O pornografiji nestrpnosti in erotiki konsenza

Evropsko sodišče za človekove pravice (foto via Wikimedia)

Leta 1964 je sodnik Vrhovnega sodišča ZDA, Potter Stewart, v primeru Jacobellis v. Ohio svoj test za prepoznavanje hard core pornografije opisal takole: I shall not today attempt further to define the kinds of material I understand to be embraced within that shorthand description [“hard-core pornography”], and perhaps I could never succeed in intelligibly doing so. But I know it when I see it …”

Podoben pristop se je v Sloveniji uveljavil v pristopu do sovražnega govora. Kot rezultat sovražni govor prepoznavamo povsod, še posebej pri tistih, ki so drugačnega mnenja od nas, preganjamo pa ga bolj ali manj nikjer.

Pornografija in sovražni govor imata precej skupnih točk. Med drugim tudi to, da pri obeh niso pomembna zgolj gola dejstva, ampak tudi kontekst.

Tudi identifikacija je pri obeh trd oreh, a je le-ta, vsaj ko gre za sovražni govor,  nujno potrebna, saj ima razlikovanje med dopustnim in nedopustnim pomembne pravne posledice in politične in družbene učinke. Če se tega ne lotimo na pravi način, znamo zabresti v težave. Če ne verjamete, poglejte okrog sebe. Kaj storiti ?

RAZČISTIMO S TERMINOLOGIJO, KAJ SPLOH JE SOVRAŽNI GOVOR

Najprej poskusimo razčistiti terminologijo. Izraz sovražni govor je zelo razširjen, a pravno vprašljiv in zavajujoč, saj se z njim poleg izražanja, ki spodbuja sovraštvo do posameznih skupin ali posameznikov, označuje še vrsta ostrejših mnenj, ki lahko v posamezniku vzbudijo občutek prizadetosti ali pa zgolj prebudijo njegovo občutljivost. Boljši izraz je zaščiteni govor, ki ga je v svojem pornografskem testu uporabil tudi sodnik Stewart. Izraz zaščiteni govor bolje ponazarja tudi pristop Evropskega sodišča za človekove pravice, ki presoja, ali gre za govor, ki po konvenciji uživa zaščito 10. člena oz., ali so bile omejitve svobode govora s strani držav članic v konkretnem primeru v skladu s konvencijo ali ne.

Evropsko sodišče za človekove pravice (foto via Wikimedia)
Evropsko sodišče za človekove pravice (foto via Wikimedia)

Izraz zaščiteni govor seveda nima enakega čustvenega naboja in političnega učinka kot izraz sovražni govor in bo zato, lucidnosti moje analize navkljub, najverjetneje ostal v uporabi. Posledično bi torej bilo bolje, če bi z izrazom sovražni govor označevali zgolj tisti govor, ki presega visoki prag zaščite in glede katerega država ne samo lahko, ampak v določenih primerih celo mora ukrepati, tudi s kazensko-pravnimi sankcijami.

Na ta način pa bi iz sovražnega govora seveda izločili večino govora, ki se danes označuje kot sovražni. O tem, kako nam je ravnati z njim, sem pisal v prispevku «O nevarnosti skoraj sovražnega govora». Naj tukaj ponovim le, da nedoseganje praga kazenskega pregona še ne pomeni avtomatično, da takšen govor ni nevaren, da ga smemo ignorirati in še manj, da ga moramo spoštovati.

A če se vrnem k nespornemu mala fide sovražnemu govoru – zdaj, ko vemo, o čem govorimo, nam še vedno ostaja problem definicije in določitve praga. Pravna praksa strasbourškega sodišča je bogata in kompleksna, a iz nje lahko izluščimo nekaj osnovnih načel, ki nam lahko pomagajo preseči Potterjev I know it when I see it pristop. Takole so 2006 zapisali v sodbi Erbakan proti Turčiji: “… [T]olerance and respect for the equal dignity of all human beings constitute the foundations of a democratic, pluralistic society. That being so, as a matter of principle it may be considered necessary in certain democratic societies to sanction or even prevent all forms of expression which spread, incite, promote or justify hatred based on intolerance …, provided that any ‘formalities’, ‘conditions’, ‘restrictions’ or ‘penalties’ imposed are proportionate to the legitimate aim pursued.”

TOLERANCA DO NEVARNEGA GOVORA

Na tem mestu velja razmisliti o kritiki, ki se je v zadnjih tednih izlila na slovenske tožilce zaradi njihove domnevne pretirane tolerantnosti do sovražnega govora. V njihovo obrambo bi opozoril na zaključek zgornjega teksta, ki pravi, da morajo biti posegi v svobodo govora proporcionalni glede na legitimne cilje, ki jih ti posegi zasledujejo. Sama konvencija v 10. členu dovoljuje le omejitve, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi (za dosego ciljev, ki jih 10. člen taksativno našteva). Kaj vse to pomeni?

Prvič to, da tožilci za vlaganje obtožnic potrebujejo pravno podlago. Če te v zakonu ni, oziroma ni ustrezna, je tožilci ne morejo sami od sebe prilagajati, da bi ustregli zunanjim pritiskom in javnemu mnenju. Takšno ravnanje bi predstavljalo resno grožnjo vladavini prava, demokraciji in človekovim pravicam.

Drugič, vsaka omejitev mora biti “nujna v demokratični družbi”. Test za to je sorazmerno enostaven. Vprašati se je treba, ali je zaščiteno vrednoto možno zaščititi z drugim, za demokracijo in človekovo pravico manj restriktivnim ukrepom. Na primer s kodeksom obnašanja v parlamentu, učinkoviti uveljavitvi deontoloških načel v medijih, predvsem pa z jasnim, javnim in odločnim stališčem proti širjenju in podpihovanju nestrpnosti s strani najvišjih predstavnikov države, politike, političnih strank, civilnih združenj, cerkve in cerkvenih dostojanstvenikov in drugih osebnosti in institucij z družbenim vplivom. Podobno zahteva tudi test proporcionalnosti, ki veleva, da mora biti omejitev svobode govora proporcionalna resnosti grožnje glede drugih legitimnih ciljev. Pomemben element proporcionalnosti je narava sankcij in kazenske v praksi ESČP le redko prestanejo ta test.

Proporcionalnost v odgovoru na grožnje in izzive je sicer po mojem mnenju izjemno pomembno in širše veljavno demokratično pravilo, ki bi ga bilo v Sloveniji dobro uporabiti ne le v odnosu do meja svobode govora, ampak tudi v odnosu do meja nasploh.

Iz zgornjega ne gre zaključiti, da kazenski pregon v Sloveniji ni možen ali ni potreben. Tudi tega ne trdim, da je bila vsaka dosedanja tožilska odločitev v tej zvezi pravilna, čeprav bi predlagal, da ob kritiziranju prisluhnemo tudi tožilskim pripombam glede veljavne zakonodaje. Prehitre in nepremišljene obtožnice so namreč zoprna reč. Dober primer je Marine Le Pen, obtožena zaradi primerjanja muslimanov – ki so zaradi premajhnega števila molilnic ob večjih praznikih prisiljeni moliti na ulicah – z nemško okupacijo. Pred dnevi jo je francosko sodišče oprostilo, gospa Le Pen pa se sedaj uspešno predstavlja kot žrtev političnega preganjanja in zmagovalka v bitki za svobodo.

Iz teh razlogov sem prepričan, da glavni problem Slovenije ni v pomanjkanju kazenskega pregona, ampak v cagavosti javne razprave in političnega odgovora na nevarni govor kot tudi v izkrivljenem razumevanju odnosov med svobodo govora, nestrpnostjo, človekovimi pravicami in demokracijo.

Le-ta ne zahteva družbenega konsenza in spoštovanja medsebojnih stališč za vsako ceno. Ne gre za to, da bi se morali zmerjati kar vse povprek, a stopnjo nevarnosti je potrebno meriti v odnosu na ogroženost človekovih pravic, ne užaljenosti vašega ali mojega ega ali nespoštovanju zagmašnih manir. Če kdo meni, da sem zarukan, od LGBT-jevskega lobija podkupljen in do beguncev naiven butelj, lahko to tudi javno izjavi. Nima pa pravice, da mi na  podlagi takšnega mnenja krši, ogroža, odreka ali omejuje moje pravice in svoboščine.

 

matjaž gruden coe
Matjaž Gruden (foto: osebni arhiv)

Avtor: Matjaž Gruden, direktor za strateško planiranje (op. policy planning) v Svetu Evrope (januar 2015). Od l. 2009 do dec. 2014 namestnik direktorja kabineta generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjorna Jaglanda. Pred tem tajnik odbora za politične zadeve in odbora za nadzor spoštovanja obveznosti Parlamentarne Skupščine Sveta Evrope, politični svetovalec Predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope – Lorda Russella-Johnstona, govornik in svetovalec prejšnjega Generalnega sekretarja SE – Terryja Davisa (1995 – 2009). V Svetu Evrope od l. 1995. Med leti 1993 – 1995 diplomat v prvi ekipi veleposlanika dr. Borisa Cizlja, ki je po priznanju Slovenije odprla stalna predstavništva pri EU in NATO v Bruslju. Na Twitterju ga najdete pod @MGruden.

 

Opomba: Zapis je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč in pogledov institucije, iz katere avtor prihaja.

Več od Metina lista

Jelko Kacin: Sanjaj(m)o »novi svet«

Evropa ali pa vsaj njen najbolj razviti del postaja in je za...
Beri dalje