Nevarnost skoraj sovražnega govora

Kot mnogi Slovenci in Slovenke sem se od srca in do solz nasmejal in razjokal ob ogledu nedavnega soočenja o prihajajočem referendumu. A po prespani noči sta mi v glavi obležala dva prizora, ki ju ni bilo moč najti v best of kompilaciji, ki  je dan kasneje zaokrožila po družabnih omrežjih.

Prvi prizor je v kompilaciji manjkal, ker ga ni bilo niti v oddaji. To je bil trenutek, ko bi Ljudmila Novak kot predsednica mainstream, evropske konzervativne stranke, vstala, se distancirala od izjav, s katerimi so udeleženci na njeni strani tribune zalili tako istospolne osebe kot zdravo pamet, se opravičila gejem in lezbijkam, potem pa mirno in dostojanstveno predstavila argumente, zakaj glasovati proti. Namesto tega je gospa Novak zgolj strmela v prazno in občasno celo zaploskala kateri od zdaj že ponarodelih nebuloz.

Dejstvo, da bo Ljudmila Novak svoj nastop v soočenju najverjetneje preživela brez posebne politične škode, je odraz žalostnega stanja slovenske politične kulture.

Drug prizor, ki se mi je zarezal v spomin, so bile nekatere intervencije voditeljice soočenja, predvsem pa njeno razumevanje instituta sovražnega govora. Po njenem očitno v to kategorijo spada mnenje, da je nasprotovanje zakonu nazadnjaško, primerjanje istospolnih oseb s pedofili pa ne.

V takšnem razumevanju instituta sovražnega govora in širše tudi svobode izražanja gospa Petrovčič seveda ni osamljena. Gre za trend, ki je v slovenskih medijih in politiki zelo razširjen. Temelji na dveh, milo rečeno, vprašljivih tezah. Prva je ta, da svoboda izražanja vključuje tudi imuniteto pred javno kritiko ali celo dolžnost spoštovanja vseh, tudi najbolj nestrpnih in žaljivih stališč. Iz tega izhaja druga slovenska posebnost, namreč ta, da se prisotnost sovražnega govora ugotavlja predvsem v odnosu do tistega, ki sovraži, in redko do tistega, ki je žrtev tega sovraštva. Rezultat so politika in mediji, ki v Sloveniji brez kakršnekoli etične ocene iščejo družbeni konsenz v geometrični sredini med strpnostjo in nestrpnostjo.

Če se vrnem na soočenje, sam sicer menim, da niti primerjave istospolnih oseb s pedofili ne moremo označiti kot sovražni govor, če s tem terminom razumemo diskurz, ki gre čez legalno mejo in ki dovoljuje, oziroma celo zahteva, kazensko pravno omejitev svobode izražanja. Le-ta, po pravni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, namreč vključuje tudi govor, ki žali, šokira in vznemirja.

Nemoteno delovanje demokracije pač zahteva, da kazenski pregon za izgovorjeno besedo ostaja izjemen in ozko omejen z varovalkami, ki jih definira tako Evropska konvencija za človekove pravice kot tudi pravna praksa strasbourškega sodišča.

To pa seveda ne pomeni, da vsak govor in izjava, ki iz tega ali onega razloga ne dosega (visokega) praga kazenskega pregona, lahko ali sme ostati brez javnega odgovora. Ravno nasprotno. Prav zaradi tega, ker mora kazenski pregon ostati izjemen, ima javnost, in seveda še posebej javne osebnosti, politični in verski voditelji, pa tudi mediji, še posebno odgovornost, da se odločno in jasno odzovejo na javno izrečeno grobo, hujskaško nestrpnost in žaljivost – in to v odnosu do žrtev in ne le v odnosu do protagonistov takšnega govora.

Ta v pravnem smislu morda ni sovražen, je pa še kako prekleto nevaren za demokracijo in za moderno, odprto, tolerantno in uspešno družbo. Ta zahteva jajca in vrednostni coming out. Če ne zavzameš jasnega in glasnega stališča proti nestrpnosti, postaneš del te nestrpnosti tudi sam.

 

matjaž gruden coe
Matjaž Gruden (foto: osebni arhiv)

Avtor: Matjaž Gruden, direktor za strateško planiranje (op. policy planning) v Svetu Evrope (januar 2015). Od l. 2009 do dec. 2014 namestnik direktorja kabineta generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjorna Jaglanda. Pred tem tajnik odbora za politične zadeve in odbora za nadzor spoštovanja obveznosti Parlamentarne Skupščine Sveta Evrope, politični svetovalec Predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope – Lorda Russella-Johnstona, govornik in svetovalec prejšnjega Generalnega sekretarja SE – Terryja Davisa (1995 – 2009). V Svetu Evrope od l. 1995. Med leti 1993 – 1995 diplomat v prvi ekipi veleposlanika dr. Borisa Cizlja, ki je po priznanju Slovenije odprla stalna predstavništva pri EU in NATO v Bruslju. Na Twitterju ga najdete pod @MGruden.

 

Opomba: Zapis je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč in pogledov institucije, iz katere avtor prihaja.

Več od Metina lista

Med pečenjem ne odpiraj pečice brez potrebe

Četrtek, 5. september 2013 Junakinja tedna je Felicita Kalinšek (5. september 1865 – 21....
Beri dalje

6 komentarjev

  • Spoštovani,
    za moj okus nepotrebno navijaštvo na koncu – imeti jajca, prekleto… itd. Mogoče bi za začetek aktivisti začeli pri sebi. Prenehajte drugače misleče označevati z žaljivkami in diskvalifikacijami – homofob, fašisti, nazadnjaki itd. Mar ne sprevidite, da je za normalno delujočo družbo potreben diskurz, dialog? Da ne moreš kar preglasiti drugače misleče? Praksa je pokazala, da so socialni eksperimenti za družbo škodljivi, stresa, depresije, samomorilnosti je mnogo več med ljudmi, ki se definirajo za homoseksualce. Teh je sicer izredno malo, po realnih statistikah (neizkrivljenih) le okrog 1%. IN potem se najdejo aktivisti, ki ljudi prepričujejo, da je to super, najboljša stvar, ki se nekomu lahko zgodi (še posebej v ZDA, ki hodijo nekaj let pred nami v tej problematiki), na drugi strani pa imaš ljudi, ki so že tako naveličani tega aktivizma, da začnejo izražati nestrpnost do (predvsem) aktivistov. Za začetek si poglejte v slovenščino preveden prispevek na youtube – prva žrtev teorije spolov, da se oči malo odprejo za to izkrivljeno ideologijo. Pisec zgornjega prispevka tega verjetno ne bo storil, lahko izgubi službo, če začne zagovarjati resnico. kolikim se to dogaja po vsem zahodnem svetu, si boste tudi lahko ogledali v kakšnem dokumentarcu o aktivizmu teorije spolov.
    Gospod Matjaž si želi, da bi lahko vse drugače misleče kar izklopil, kot se dogaja po zahodnem svetu, začelo pa se je v ZDA. Ah, ta politična korektnost. NIč novega, prihaja tudi k nam. Bolj odmeven primer je bil nazadnje ob pokolu, ko si sosed ekstremističnega muslimana njegovega nenavadnega vedenja ni upal prijaviti, ker so vsi taki hitro oklicani za rasiste, sovražnike drugače mislečih itd…
    Z nekaterimi smo pač na različnih bregovih, je pa moja želja, da se pri tem ne bi sovražili in zmerjali ter da bi se držali argumentov.
    pa lep dan vsem.

    • Bravo. Take umirjenosti si želim na strani drugačemislečih. Le potem je lahko debata dialog. In začno se slišati argumenti. Sedaj pa se k argumentom dodaja toliko balasta, da ti postanejo argument razprave, pravi argumenti pa balast. Na žalost pa se naše predreferendumske kampanje praviloma sprevržejo v navijanje kdo je glasnejši in bolj vztrajen v ponavljanju istih stavkov. Otročje.

  • Z vsebino teksta se strinjam. Zelo jasno namreč razloži, kakšna je vloga kazenskega pregona sovražnega govora in kakšna javnega naslavljanja tega nesprejemljivega pojava.

    Zmotile pa smo me uvodne besede, ker nagovarjajo le Slovenke in Slovence, čeprav v Sloveniji (če predpostavim, da referendum o noveli ZZZDR najbolj zadeva prebivalke_ce Slovenije) živijo (nekatere_i imajo tudi državljanstvo in s tem volilno pravico) pripadnice_ki različnih etičnih skupin in narodnosti, pa tudi take_i, ki se ne želimo opredeljevati (in imamo tudi državljanstvo RS).

    Predlagam, da v prihodnje raje uporabljate oz. piskam_em priporočite uporabo terminov državljani_ke Slovenije ali, če je smiselno, prebivalke_ci Slovenije.

    Nadaljujete s svojim fenomenalnim delom.

    • Eva, izraz Slovenec je mišljen pravilno. Slovenci je tukaj mišljeno kot vsi državljani Slovenije, ki imajo državljansko pravico, saj bo zakon zadeval zgolj te. Prebivalcev Slovenije, ki niso državljani Slovenije, zakon ne zavezuje.

      Slovenski državljani smo različnih korenin in etničnih skupin – a še posebej otroci, ki so se (in se po novem zakonu šele bodo) rodili v Sloveniji, so Slovenci. Kot pravite, “take_i, ki se ne želite opredeljevati”, ste pa še posebej Slovenci. Članek ne govori o primarni narodnosti, koreninah, etničnih skupinah. Za Američane se deklarirajo vsi ki tam živijo, pa nihče ni pravi Američan. Pravi Američanom pa rečejo “native”. Američani se nazivajo samo prebivalci ZDA; čeprav je Amerika tudi kontinent treh delov. A vsi ostali prebivalci kontinenta se nazivajo z imenom države. Samo ZDA z “Američani”.

      Članek ni imel namena koga izločati, ali marginalizirati, menim.

  • Menim, da se je v primeru aktualnega soočenja leglo sovražnega govora nahajalo izključno med predstavniki na tribuni “proti”, in ne le to, tudi kakršenkoli poskus umnega ali vsaj približno kultiviranega oz. strpnega dialoga ni bil mogoč ravno zaradi njihove že itak pregovorne nestrpnosti, saj so že vnaprej brez potrebe (grdo na prvo žogo) uporabili populistične parole glede otrok, kar z referendumom nima nikakršne veze, da ne govorim o raznih “češpljah” in….da ne naštevam ostalih nebuloz, skratka, zaradi teh otrok so najbrž zmagali, ker niso sposobni niti razsoditi, o čem se v referendumu v resnici odloča. Kar me najbolj žalosti v tej zadevi, je dejstvo, da tak referendum sploh lahko uspe. Da lahko zmaga nestrpnost, zaplankanost, “sveta vera”, desni populizem ter umanjkanje osnovnih človeških vrednot, zlasti pa osnovnih človekovih pravic. Zgražanja vredno…in za zjokat… Neumnost je, kot kaže, res brezmejna…..

    • Da, tako je Nikolina. Gensko, ideološko in tradicionalno smo Slovenci nekako z dveh bregov. Eni izza Karpatov, drugi pa staroselci. Podobno, kot imajo to tudi nekateri drugi narodi. Nekateri imajo celo več uradnih jezikov. Zato nikoli ne bomo enaki, enako razmišljali ali podpirali iste ideje. Razlika je samo ta, da se pri nas ne znamo naučiti sobivanja. Ne znamo (si) priznati, da bi skupaj dosegli več. Jaz ZA-govornikom zakona zamerim le to, da (še) niso dovolj zreli, da bi znali s to drugo opcijo; lahko bi tudi oni vzeli parolo ZA-otroke gre! Kaj pa potem? Lahko bi TA in PROTI pomešali v dvorani, ter tako onesposobili “navijaštvo” in vsilili osebno odgovornost slehernemu, ki je spregovoril. Me zanima, če bi potem isto govorili. Ni bilo potrebno zasmehovanje nesmislov PROTI-vcev, ker je to samo olje na njihovo luč, ki temelji na razpihovanju razlik; lahko bi se režali po… Triumf, so me učili, je še vedno pogubil zmagovalca (“celebrate to early”). Nenazadnje imamo kar svoj pregovor: Ne hvali dneva pred večerom.

      Dejstvo je, da je nekdo zgradil kariero politika na razpihovanju razlik, kazanju s prstom na “tatu” in kaljenjem vode. Prej smo imeli enoumje, a vode so bile veliko bolj bistre. Ljudje so se ukvarjali s seboj in z življenjem. Sedaj se pa vsi s politiko, le politiki se ne. Kdor tedaj ni imel nobenih možnosti, danes je v demokraciji seveda vse dovoljeno (tudi kratiti pravico drugim), pa mu zato zdaj lepo uspeva v kalnem naprej. Skregaj narod in vladaj.

      Razumni ljudje se bomo morali umiriti, kot se mora starš pri rohnečem najstniku, ki vse ve. Vsaka “prisila” naleti na upor. Če želimo v državi doseči spet stanje, ko se bomo slišali in, ko bo argument imel težo, bo potrebno najprej umiriti sebe, ter biti boljši, pa brez napak. Kak smisel ima kazati na Cigana in mu reči da je cigan (z malo). ZA-govorniki zakona so na mojo veliko žalost kampanjo usmerjali na PROTI-vce, ter njihove somišljenike. S tem pa so izgubili vse ostale, ki niso šli na volitve. Med tem, ko so PROTI-vci uživali v zasluženi zmagi, saj so nagovorili svojo potencialno volilno telo in ga mnogo bolj uspešno aktivirali. Ista oseba je že tretjič na isto finto dobil referendum. Spomnim se referenduma o delu na črno. Udeležba 75%. Očitno smo tam veliko bolj enotni, saj privilegijev noče dati ne lev ne desen 🙂

Komentiranje je zaprto.