O seznamu ali zakaj Slovenija potrebuje dober think tank

(foto via Stranka SMC Facebook)

V nedeljo zgodaj zjutraj me pričaka elektronska pošta novinarke, ki me obvesti o tem, da sem se na Požareportu znašel na seznamu za “tehnično vlado”, ki naj bi baje nadomestila vlado Mira Cerarja. Temu je čez dan in v ponedeljek sledilo še nekaj poizvedovanj kolegic in kolegov, znancev, včasih v zafrkljivem, včasih v zavidajočem, včasih celo pozitivnem in občudujočem tonu, češ da je seznam res – dober. Sem pa naletel tudi na očitke, češ, kako, da je nefer, da se tri mesece po sestavi nove vlade že dela alternativa in da je neodgovorno od mene, da sem zraven.

(foto via Stranka SMC Facebook)
(foto via Stranka SMC Facebook)

Na tej točki sem se začel čuditi, predvsem vsem tistim, ki so se ob članku v Požareportu osredotočili zgolj  na besedi ‘tehnična vlada’, nekako pa spregledali, da sam avtor članka pristavi še, da naj bi imeli tak namen ‘vsaj nekateri med njimi’. Na tej točki takšno površno branje in razlogi zanj niso najbolj pomembni.  Naj raje povem, da imam pri oblikovanju te skupine morda prste vmes tudi jaz.

Žiga Vavpotič, moj nekdanji študent, je pred nekaj meseci prišel k meni v pisarno, razložil, da se zanj začenja neko novo, post-Simbiozno obdobje in da razmišlja kaj oz. kako naprej. Povedal sem mu tisto, kar sem povedal že večkrat in na različnih koncih: nekdanjim politikom, intelektualcem, študentom, dejansko komurkoli, ki me je na to temo želel poslušati in za kogar sem mislil, da lahko stvari premakne. In takih je veliko; najmlajša med njimi je dekle, sredi dvajsetih let, za katero sem prepričan, da bo svet zanjo slej ko prej še kako slišal.

In kaj je to – tisto? To, da Slovenija obupno potrebuje vsaj en resen miselni tank, ma kaj tank, celo tankovsko divizijo. Neko institucijo torej, think-tank, kot ji rečejo v tujini, ki bo zmogla dovolj kritično nasloviti slovensko gospodarsko-politično okolje, njeno soseščino in širšo regijo, s konkretnimi policy predlogi. Da bi v taki instituciji morali biti ne akademiki, ki bi jim to bil popoldanski ‘šiht’, ne gospodarstveniki, ki imajo svojega dela zadosti, temveč dejansko zaposleni strokovnjaki, ki bi obvladovali posamezna področja do te mere, da bi njihove analize štele in bile prepoznane kot koristne med odločevalci in seveda predvsem v medijih. Strokovnjaki , ki ne bi za think-tank delali na podlagi honorarja ob že zagotovljeni redni plači na univerzi ali v podjetju, temveč tisti, ki bi jim bila to redna zaposlitev. Človeških virov je v izobilju; to so mladi diplomanti in intelektualci, analitiki s področij ekonomije, energetike, mednarodnih odnosov, okoljevarstva, prava, ki bi podporo imeli tudi v kolegih, tudi zaposlenih v takem think-tanku, ki prihajajo z naravoslovnimi znanji. Nujna bi bila ustrezna tehnična podpora in motiviranih mladih strokovnjakov s področja digitalnih tehnologij in informatike ne bi bilo težko najti. In kar je najpomembnejše: novonastali projekt bi se odprl idejam in človeškim virom tudi izven Slovenije. Veliko jih je, mladih in starejših, ki so v tujini in ki bi z največjim veseljem prišli nazaj v Slovenijo in bili zaposleni v tovrstni instituciji.

Ključna primerjalna prednost think-tanka, o katerem sem razmišljal, je neodvisnost, sposobnost zdravorazumskega, ideološko neobremenjenega razmišljanja. Vse to  v Sloveniji spada v kategorijo redkih dobrin. Morda bi v Sloveniji celo našli podjetnike, ki bi v predlagano institucijo bili pripravljeni vlagati prav zato, ker bi predstavljala določeno dodano vrednost. Taka institucija bi bila konkreten prispevek k idealu, ki ga delijo vsi politiki; omogočiti mladim, da s svojim delom prispevajo k preoblikovanju družbe, ki je miselno še globoko v tranziciji.

Žiga Vavpotič je bil torej naslednji v vrsti, ki sem mu razložil, kje se lahko naredi razlika. Rekel je, da se mu zdi takšno razmišljanje super in da bo delal v tej smeri. Par mesecev kasneje sva se spet videla. Povedal mi je, da je v tej fazi ustanovitev think-tanka še nekoliko zahtevna, seveda predvsem v finančnem pogledu, da pa bi rad oblikoval skupino uglednežev, ki bi o teh rečeh debatirala in ki bi utegnila postati neka osnova za naprej, da bi se lahko stvari premaknile tudi v finančnem pogledu in tako odprle pot proti think-tanku. Glede na moje izkušnje s tovrstnimi institucijami  se mi je to zdelo smiselno. Dodal sem, da je verjetno pomembno, da so v tej skupini zastopane vse razsežnosti slovenske družbe; intelektualci z različnimi pogledi na razvoj Slovenije, pa gospodarstveniki, mladi, vsekakor pa taki, ki ne potrebujejo politike za karierne dosežke.

Seznam, ki sem ga dobil na poštni naslov, je bil impresiven. V takšni družbi, ki danes očitno ni več v isti sestavi, bi se bil dobro počutil, bil bi motiviran in pripravljen na srečanja z njimi. Vesel bi bil izmenjave izkušenj, pogledov, morda bi se celo zbralo dovolj energije, da bi se naredil ta korak naprej, o katerem govorim – ustanovitev think-tanka. Seznama nikakor nisem razumel kot preludij v oblikovanje tehnične vlade. Kdo konkretno naj bi se za kaj takega zavzemal, ne vem, iz članka v Požareportu pa to tudi ni razvidno.

To je vse.

Bralec se utegne strinjati, da popisano ni ravno zgodba, ki bi plenila medijsko pozornost. A ravno to se je zgodilo. Kar me fascinira – in to je temeljni povod za pisanje tega zapisa – je vloga (nekaterih) medijev v slovenski družbi, o kateri je morda povedanega še premalo, predvsem ko gre za vprašanje, ali lahko (nekateri) mediji  v določenem okolju postanejo cenzor razvoja politične družbe in pretoka idej? Da torej, ironično, prevzamejo enako vlogo, kot jo je v socialističnih časih imela država s svojim represivnim aparatom? Domnevam, da bi v Sloveniji odgovor na to vprašanje, žal, utegnil biti pritrdilen. Vsaka, še tako benigna pobuda je najprej podvržena tranzicijskemu izpitu: kdo je kje s kom in kdaj. Tega izpita praktično ni mogoče narediti. Za diskreditiranje posameznika so dovolj anonimke (“kaj pa, če je vse res?”), ugibanja (“govori se …”) in posledično grožnje in srhljive opazke; po forumih, celo po telefonih prizadetih. Posledice so neprijetne za prizadete posameznike, toda za družbo so ogromne, neizmerne. Če se vsaka pobuda (namenoma) napačno interpretira, potem je logično, da se bo vse manj ljudi hotelo izpostavljati, se zapiralo vase in se v najboljšem primeru sestajalo ob neobičajnih urah v stanovanjih, restavracijah, hišnih kleteh. Stanje, ki je neprimerno sodobnemu času, ko naj bi si vendarle prizadevali za demokratično in sproščeno družbo ter prost pretok idej.

Ne vem, kaj se bo zgodilo s pobudo, ki mi jo je predstavil Žiga Vavpotič. A, če bo članek v Požareportu dejansko pripeljal do tega, da se bo izgubilo bistvo pobude, torej pot k ustvarjanju središča, ki navdih išče izkušenj tako iz gospodarstva kot iz akademskega ter političnega življenja,  ki bi s kritičnimi očmi gledal na Slovenijo, tudi če to v danem trenutku ne ustreza tej ali oni politični opciji, potem bo pač treba to požreti, a vseeno vztrajati. Zase lahko rečem, da bom vztrajal: Slovenija potrebuje dober think-tank ali primerljivo institucijo, osmišljeno na način, kot sem popisal zgoraj. Če bom pri tem naporu lahko kakorkoli pomagal, bom to z veseljem tudi storil in za tovrstne pobude so vrata moje pisarne vedno odprta.

 

Dr. Zlatko Šabič (foto: osebni arhiv)
Dr. Zlatko Šabič (foto: osebni arhiv)

Avtor: dr. Zlatko Šabič, profesor mednarodnih odnosov na FDV. Občasno skuša spodbuditi zanimanje javnosti za zunanjepolitične zadeve, mednarodne organizacije in evropske integracije. Na Twitterju ga najdete pod @Zlatko_Sabic.

 

Zapisi dr. Šabiča na Metini listi:

Kreativno vstajništvo: Slovenija v Evropi pred, v in po letu 2014

 

Več od Metina lista

Bo narod obstal, če ne bo bral?

Avtorica: Gea Česnik, lastnica Založbe Alba 2000. Pod psevdonimom Gaja Ross je objavila več...
Beri dalje