Prekleti kadilci (Svetlana Makarovič)

Svetlana Makarovič, Prekleti kadilci

Kako bi bil naš svet prijeten,

kako bi nam bilo lepo,

kako drugače bi živeli,

ko bi kadilcev ne bilo.

Kako svobodno bi zajeli

globoko v pljuča čisti zrak,

če ne bi več sveta zastrupljal

ta ubijalski gnus – tobak.

Blaginja bi se razcvetela

in mir in sreča vsepovsod

in v bratski se objem bi združil

trpinčeni človeški rod.

Svetlana Makarovič
Svetlana Makarovič (foto: Zaklop, vir: siol.net)

Zato pobijmo vse kadilce,

morilce, lopove, smrdljivce,

te puhajoce svinjske rilce,

ki uničujejo nam živce!

Kaj gledaš, deček, me debelo?

Kadilec sem, izmeček, smet,

življenje mi bo izpuhtelo

s strupenim dimom cigaret;

zastrupljam zrak, ljudi in sebe,

zaradi mene ptice mro –

a ker sem lopov, se mi jebe,

kar je, kar b’lo je in kar bo.

Svetlana Makarovič, Prekleti kadilci (2001). Ljubljana: Založba Sanje.

Več od Metina lista

10 stvari, ki jih (morda) niste vedeli o AIDS-u in virusu HIV

Prvi december je Dan boja proti aids-u. Zaradi pandemije, ki po svetu...
Beri dalje

4 komentarji

  • Sam sem kadilec.Na mojo žalost,celo strasten,ampak se zaradi tega nimam za nekakega množičnega morilca.Kajenje zaenkrat ni zakonsko prepovedano.So pa zakonsko prepovedane žalitve.Ko so zahtevali naj se umaknem iz lokala zaradi nekadilcev,sem se umaknil,kot pes ,ki nima vstopa med ljudi.Leto pozneje sem poslušal neumno čvekanje nekadilcev,kot,da bo svet propadel zaradi nas-kadilcev.Danes,tri leta po tem,še vedno berem nekakšno pozijo,kot,da sem si osebno izmislil krematorije in koncentracijska taborišča .Res je.Kajenje je odvisnost in ne počutim se dobro zaradi tega,ampak vsakokrat,ko preberem kak tak komentar ali kakor hočete,celo poezijo,me prime,da bi prižgal novega in pihnil z vso sapo,da bi zakadil vse-nekadilce!

  • Večinoma se strinjam s Sebastijanom. Nisem kadilka, vseeno pa si jih ne drznem obsojat, še posebej ne na tak način. Kaj če bi bili ravno vi kadilec? Če mislite da ste vi popolni se motite. Če bi pobili kadilce, lopove, morilce… bi bili po vaših izjavah tudi sami za odstrel. Vsak ima pravico izbrati svojo pot v življenju,.. Ta poezija al karkoli je, me je res presenetila.

  • Dobro jutro, dober dan, občudovana Svetlana Makarovič.

    Zastarel način zbiranja imam. Shranim rad dobre in zanimive članke iz časopisov. Sosedje morajo ob mojem načinu arhiviranja kar premagovati in zadrževati smeh. Najstnike in mladince kar grabi smeh, jih lomi in razganja. Jaz pa živim in uživam v arhivu – v Dvoru 63, blizu Pliberka na avstrijskem Koroškem, A-9143 Šmihel.

    Imam shranjene seveda članke, pogovore z Vami, draga gospa Makarovič. Iz časopisa DELO (2008, 2009, 2010) in „pogledov” avgusta 2014, Dnevnika. IRWINI so Vas ovekovečili v umetnini „Vsak dan en KRIŽ”.

    In knjiga „Prekleti kadilci”, tiskana leta 2001 je v mojem arhivčku.

    Zdaj pa kočljivo vprašanje, ali prošnja: Si morete predstavljati, da mi nekaj strani podpišete, signirate knjigo? Moj naslov, EVRE za pošto nazaj v Avstrijo bi priložil v kuverto.

    Lep pozdrav s Koroške
    Gregor Krištof

  • Tokrat se s Svetlano ne strinjam. Ta zakon je prav. V javni prostor, kjer se zbirajo ljudi, se ne kadi, ker marsikateremu smrad (da, smrad!) čik ne paše, ker vsakič ko greš z nekom na pijačo prideš domov in ves smrdiš po dimu. Mene osebno dim draži grlo. Vsak lahko kadi doma ali zunaj, ne pa v lokalu. To je osnovno spoštovanje do drugih. Če bi vsak delal vse kar mu paše pred ostalimi ne bi bilo kul. Tudi Svetlani nebi bilo kul, če bi ji nekdo v lokal pljunil na mizo, ker tako njemu paše.

Komentiranje je zaprto.