zakaj je sram njo in ne njega!!!), prepričevanje moškega za štirimi zidovi:  kaj je ženska tako sitna, da si on ne sme vzeti pet minut, prepričevanje moškega, da še drugi pravijo, da si čudna, da so še drugi opazili, da ti je vse težko narediti. Če ste poskušale razložiti, ste dobile odgovor, kaj se greš, saj ni tako hudo, saj… Ob vsem tem pa moški pripoveduje, kaj vse je naredil za žensko, seveda tako, da drugi slišijo…

Četrti del ledene gore pa ima skupni imenovalec NALAGANJE ODGOVORNOSTI, ki se kaže kot sprenevedanje – saj sem ji rekel, naj gre študirat, pa ne gre (ne pove pa, da je preden “ji je to rekel”, ženski doma, za štirimi zidovi povedal, da je nesposobna za študij, da si ne zapomni niti 1×1). Peti del ledene gore nosi ime ZLORABA ZAUPANJA, ko mož/bivši mož, partner/bivši partner “varno”, za štirimi stenami grozi ženski, da bo vsem povedal, da je nora (ker mu je v trenutku zaupanja povedala, da je pred 20 ali več leti obiskala psihologa, psihiatra, skratka, službo za mentalno higieno), on pa to spretno zlorablja, ko pove, da je ona njemu uničila življenje že s tem, da jo je spoznal, da je bil to najslabši dan njegovega življenja, naslednji dan pa se tega ne spomni…

(vir: Ženska svetovalnica)

Poanta tega “eteričnega”, subtilnega, pretanjenega nasilja je, da ženska ve, da je partner do nje verbalno, psihično nasilen, pa tega ne more z ničemer dokazati. Kako ženska “ve”, da se ji dogaja nasilje, ki ga ni mogoče dokazati? Predvsem je tu velik občutek nemoči, krivde, prilagajanja, ženska dejansko ne ve, ali se ji nasilje dogaja ali ne; ima občutek, kot bi se zaletela v zid. Ko poskuša osvetliti, kaj se je zgodilo in bi želela opisati situacijo, zaprepadenost, nemoč, ženska ugotovi, da poslušalec posluša z nerazumevanjem, češ, kaj je to takšnega, kaj pa, če le ona ni morda malce preveč sitna. TAKRAT DUŠA PRVIČ PADE PO STOPNICAH (NERAZUMEVANJE). Naslednji logični korak je iskanje strokovne pomoči. Ženska naivno upa, da jo bo strokovnjak razumel, nakar ugotovi, da niti strokovnjaku ni jasno, kaj se dogaja. Z vprašanji in podvprašanji namreč poglablja njeno nemoč, saj gre velikokrat zgolj za analitično raziskovanje situacije. Ženska resignirano ugotovi, da nima smisla razlagati, kaj se ji dogaja, saj strokovnjak , če ne pozna njene zgodbe že od prej, ne razme njenega doživljanja. TU DUŠA DRUGIČ PADE PO STOPNICAH (NERAZUMEVAJE STROKOVNIH SLUŽB).

Koraki v prepoznavanje te smeri nasilja so, da prične ženska čutiti, da dobi “potrditev”, da ta subtilnost nasilja, ki se ji dogaja, dejansko je nasilje in to najhujše, kar more biti, ker je nedokazljivo, pa še kako prisotno. Žensko zamaje  v temeljih, jo razvrednosti, prebudi občutek nemoči, na tej poti je veliko neznanja, ali je res, kar se dogaja ali ne. Med strokovnjaki ta oblika, žal, pogosto ni dovolj prepoznana, oz. se zaključi, ko je akutna (vidna) faza vsaj delno mimo. Pogosto je ključen trenutek pri obravnavi pretanjenih oblik nasilja, pri prepoznavi in zdravljenju  posledic, ki jih je to nasilje pustilo ženski, prav sposobnost strokovnjaka, da zadrži analitičnost in se zave, da ženska potrebuje poglobljeno, pretanjeno obravnavo, ki seže pod meje vidnega nasilja. Prav to “globoko” subtilno zaznavanje, priznanje, sposobnost zdržati tako strokovnjaku kot obravnavanemu na poti čutenja, je lahko zelo dober začetek za imenovanje dogajanja, za potrditev, da je to, kar ženska občuti (tudi) lahko nasilje. S tem ženska dobi potrditev in imena za strah, nemoč, prilaganje, zmanjšuje se občutek nemoči, ženska prične čutiti, prične spoznavati, kaj je zanjo dobro, prav, dobi imena, kaj je manipulacija, kako to vpliva nanjo. Šele z imeni dejstev, se bo ženska lahko izkopala iz primeža strahu pred izbruhom nasilja v kakršni koli obliki.

Za konec morda še beseda o NVO – zelo pomembno je, da strokovnjaki imenjujejo nasilje, ga potrdijo v tisoč in eni obliki, da ženski pokažejo pot, da ženska ve, da je lahko nasilje tudi tisto, kar misli, da ni, predvsem pa, da mora imeti tisti, ki preživlja (je preživljal) nasilje, ob tako globokem doživljanju nekoga, ki čuti najmanj tako globoko kot “žrtev”, če ne celo korak pred “žrtvijo”, da ga strokovnjak lahko nese preko vseh težkih spominov, občutkov, da odpre pot čutenjem. Vsem strokovnjakom, ki to zmorete, se ženska, ki je deležna takšne pomoči, nikoli ne more dovolj zahvaliti za nov začetek življenja, zato lahko vsem reče le HVALA.

Avtorica zapisa je nekdanja članica skupine za samopomoč Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.

 

Preberite še: Nasilju se je treba upreti takoj (dr. Vesna Leskošek).

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

Več od Metina lista

Seksizem in trpinčenje na delovnem mestu

Avtorica: Sonja Robnik, soustanoviteljica Inštituta za raziskovanje in razvoj interakcij – IRRI. Že...
Beri dalje