Prehodili smo dolgo pot

Naslovnica internega glasila Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik (vir: tolmaci.si)
(vir: ZDGNS)

Te dni mineva 10 let od veljavnosti Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Pot, ki smo jo prehodili, je bila dolga, mogoče celo predolga. A splačalo se je, saj sprejeti zakon sodi v kategorijo zakonov, ki pomenijo uresničevanje  temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Dolga doba, a nekateri  dogodki  ob pripravi in sprejemu zakona so živi še danes. Boj gluhe skupnosti za priznanje njihovega jezika in pravice do tolmača pa se ni začel pred 10 leti, ampak sega daleč nazaj v zgodovino.

Leto 1880 bo verjetno v celotni gluhi skupnosti zapisano kot najbolj črno leto, saj je takrat potekal Mednarodni kongres surdopedagogov v Milanu, na katerem so proglasili oralno metodo kot edino uradno metodo dela z gluhimi in naglušnimi otroci. Posledice takšne odločitve so bile nepopisne. Večina gluhih učiteljev je izgubila službo, znakovni jezik je bil absolutno prepovedan. Takšna opredelitev, gluhe naučiti govoriti in poslušati, ni prinesla pričakovanih rezultatov, temveč je povzročila nastajanje številnih organizacij gluhih z namenom zaščititi pravice gluhih oseb. V večini evropskih držav in ameriških so nastajala številna združenja gluhih, ki so neselektivno združevala osebe z okvarami sluha.

Šele leta 1951 so v Rimu na predlog Zveze gluhih Italije prisotne nacionalne organizacije gluhih na prvem uradnem kongresu ustanovile Svetovno federacijo gluhih. Tako so se sile gluhih združile v boju za svoje temeljne pravice. Prvo zmago dosežejo leta 1984, ko stroka prizna svojo zmoto in na posvetu strokovnjakov za izobraževanje slušnih invalidov v Parizu prizna totalno komunikacijo kot novo metodo poučevanja gluhih otrok. Dodatna potrditev prizadevanjem gluhih za njihove temeljne pravice sledi naslednje leto, ko UNESCO leta 1985 definira totalno komunikacijo kot metodo pouka gluhih. Uresničitev njihovih zahtev, prepoznavanje njihovega načina medsebojnega sporazumevanja kot jezikovno značilnost, kar je pogoj za identiteto sleherne skupnosti, vsekakor pomeni Resolucija o znakovnih jezikih gluhih, ki jo je sprejel Evropski parlament leta 1988. Vsebuje vse bistvene zahteve gluhih skozi zgodovino: priznanje znakovnega jezika, pravico do tolmača, pravico do izobraževanja v svojem jeziku in dostopnost do informacij v njim prilagojeni tehniki.

In kako je bilo pri nas? Tudi pri nas je surdopedagoška stroka sledila svetovnim trendom in bila velika zagovornica oralne metode. Tudi gluhi pri nas so se združevali, saj so se zavedali, da bodo le s skupnimi močmi dosegli svoje temeljne pravice. Bistveni premik v tej smeri se je zgodil s prihodom Aljoše Redžepoviča na mesto sekretarja ZDGNS, ki je prepoznal njihove zahteve. Tako je zveza na čelu z Aljošo v 80. letih organizirala petdnevne seminarje učenja kretalnega govora(ta termin se je takrat uporabljal). Še danes se teh seminarjev spominjam z veliko naklonjenostjo, in kako sem si posamezne kretnje risala, saj si vsega nisem mogla zapomniti. Naslednja zahteva, ki jo je gluha skupnost, postavljala med prioritete in ki bi pomenila njihovo enakopravno udejstvovanje v večinskem slišečem svetu, je bila pravica do tolmača in zagotavljanje zadostnega števila tolmačev. To je vodilo Darjo Holec, strokovno delavko na zvezi, da je leta 1983 ustanovila prvo sekcijo tolmačev, ki je delovala pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Samo učenje kretenj ni zadostovalo, potrebno jih je bilo zbrati, poenotiti, kar je pomenilo prve zametke današnjemu slovenskemu znakovnemu jeziku. Sledila je prva izdaja priročnika za učenje kretalnega govora Govorica rok I, katerega avtorici sta bili Meri Möderndorfer in Ljubica Podboršek. Seveda pa vsi ti premiki, vse te novitete niso bile povšeči vsem, saj so pomenili revolucijo v razumevanju gluhe skupnosti, revolucijo v njihovem izobraževanju, drugačno miselnost in nenazadnje prilagajanje novo nastalim razmeram. Ključno vlogo in dokončno priznanje gluhi skupnosti je odigral Jugoslovanski posvet z mednarodno udeležbo o problematiki totalne komunikacije v Ljubljani, ki ga je gostila ZDGNS.

A boj se nadaljuje. Leta 1994 komisija za vprašanja invalidov pri Državnem zboru sprejme sklep o zakonski ureditvi pravice gluhih do tolmača, a se nič ne zgodi. Istega leta se sekcija tolmačev preimenuje v Združenje tolmačev za znakovni jezik, s čimer se da večji poudarek organiziranosti tolmačev, njihovem usposabljanju. Leta 1996, ob mojem prihodu na ZDGNS, mi je Aljoša rekel, naj pripravim projekt pravica gluhih do tolmača. Presenečeno sem vprašala: “Kako, a je nimajo?” Izhajala sem namreč iz delovnega okolja, kjer je bila ta pravica gluhim vedno zagotovljena in, če hočete, samoumevna. Zakopala sem se v arhive, prebrskala marsikateri zakon, poizvedovala, kako je ta materija urejena v tujini, vzela ustavo v roke, si prebrala temeljne človekove pravice in svoboščine in projekt je počasi dobival svojo podobo. Pri pripravi zakona smo želeli zaobjeti čimveč segmentov, ki bi dejansko pomenili enakopravno vključevanje gluhih v svet slišečih, ne le pravico do tolmača. Prvo vodilo je bilo – opredeliti ustavno pravico, pravico do rabe svojega jezika, ki se uresničuje s pravico do tolmača znakovnega jezika neomejeno in brez kakršnihkoli ovir. To je bila priložnost, da se tudi položaj tolmačev uredi v slovenskem prostoru in se nam priznajo poklicne kvalifikacije, kajti tudi naše znanje in spretnosti niso bile cenjene in priznane. Osnutek zakona je bil dokaj hitro spisan, za kar gre predvsem zasluga ga. Stanki Tutti, ki je pokazala veliko naklonjenost in razumevanje za ureditev tega tako pomembnega področja. Potem se je ustavilo. Trajalo je dolgih 5 let, da je zakon prišel v vladno proceduro in leta 2001 je državni zbor opravil prvo obravnavo. Ob prvi obravnavi smo spremljali razpravo v državnem zboru, kjer je takratna poslanka povzemala naše delo, in dobili potrditev, da smo res veliko naredili. Ob obravnavi zakona je Vlada RS zahtevala, da se Združenje tolmačev za znakovni jezik , ki je delovalo pod okriljem ZDGNS, preoblikuje  v samostojno pravno osebo. To je bil razlog, da je ZDGNS ustanovila današnji Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. In končno smo dočakali tudi leto 2002 in sprejem Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika.

Naslovnica internega glasila Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik (vir: tolmaci.si)

Seveda pa naše delo ni bilo omejeno le na pripravo zakona. Sočasno so potekale tudi aktivnosti za priznanje našega poklica tolmač/tolmačica slovenskega znakovnega jezika in aktivnosti na področju razvoja slovenskega znakovnega jezika. Tudi na področju priznavanja poklicne kvalifikacije je bilo vloženega veliko truda in dela. Potrebno se je bilo seznaniti z Zakonom o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah do poznavanja posameznih postopkov, ki so rezultirali v priznanju našega poklica s podelitvijo prvih certifikatov. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik ni zanemaril še enega, izredno pomembnega področja – skrbi za razvoj slovenskega znakovnega jezika. Tako smo ponosni na prejeto Evropsko jezikovno priznanje za Multimedijski praktični slovar slovenskega znakovnega jezika, kljub temu, da je danes vse prevečkrat prezrto. A tudi pomanjkanje sredstev nam ni vzelo volje in energije. Tako smo letos izdali prvi terminološki slovar SZJ, ki smo ga poimenovali Politični žargon. Je plod prostovoljnega dela in velike pripravljenosti nekaterih tolmačev, ki so žrtvovali svoj prosti čas.

In če smo bili leta 2002 veseli ob sprejetju Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, si nismo mogli predstavljati, na koliko ovir bomo naleteli pri uveljavitvi zakona. Stremeli smo za tem, da pravice, zapisane v zakonu, ne ostanejo le črke na papirju. Organizirali smo okrogle mize v vseh društvih gluhih in naglušnih Slovenije, na katerih je neutrudna Tanja Dular pojasnjevala gluhim uporabnikom določila zakona, katere pravice jim prinaša, kakšen je postopek, saj smo ocenili, da bo le ob dobrem poznavanju zakona in svojih pravicah, zakon zaživel. Kaj hitro smo naleteli na prve ovire in odpor pri posameznih institucijah, ki so dolžne zagotoviti tolmača po uradni dolžnosti. In tukaj so tolmači odigrali pomembno vlogo, saj se kljub posmehu, nemalokrat tudi zaničevanju, nismo pustili odgnati in smo vztrajno zagovarjali pravico gluhih do tolmača. Tako Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik kot posamezni tolmači smo zdrsnili v vlogo zagovornika zakonskih pravic gluhih oseb, v kar so nas prisilile razmere. Spomnim se Darje Fišer, ko je na enem naših številnih posvetov, prezentirala cel kup papirjev in dokumentov, ki jih mora nositi s seboj, da opraviči svoje delo tolmačice in utemelji pravico gluhih do tolmača. Ne poznam nobenega drugega poklica, ki bi moral tolikokrat utemeljavati svojo profesijo. Mislim, da si na tem mestu vsi tolmači zaslužijo veliko pohvalo.

Prvi slovenski rap v znakovnem jeziku (Boštjan Jerko, Martin Klepec-EMKA). Mednarodni Dan gluhih, Ljubljana 2011.

In kako je danes? Odločbo o pravici do uporabe SZJ je prejelo 900 gluhih oseb, v register tolmačev je vpisano 45 tolmačev, ki letno opravijo okoli 13.000 ur tolmačenja. Klicni center za osebe z okvaro sluha deluje od leta 2009, 24 ur na dan, vse dni v letu, storitve klicnega centra pa uporablja 376 registriranih uporabnikov. Ali smo lahko zadovoljni? Prehodili smo dolgo pot, marsikje dosegli uspeh, a žal ostajajo nekateri problemi, ki se včasih zdijo nerešljivi. To so: gluhim dijakom in študentom je še vedno kršena pravica do tolmača na področju izobraževanja, status slovenskega znakovnega jezika še ni urejen in tudi dostopnost do informacij je okrnjena. Zakon še vedno ni uveljavljen na vseh področjih. Ostajajo nekatera ključna področja in marsikatera ovira, ki jih bomo premagali.

Jasna Bauman, direktorica Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik

(Opomba: Daljši tekst je bil izvirno objavljen na spletni strani Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije.)

 

 

Več od Metina lista

Former Slovene President for UN Secretary-General?

In recent days, the debate has continued over the potential candidacy of...
Beri dalje

1 komentar

  • Čestitam, ko je naš Matija hodil v osnovno šolo se znakovni jezik ni smel uporabljati, šele z odhodom na NTID v Rochester se je tega jezika naučil. Do takrat je živel le z odgledovanjem.

Komentiranje je zaprto.