Prašič (Sus scrofa) je precej nenavadna živalska vrsta. Je živalski posebnež, pa čeprav zaradi svoje vseprisotnosti običajno ne vzbudi pretirane pozornosti. In kaj ga dela tako posebnega?
Najprej, prašič je edini pravi multiparni kopitar, torej edini kopitar, ki ima v leglu praviloma večje število mladičev (pri sodobnih pasmah lahko celo do 20).
Je edini kopitar, pri katerem samica naredi gnezdo za mladiče. In je edini poznani primer sesalca pri katerem še niso uspeli dokazati prisotnosti rjave tolšče – tkiva, katerega funkcija je vzdrževanje telesne temperature in je, na primer, zelo pomembno pri novorojencih in hibernatorjih.
In kot posebnežu pritiče, se njegovo življenje prične s svojevrstnim procesom sesanja. Na videz kaotično dogajanje ob materinem vimenu takoj po rojstvu, spremlja bojevanje pujskov za seske. Po nekaj dneh pa pujski začno kazati težnjo vračanja na isti sesek in vzpostavi se t.i. sesni red. A dogaja se še mnogo več. Proučevanju in razumevanju tega kompleksnega procesa se v zadnjih letih posvečamo tudi na Katedri za živinorejo, Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, Univerze v Mariboru.
SLIKA: Sesanje
NAŠE RAZISKAVE SO RAZKRILE ZANIMIVE ZNAČILNOSTI SESANJA IN PORUŠILE NEKATERE STARE PARADIGME
Ena teh pravi, da je sesanje pujskov v prvih dneh življenja kaotično in neurejeno ter kot tako neobčutljivo za posege, kot na primer izenačevanje gnezd (premeščanje pujskov med gnezdi), ki se običajno izvaja kmalu po rojstvu. Navidez neurejeno sesanje skupine pujskov v prvih dneh življenja smo tako postavili na tnalo znanosti, pri čemer smo izhajali iz dobro znanega naravnega pojava, to je usklajenega gibanja večjih skupin živali – ptičje ali ribje jate, črede kopitarjev, roji ali kolonije žuželk ipd. Posamezniki se v teh velikih dinamičnih formacijah gibajo usklajeno, glede na okoliške dejavnike, na primer, položaj in gibanje sosednjega osebka. Tovrstno obnašanje običajno koristi posameznemu članu skupine (zmanjšano tveganje pred plenilci, bolj učinkovito iskanje in nabiranje hrane).
Pri novorojenih pujskih imamo prav tako opraviti s skupino osebkov, ki si delijo skupno območje prehranjevanja z omejenimi viri (vime) in imajo poleg tega še zelo krhko preživitveno sposobnost. Zatorej bi utegnili biti tudi v tem, na videz kaotičnem začetnem dogajanju, prisotni vzorci urejenosti. In izkazalo se je prav to. V navidezni zmešnjavi menjavanja sesnih položajev (seskov) pujski praviloma že takoj po rojstvu ob vimenu ohranjajo enake razdalje vsaksebi, torej je skupina novorojenih pujskov kohezivna tvorba. Predvidevamo lahko, da bi skupina pujskov, če bi jo poljubno povečali, na neki točki začela kazati podoben vzorec gibanja, kakršnega ekstravagantno izvaja npr. jata škorcev, ki se po zraku vali kot ogromna ameboidna gmota. Zakasnela vzpostavitev sesne kohezivnosti, ki je integriran del vzpostavljanja sesnega reda, pa, kot kaže, privede do višje smrtnosti v gnezdu pujskov.
SLIKA: Sesna kohezivnost (barvni pujski via dreamstime)
Kljub temu, da čimprejšnja vzpostavitev sesne usklajenosti med pujski poveča preživitveno sposobnost, pa na začetku življenja pujskov k preživetju, kar se morda zdi paradoksalno, pomembno prispeva tudi določena mera bojevitosti med pujski. Legla prašiča so namreč velika, konkurenca za omejene vire pa ostra.
SLIKA: Pretep
Čeprav sta Hudsonova in Distel v razpravi, objavljeni v reviji Ethology (2013), boj med pujski za sesni položaj opredelila kot epifenomen* in tezo podprla s tehtnimi argumenti – argumentacija je slonela na dveh dejstvih, 1.) da je število mladičev praviloma manjše od števila razpoložljivih mlečnih žlez (seskov), ter 2.) da so mlečne žleze v smislu količine in sestave mleka v osnovi enake kakovosti – pa sta avtorja zanemarila nekaj bistvenih bioloških/fizioloških lastnosti, ki gredo v prid tezi o boju med sesanjem kot prilagoditvi na dane pogoje. Eden ključnih argumentov v prid te teze so omejitve, povezane s kolostrumom (op. prvim mlekom).
Prašiči so namreč rojeni brez izgrajene prve pasivne imunske obrambe. Le to pridobijo izključno po rojstvu, s pravočasnim zaužitjem zadostne količine kolostruma, bogatega s protitelesi, imenovanimi imunoglobulini.
Pri tem je ključnih prvih 12-24 ur, ko kolostrum vsebuje večje količine imunoglobulinov. Poleg tega pa lahko zgolj v tem zgodnjem obdobju življenja, velike molekule imunoglobulinov nespremenjene prehajajo neposredno v krvni obtok mladiča. Dodatno ima kolostrum pomembno vlogo pri vzpostavitvi termoregulacijske sposobnosti in razvoju prebavnega trakta. Torej ni presenetljivo, da se glavnina bojev v kontekstu sesanja zgodi prav v tem zgodnjem obdobju. Sklepamo lahko, da močnejši in agresivnejši pujski pridobijo več kolostruma, kar poveča njihovo preživitveno sposobnost. Naravna selekcija bi v tem oziru torej morala delovati v prid agresivnemu obnašanju in prerazporeditvi pomembnih (omejenih) virov k močnejšim in bolj zdravim mladičem.
Poleg tega ne gre zapostaviti niti mehanske stimulacije vimena, katere intenziteta in trajanje je pri prašiču ključna za produkcijo mleka ter ohranjanje aktivnosti mlečnih žlez. Na določeni stopnji stimulacija povzroči sprostitev večjih količin oksitocina v krvni obtok ter posledično iztok mleka. Predpostavljamo lahko, da prerivanje in boj za seske generira dodatno stimulacijo mlečnih žlez, ki je bistveno močnejša, kot bi jo lahko zagotovil en osebek sam.
Termoregulacija pa utegne prav tako igrati pomembno vlogo pri pojavu agresivnega prizadevanja pujskov za pridobitev »ugodnejšega« sesnega mesta – npr. na sredini vimena oz. sredi skupine pujskov, kjer so izgube toplote manjše.
V prid tezi o boju v kontekstu sesanja kot prilagoditvi pričajo tudi nekatere pretekle raziskave, ki kažejo na boljšo rast pujskov, ki so uspešnejši pri bojih za seske, poleg tega pa imajo pujski, ki so bili le malokrat udeleženi v bojih, nižjo koncentracijo imunoglobulinov v krvi.
Ko produkcija kolostruma usiha in se začne proizvajati mleko, se vzpostavi sesni red, ki je bistveno radikalnejša oblika sesne urejenosti od sesne kohezivnosti. Vzpostavitev sesnega reda omili agresijo med pujski, ki zaradi relativno manjšega pomena mleka napram kolostrumu, postane potratno početje, ki ne daje več preživitvene prednosti.
SLIKA: Sesni red
Bistvena lastnost sesnega reda je vračanje pujska na isti sesni položaj, vendar pa mehanizem učenja sesnega položaja še ni popolnoma pojasnjen. Pomembno vlogo utegnejo imeti različni dejavniki, kot so produkcija mleka, specifične vonjave in okusi seskov, bližina glave svinje in njeno oglašanje, morfološke značilnosti seskov ali pa sposobnost prepoznavanja vrstnikov v gnezdu. Glede na naša opažanja, lahko kot eno najzanesljivejših opor pri učenju sesnega položaja in orientacije na vimenu, smatramo tudi njegovo prostorsko konfiguracijo, ki jo določata dve vzporedni liniji seskov, razporejenih v pare.
SLIKA: Učenje + konfiguracija seskov
Medtem ko so lahko vonjave in okusi podvrženi prikritju ali izpiranju, oglašanje moteno zaradi zvokov iz okolice, smrt vrstnika v gnezdu pa lahko vodi v zmedo, ostaja prostorska konfiguracija seskov nespremenjena med celotno laktacijo in je tako pravzaprav edina konstantna lastnost sesnega okolja ter zanesljiva opora pri učenju sesnega položaja.
Naše raziskave so torej razkrile nekatere pomembne vidike sesnega obnašanja in potrdile kompleksnost procesa sesanja, ki ga z novimi spoznanji bolje in celoviteje razumemo. To pa je ključnega pomena pri razumevanju biologije sesalcev in ne nazadnje tudi pri reji prašičev.
*Stranski produkt razvoja neke druge pojavne oblike, v našem primeru obnašanja, namenjene drugemu času in kontekstu življenjskih pogojev.
Avtor: dr. Janko Skok. Opazovalec Narave, ki se – na Katedri za živinorejo UM FKBV – poklicno ukvarja z etologijo in biologijo (domačih) živali, pri čemer največkrat smrdi po prašičih, prosti čas pa najraje preživi na stari zapuščeni kmetiji, ki jo skupaj z ženo in otroki obujajo k življenju.
Dodatno branje:
Biologija sesnega obnašanja pri prašiču: ontogenija, mehanizmi in vzorci.
Fotografije: Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Univerza v Mariboru.