Parada ponosa 2012 – Na drugi strani povorke?

Suzana Tratnik, pisateljica, prevajalka in sociologinja (foto: Barbara Berce)

Lani poleti sem med večernim sprehodom po mestu Rab slučajno ujela pogovor treh osemletnikov o paradi ponosa – morda o splitski, morda o zagrebški, sploh ni bistveno. Pravzaprav je eden pojasnjeval, kaj je to parada, druga dva pa sta poslušala in mu seveda vse verjela. Rabski osemletnik je natančno razložil, da na parade hodijo pedri, to so tisti »moški, ki so z moškimi«, in da ti pedri v življenju ne počnejo nič drugega, razen da paradirajo. »Pedri živijo samo od tega, da hodijo na parade, oni delajo samo to,« je zaključil.

Kolikor se to pametovanje zdi smešno, češ, saj otrok ne more zares poznati družbenih razmerij, pa je stvar po drugi strani smrtno resna, kajti to osemletnikovo mnenje o paradi ponosa in njenih udeležencih je velikokrat »vednost« povprečnega državljana ali državljanke – tudi slovenskega, da ne bo pomote. Ni malo tistih, »ki sicer nimajo nič proti, a ne odobravajo parade ponosa«, ker se tam menda zbirajo le homoseksualci, ki nimajo kaj početi v življenju. Namesto da paradirajo, bi lahko brezplačno in prostovoljno pometali ceste – tako rad pomodruje tudi kak naš odrasel državljan, pa seveda nima v mislih vseslovenske čistilne akcije.

Potem so še tisti, ki menijo, da je gejevsko-lezbična parada povsem nepotrebna prireditev, saj bi po tej logiki lahko paradirale vse skupine, ki bi se to spomnile, nenazadnje tudi heteroseksualci. Zakaj torej ne paradirajo heteroseksualci in heteroseksualke? So preslabo organizirani? Tako normalni? Tako zatrti, da se še niso niti vzpostavili kot politična skupina? Morda ne potrebujejo svoje parade ponosa? Se morda sramujejo svoje heteroseksualne usmerjenosti? Vprašajte osemletnika!

Tukaj je še kategorija, recimo jim zasilno razmišljajoči, ki komaj čakajo, da bodo že končno sprejete gejevske in lezbične pravice in zakoni, da bo potem mir s temi paradami. V Sloveniji pa tudi marsikje še dolgo ne bodo pripoznane vse človekove pravice vseh skupin. Pa tudi če kdaj bodo, zakonodaja še ni stoodstotno zagotovilo za njihovo spoštovanje v vsakdanjem življenju. Parada ni samo izraz prizadevanja za konkretne pravice, ampak je tudi spomin na stonewallski upor gejev, lezbijk, dregic, biseksualcev in podobnih »drugačnih« proti dolgotrajnemu policijskemu nasilju. Upor, ki se je zgodil 28. junija 1969 v newyorškem lokalu Stonewall Inn, obeležuje tudi začetek modernega gejevskega in lezbičnega gibanja in začetek govora o lgbt-ponosu.

Projekt “Ljubljana Pride Bus 2012″

To pa je še en trn v nestrpni peti – zakaj le se to pedrsko in tudi lezbaško paradiranje sploh imenuje parada ponosa? Na kaj so lahko ti obstranci sploh ponosni?

Sama nisem ponosna, ker sem lezbijka. Ravno tako nisem ponosna, ker sem Slovenka, belka, Prekmurka, modrooka, mlada, stara … Vse to mi je bilo bolj ali manj dano in me niti ne zanima, zakaj. Ponosna pa sem, vsaj včasih, na svojo izobrazbo, odprtost, neprilagojenost, aktivizem – kajti nič od tega mi ni bilo dano kar tako, to sem v glavnem naredila in dosegla sama, včasih tudi s trmo, saj glede na mojo razredno pripadnost, marsikaj od tega zame ni bilo samoumevno. Nimam razloga, da bi bila ponosna na svojo homoseksualno usmerjenost, ponosna pa sem na to, da se mi kljub temu, da živim kot lezbijka v ne ravno odprti družbi, ni zmešalo, in da toliko razumem družbena razmerja, da me nihče ne more prepričati v to, da bi se sramovala svoje pripadnosti manjšini, ki jo večina zaradi svoje premoči pogosto ne priznava za enakovredno.          

In definicija? Parada ponosa je proslava, ki se jo organizira brezplačno, že  zato, ker je tudi za denar skoraj nihče ne bi hotel organizirati, pa tudi ne nastopiti na njej, precej pa je takih, ki se je nočejo niti udeležiti. In da, med njimi nemalo gejev in lezbijk. Da, živimo v takem ozračju, kjer se je po padcu družinskega zakonika poglobil odpor do glbt-populacije, ki se kaže tudi v besedah tistih, ki menijo, da se »o tem res preveč govori«.

Parada ponosa 2011 (foto: Miro Majcen, vir: Mladina)

Podobno so tisti, ki se niso udeležili nobene parade ponosa doslej, zelo kritični do te prireditve – laže je biti kritičen do parade kakor do družbe, ki ljudi ločuje na podskupine in tovrstne delitve še upravičuje z naravo, neznanjem, pa tudi z nasiljem. Tudi prenekateri geji in lezbijke v strahu pred razkritjem ali pa v strahu, da si bodo uničili svojo bleščečo kariero, raje stojijo ob strani povorke in jo slučajno spremljajo z razdalje desetih metrov, potem pa mi zvečer na vsesplošni glbt-zabavi povedo, kako smo bili udeleženci in udeleženke patetični s tistimi transparenti in z dolgočasnimi zahtevami za (tudi njihove!) pravice. Jaz pa si mislim: patetični ste vi, ko podnevi takole stojite ob strani, onstran povorke, zvečer v temi pa vinjeni vzvišeno razlagate, kako bi vi sami v trenutku spremenili parado in ves svet v eno samo zabavo brez »izzivanja«. Lahko razumem, zakaj se ljudje, predvsem pa geji in lezbijke, ne udeležujejo parade ponosa, nikoli pa ne bom razumela, da potem pljuvajo po njej in tako rekoč v lastno skledo.  

Neokusno je tudi modrovanje, da parada ni dobro organizirana, ker je baje preveč radikalna, in da bi »dosegli več« z organizacijo nedolžne apolitične zabave za vse in vsakogar, od Litije do Čateža, za delavstvo, kmetstvo inu inteligente. V bistvu pa za nikogar. A zabave brez jajc so lahko tako prekleto dolgočasne in samo od njih se pa res ne da živeti – le kdo jih potrebuje v svetu inflacije plehkosti? Morda vanje še verjamejo osemletniki. Dokler ne odrastejo.

Kdo vse se bo udeležil letošnje parade ponosa in zakaj naj bi se je sploh udeležil, sta morda manj pomembni vprašanji. Kajti ravno simptomi nasprotovanja paradi so tisti, ki povedo največ o tem, zakaj jo je treba redno organizirati in zakaj je udeležba tako pomembna.

Suzana Tratnik, pisateljica, prevajalka in sociologinja

 

Več od Metina lista

Barack Hussein Obama vs Willard Mitt Romney 2012!

Te volitve bodo umazane, naporne in izjemno drage. Torej, kaj drugega je...
Beri dalje

7 komentarjev

  • Draga Suzana.

    Naj povem še tukaj. Zelo na kratko. Problem PP je, da je komunikacijsko in politično neučinkovita. To pa predvsem zato, ker je zmes pisane in razigrane povorke (ki nakazuje slavje in sproščenost, zadovoljstvo, pozitivnost), hkrati pa še nekakšen političen shod, protest, s političnimi slogani, manifesti in zahtevami. Naj bo eno ali drugo. Oboje hkrati ne more biti, ker se sporočili izključujeta. Kot bi se npr na pogrebu ob žalovanju smejal in plesal. Ali na zabavi utrujal z nekimi zateženimi temami.

    Naredite javno LGBT zabavo, koncert, povorko – zabavni event. Eno tako mavrično fešto za vse ljudi dobre volje – prvenstveno pa za LGBT in podpornike. In potem enkrat drugič ločeno (npr vsako leto ob dnevu homofobije) resen političen shod oz protest za izboljšanje položaja LGBT oseb v družbi, za ureditev statusa homo parov itd.

    Dokler pa bo PP ne tič ne miš, pa pričakujte kritike. Lahko je parada simbolična, s historičnim ozadjem, praznik LGBT itd … a ostaja dejstvo, da je NEUČINKOVITA. Tako komunikacijsko kot politično. In ponavljanje istega neučinkovitega koncepta vsako leto je škoda vseh resursov.

    Če pa ni dovolj resursov za dva eventa, pa se je treba odločiti za enega – ali bo zabaven ali resen politični. Pa še PP kot brand ima kompromitiran imidž. Tudi zaradi multipraktik koncepta, ki sem ga omenil. Mogoče pa tudi zaradi nerodnega prevoda … “Parada dostojanstva” se mogoče bolje sliši, ker med skromnimi Slovenci se ponos sliši preveč bahavo, prevzetno … negativno.

    Če stvar ne deluje, so potrebne spremembe. In tako naprej, dokler zadeva ne začne delovati. Mar ni to logično sosledje?

    • Khm TineB…ravno zato se zadevi reče parada. Menim, da si zgrešil bistvo in namesto da bi se tukaj ponovno delili na leve in desne, na prave in neprave, ter utrujali državljane z že tako prepolnimi političnimi nebulozami, se zadeva v sproščenem in pestrem vzdušju pripravi enkrat letno in ne samo v Sloveniji, marveč tudi drugje po svetu. Ali bi mogoče raje videl stranko istospolnih? Menim da je Slovenija tukaj še na stopnji kamene dobe. Bi lahko dejstvu, da se parade odvijajo po celem svetu in da se se o njih piše v medijih, ter da se o njih pogovarjajo celo hrvaški osnovnošolci, ki so svojo homofobijo verjetno prevzeli od staršev, po možnosti ortodoksnih katoličanov, označil za neuspešno. Jaz bi rekel da ne. Če meniš da je neunčikovita, se je pač ne udeleži. Je pa res, da ostaja svojevrsten dogodek. Torej, veliko zabave na letošnji paradi vam želim!

    • @TineB Zgrešil si bistvo, ki je že razloženo že zgoraj v tekstu Tratnikove.

      Ni poanta parade, da bi izražala neko enotno politično mnenje. Zato je tudi zastava mavričasta in ne enotne barve.
      In tudi parada – shod nimata izključujočih sporočilnosti. Ta tvoja trditev je napačna. Dokaz za to so malodane vsi shodi in parade in protesti na tem svetu, saj se običajno (vsaj na večjih) shodih zberejo različni ljudje, ki svoje prepričanje oziroma svoj obstoj izražajo na različne načine. Nekateri na resen način, nekateri s transparenti, nekateri se oblečejo v klovna.
      Parada ponosa pa je še toliko bolj pisana in taka je vedno bila in taka je povsod po svetu. Če je že nekaj govora o logiki 🙂

      O učinkovitosti se je tu težko pogovarjati. Glede na to, da je parada še vedno izredno odmevna, še posebej na forumih v Sloveniji kaže, da je opazna. In to je tudi glavno.

  • Tine, kaj hočeš povedati s tem, da “stvar ne deluje”? Kakšne cilje ima po tvoje parada ponosa in zakaj misliš, da jih ne dosega?

  • Sporočilnost, sporočilo …

    Ni vse odvisno le od tistega, ki pošilja sporočilo. Ampak je vse precej bolj odvisno od tistega, ki sporočilo prejema, mu je namenjeno. Saj to je point komunikacije: prenesti bistvo sporočila, njegovo sporočilno vrednost.

    Če je (komunikacijski) namen parade le promocija, zbujanje pozornosti, biti opažen … potem je cilj vsekakor dosežen. A dvomim, da se poskuša s parado skomunicirati le to. Če se, je to res neambiciozno, amatersko.

    Komunikacijski namen in cilj parade …in posledična (ne)učinkovitost pri doseganju tega cilja in namena ostajata v zraku. Že leta.

    Problem imam, ker pač na parado gledam kot političen shod … pa sama komunikacija parade temu ne sledi. Če gre pa za zabaven shod, je pa tudi precej grenak. Ni ne eno in ni drugo. Nek kripljast hibrid je.

    To je pogled od zunaj … ki ga tisti od znotraj očitno ne dojamejo. A pozabljajo, da sta parada in njeno sporočilo namenjena javnosti … ne toliko udeležencem parade. Ali pa gre le za zelo ekstravaganten team building event? Za boostanje ega udeležencem parade?

    Gledam parado in je ne dojamem. Že leta ne. Poznam simboliko, poznam ozadje, poznam potrebo … a izvedbe pač ne dojamem. Ker manjka rezultat.

    Mediji o problematiki LGBT skuponsti poročajo že itak. skozi vse leto. Ob vsaki novici o LGBT vprašanju. Doma ali v tujini. Tako da parada kot impulz za medijsko izpostavljenost povsem izgubi ekskluzivo in pomen. Mogoče je včasih imela večjo, danes pač ni tako.

    Kontroverznost … da bodo forumi polni … pa se lahko doseže tudi s kako bolj mastno provokacijo, ne s parado. Parada se mi zato zdi arhaična zadeva. In vse bolj se mi dozdeva, da gre pri paradi za nekakšno vrsto skupinske terapije za udeležence.

    Itak pa: kdor hoče na parado, naj gre. In uživa. A vihanje nosov nad kritikami je pa tudi malce otročje, no.

  • @Tea

    To že ves čas sprašujem, pa ne dobim odgovorov. Oz jih je skoraj toliko, kolikor je sogovornikov. Vsak ima nek svoj zorni kot.

    Ne vem, kdo je sploh ciljna javnost parade. In tu se vse začne in konča. Če ne veš, komu sporočati, tudi ne veš kaj in kako. Sogovornika moraš pač poznati. Če pa se kar kriči zaradi kričanja samega, potem pa dvomim, da bo kaj doseženo.

    Ko kdo stavka, protestira, vemo, da protestira proti delodajalcu, vladi, zakonodajalcu, podjetju itd. In vemo, kaj je sporočilo, kake so zahteve. In se vidi, če so realne, če so kasneje dosežene. Vsaj delno. Javni protest kot nekakšna demonstracija moči … kot nekakšna moralna podpora pogajanjem v ozadju.

    Komu je pa namenjeno sporočilo parade? RKC? Vladi? Parlamentarcem? Splošni javnosti? Interni javnosti? Ker vsem hkrati ne moreš enakega sporočila poslati, ker ga pač ne bodo dojeli, no. Ali pa nehoteli dojeti. Saj je vseeno. Od koga se kaj zahteva? Zdi se, da kar od vse vse mogoče. Naenkrat.

    Glej, mogoče vso stvar narobe razumem. Vseskozi se mi je parada predstavljala kot neka LGBT družbeno-politična manifestacija, ketere namen je opozoriti na probleme LGBT oseb in na nujnost reševanja teh problemov in vprašanj s strani družbe sami in s strani oblasti (vlda, parlament, sodstvo). In če je to res to, potem bi človek pričakoval nek rezultat. Ali pa vsaj neko sistematičnost. Neko dolgoročno strategijo. Ne pa neko stihijsko mahanje vse povprek.

    Včasih – sploh ko ni bilo interneta in tolikšne možnosti komunikacij ter je bilo javno dosti bolj zadrgnjeno – je mogoče parada še imela nek point. Danes je pa totalno arhaičen koncept. Ki se ga vzdržuje očitno le zaradi tradicije. Ali pa ker se kaj bolj inovativnega in učinkovitega nihče ne domisli ali ne zna domisliti?

    Zdi se mi, da LGBT gibanje vse bolj postaja nekakšen kult … prevzet s simboliko, tradicijo, kolektivnostjo itd. Vse bolj postaja kot nekakšna idejna, ne pa interesna skupnost. In ta preskok mi ni všeč. Da se je iz sfere pragmatičnosti (interesov) premaknilo na raven ideologije (idej, filozofije, nazorov). OK, bi razumel, da je to naslednji korak, ko se doseže vsaj zadovoljitev osnovnih interesov, vsaj v zakonodaji. Pa do tega še zdaleč ni prišlo. In se gre neko ideologijo. Brez vsakršne politične moči.

    Itak pa ni odvisno od gibanja (to lahko le pritiska, lobira, čaka na spremembo javnega mnenja itd) … ampak od vladajočih elit, kdaj bodo imele jajca in bodo pripravljene zahteve gibanja vnesti v zakonodajo. Vedno je tako bilo. Včasih so vladajoči imeli več poguma, včasih manj. Včasih se je kaj zgodilo hitro, včasih je šlo počasi.

    Čudi me tudi to, da med toliko družboslovci med aktivisti (filozofi, sociologi, komunikologi, kulturologi, zgodovinarji, politologi, pravniki itd)ni toliko know-howa, da bi eno resno strategijo sklamfali skupaj. Na podlagi vseh preteklih izkušenj podobnih družbeno-političnih gibanj. Raje vsak sam toplo vodo na novo odkriva.

Komentiranje je zaprto.