Avtorica: Tanja Španić, veterinarka in mlada raziskovalka, ki pripravlja doktorat iz področja nevroznanosti. Velik del prostega časa posveti delu pri slovenskem združenju za boj proti raku dojk – Europa Donna, kjer tudi vodi sekcijo mladih bolnic.
Kaj nam pomeni pet let življenja? Verjetno zdravemu, mlademu človeku nič kaj drugega kot, da smo čez pet let pač pet let starejši. In ko pri 26-ih letih pomisliš, kaj boš počel čez pet let, boš poleg tega, da boš star 31 let, verjetno dosegel še kaj na področju izobrazbe, kariere in zasebnega življenja. No, vsaj to sem imela jaz v glavi pri 26-ih. Niti slutila nisem, da bi me lahko doletela kakšna stvar kot je na primer diagnoza rak dojke …
Ne bom rekla, da se mi je ob diagnozi življenje obrnilo na glavo ali da mi je v trenutku padla temna senca na glavo, ampak pristala sem na točki, kjer za trenutek nisem vedala, kaj zdaj in kako naprej. Kaj kmalu sem ob podpori moža, družine in prijateljev nabrala dovolj moči, da sem se odločno podala v boj. Sledilo je daljše in na trenutke naporno zdravljenje s kemoterapijo, operacijo in obsevanjem, kar sem si poleg vsega vzela še za mali znanstveni izziv. Za nekaj časa sem proučevanje možganov zamenjala s študijem raka dojke. Med zdravljenjem sem si končno vzela veliko časa zase. Kljub temu da me je na začetku skrbelo, kaj bom počela doma, mi potem sploh ni bilo dolgčas. Naučila sem se kuhati in posvetila sem se zdravi prehrani. Začela sem ustvarjati, izdelala sem nekaj kosov nakita, novoletne voščilnice in poslikala sem kar nekaj steklenic. Končno sem našla čas in uredila zbirko znamk ter prebrala knjige, ki so me čakale že leta.
Praznovanje 27-ega rojstnega dne je bilo tudi svojevrstno. Nisem ga hotela posebno obeleževati, kljub temu so brez povabila prišli, prišli so vsi, vsi, ki so mi takrat pomenili cel svet: moj mož, moji starši in sestra ter moževi starši in proti večeru so naju obiskali še najbližji prijatelji. Najina ožja družba se je med samim zdravljenjem še posebno izkazala, saj smo druženje preselili kar k nama domov. Niso manjkali žuri, filmski večeri, kuhanje večerij in peka kostanjev. Vsaka kavica s prijateljicami se je začela s kratkim povzetkom zdravljenja in načrtov za nadaljevanje. Po tem so sledile vsakodnevne stvari, ki so se dogajale v zunanjem svetu. V tistem času sem živela v svojem filmu, tako da so me one zalagale z vsem trači in novostmi v mestu. Čez nekaj mesecev so mi zaupale, kako so bile ob moji diagnozi šokirane, prizadete in v skrbeh ter kako so me s ponosom spremljale. Vsem, ki so bili ob meni, še posebno pa možu, moram priznati, da mi niti za trenutek niso pokazali, da dvomijo v mojo ozdravitev in da jih je kaj strah. Taka energija je bila moja hrana in moč za naprej.
Po kemoterapijah sem izubila lase, po operaciji sem izgubila dojko, po obsevanjih sem imela uničeno kožo … A kaj bi jamrala o tem, to je vse popravljivo: lasje so zrasli nazaj, še boljši kot prej, dojki sem (kasneje obe) dobila novi in koža se je pocelila. Ostala pa je sprememba v meni. Izkušnja, ki te utrdi tako ali drugače. Izkušnja je tako prinesla veliko novega in veliko lepega. Postavila sem si druga načela v življenju, tako da zdaj večkrat sebe postavim na prvo mesto, počnem stvari, ki jih imam rada in me veselijo, živim kar se da polno življenje in cenim vsak nov dan! Zdaj znam včasih odgovoriti tudi z: «ne, hvala / ne morem / ne bom«. Rak mi je prinesel kopico novih prijateljev, krasnih in toplih ljudi, ki so zdaj nepogrešljivi del mojega vsakdana. In prinesel mi je tudi nove izzive in nove naloge.
Ena izmed mojih najljubših nalog in izzivov v tem okviru je vodenje sekcije mladih bolnic in projekti znotraj Europa Donne Slovenija. Sekcija mladih bolnic povezuje ženske, ki smo za rakom dojke zbolele pred 40-im letom. Po končanem zdravljenju sem se pridružila tej skupini in se soočila s problemi, težavami in ovirami, na katere naletijo ženske, ki so, poleg tega, da so že zbolele za rakom dojke, še na začetku ali na vrhuncu poklicne kariere, na začetku ustvarjanja družine ali pa je njihova družina še zelo mlada, na točki, kjer se ogromna skala zvali nanje … Znotraj skupine komuniciramo veliko preko elektronskih sporočil, po telefonu, nekajkrat na leto pa se celo srečamo in v živo poklepetamo o tem in onem. Izkušnje žensk, ne glede na starost, ki so že vse prestale in vedenje, da v tem boju nisi sam, je neprecenljivo.
Živeti naprej in se po zdravljenju nekam premakniti, se vrniti v službo ali začeti delati kaj drugega, ustvariti si topel domek, v njem imeti štirinožnega kosmatinca in ljubljeno osebo – vse to mi je nekako uspelo. Vse nove omejitve so postali izzivi, ki jih v dvoje lažje premagujem in grem novim dogodivščinam naproti. Kaj pa vem, kje bom čez pet let in kaj bom počela takrat … Želim si le, da bi bila še »na tem sveti«!
Preberite tudi:
Vsak trenutek, ki ga ne preživimo lepo, je izgubljen (Avtorica: Mojca Senčar)