Resnica je prva žrtev vsake vojne in vsake politične kampanje

(foto: Jeff Djevdet, speedpropertybuyers.co.uk via Flickr)

Že dolgo nisem bila priča volilnemu spopadu, kjer bi to držalo bolj kot v razgreti kampanji pred referendumom, na katerem bodo Britanci 23. junija odločali o tem, ali si po 43 letih res želijo zapustiti Evropsko unijo. Navidez je to spopad med britanskimi evroskeptiki, pretežno, a ne izključno na desnici, in zagovorniki nadaljnjega članstva v EU, ne le na levici. Med treznimi argumenti za in proti t. i. Brexitu (hešteg skovanka za “British exit”) na eni strani ter predsodki, miti in grožnjami na drugi.

BITKA ZA OBLAST ZNOTRAJ KONZERVATIVNE STRANKE

V resnici je to predvsem interna bitka v globoko razcepljeni vladajoči konservativni stranki. Referendum je zanjo idealna priložnost za obračun med zagrizenimi nasprotniki vsega, kar vsaj malo diši po celinski Evropi, in zmernejšimi pragmatiki, ki pa so vse prej kot navdušeni ljubitelji EU, med katere spada tudi premier David Cameron. Ker je Britaniji od ostalih članic EU izboril dodatne koncesije, se je uradno postavil na čelo proevropskega referendumskega tabora, četudi se na bruseljskem političnem parketu nikoli ni počutil zares domače.

(foto: Jeff Djevdet, speedpropertybuyers.co.uk via Flickr)
(foto: Jeff Djevdet, speedpropertybuyers.co.uk via Flickr)

V zgodovino se namreč ne želi zapisati s tem, da je Britanijo odpeljal iz Evrope. Z razpisom referenduma se je ujel v spretno nastavljeno evropsko past, ki je bila pred njim usodna že za tri konservativne premierje: Politično kariero Harolda Macmillana je leta 1963 končal prvi “non” francoskega predsednika Charlesa de Gaulla, s katerim se je odzval na britansko prošnjo za članstvo v takratni Evropski gospodarski skupnosti (EGS). Edward Heath, ki je Britanijo leta 1973 vendarle včlanil vanjo, je izgubil volitve proti laburistom, potem ko so britanskim volivcem ponudili možnost, da se o vstopu v EGS prvič izrečejo na referendumu. S skoraj 70-odstotno večino so junija 1975 odločili, da jim v je v času najhujše povojne domače gospodarske krize evropska družba ljubša od otoške izolacije. Evropa je bila med vprašanji, ki so s čela konservativne stranke in vlade leta 1990 odnesla tudi železno lady Margaret Thatcher, sprva vneto zagovornico enotnega evropskega trga, nato zapriseženo sovražnico po njenem preveč regulirane in socialne Evrope.

Za konservativni pomik od konstruktivnega evropskega partnerstva v povojnih desetletjih do vse večjega evroskepticizma v zadnjih dveh je poleg večne britanske nezaupljivosti do Evrope, zlasti skupne evropske valute, ter trenutnih evropskih križev in težav med drugim kriv strah pred populisti v podobi ultrakonservativne Stranke za neodvisnost Združenega kraljestva (UKIP). Stranka, ki hrepeni po zlatih časih britanskega imperija, je svoj agresivno protievropski in protipriseljenski program uspešno podtaknila konservativcem in se tako prelevila v politični mainstream.

ZAGOVORNIKI IN NASPROTNIKI BREXITA

Britanija je torej postala talka prerivanja na desnici, oslabljena levica pa je prešibka, da bi lahko volivce prepričala s tehtnimi argumenti proti Brexitu, v katere večinoma ne verjame niti sama.

Novi, skrajno levi voditelj laburistične stranke Jeremy Corbyn je naslednik njene dolgoletne povojne tradicije ravnodušnosti in pogosto odkrite sovražnosti do evropskega projekta. Če britanska desnica meni, da je v Evropi premalo kapitalizma, ga je za levico namreč preveč. Corbyn kljub osebnim antipatijam do EU stranke ni preusmeril s poti, ki jo je konec devetdesetih začrtal Tony Blair, najbolj proevropski britanski premier, vendar je njena referendumska kampanja mlačna in medijsko neodzivna.

EU najbolj naklonjeni levosredinski liberalni demokrati so sodelovanje v prejšnji koalicijski Cameronovi vladi drago plačali z izgubo poslanskih sedežev in kredibilnosti, zato jih nihče ne jemlje resno. Bistveno večjo težo, vsaj na severu, imajo škotski nacionalisti (SNP), ki v primeru Brexita grozijo z novim referendumom o neodvisnosti. Po morebitnem slovesu od EU se utegne zamajati tudi krhek mir v Severni Irski, kjer katoliški republikanci ne bodo pristali na ponovno uvedbo državne meje med severnim in južnim delom otoka.

Grožnje so postale glavno orožje referendumske kampanje strahu in nizkih udarcev na obeh straneh.

Zagovorniki Brexita za britanske težave krivijo poljske vodovodarje in bolgarske obiralce sadja, četudi vsi statistični podatki kažejo, da priseljenci iz revnejših držav EU Britaniji prinašajo več, kot jemljejo.

Evropske direktive in uredbe po njihovih trditvah dušijo britansko podjetništvo, ker uslužbencem zagotavljajo največ 48-urni delovni teden, minimalni starševski dopust, zdravje in varnost pri delu ter jih ščitijo pred diskriminacijo na delovnem mestu.

As, ki ga britanski evroskeptiki najraje potegnejo iz rokava, ko jim zmanjka municije, je očitek, da EU vlada “neizvoljena bruseljska elita”. Precej bizarna trditev v dedni monarhiji, kjer neizvoljena lordska zbornica, v kateri poleg aristokratov in političnih nagrajencev za pretekle zasluge sedijo predstavniki anglikanske cerkve, lahko blokira odločitve poslancev spodnjega doma. Še bizarnejša, če pomislimo, da sta najbolj karizmatični osebnosti protievropskega tabora Boris Johnson, nekdanji konservativni londonski župan, šolan na Etonu, Oxfordu in v Bruslju, kjer je bil njegov oče zaposlen kot uradnik Evropske komisije, ter vodja Ukipa Nigel Farage, nekdanji borzni trgovec s primarnimi proizvodi v londonskem Cityju s podobnim elitnim pedigrejem, ki iz Bruslja že 17 let prejema evroposlansko plačo.

V EVROPSKI DEBATI DEJSTVA NE ZANIMAJO NIKOGAR

Johnson, po morebitnem Cameronovem referendumskem porazu njegov najverjetnejši naslednik na Downing Streetu 10, še iz časov, ko je iz Bruslja poročal za Daily Telegraph, dobro ve, da v evropski debati dejstva ne zanimajo nikogar: ne časopisnih urednikov, lačnih bombastičnih zgodb o ravnih kumaricah in bananah, še manj volivcev. Vehementno vztraja, da britansko gospodarstvo po odhodu iz EU čaka svetla prihodnost regulativ razbremenjenega neoliberalnega paradiža, ki bo svobodno trgoval z vsemi narodi sveta, čeprav zagovorniki Brexita doslej niso predstavili nobenega prepričljivega argumenta za tak scenarij.

Proevropski tabor medtem Britancem po slovesu od EU na podlagi ocen domačih in tujih ekonomistov prerokuje gospodarsko katastrofo. Britanijo menda čaka recesija z vrstami pred zavodi za zaposlovanje, dramatičnim padcem BDP, počenim borznim in nepremičninskim balonom ter šibkim funtom, s katerim si ne bodo mogli več financirati počitnic v priljubljenih sredozemskih destinacijah. Tuja podjetja in banke, za katere je londonski City vstopna postaja na evropske finančne trge, se bodo pognala v beg in selila na evropsko celino ali v Azijo. Britanija se bo poslovila od enotnega evropskega trga, kar verjetno pomeni visoke uvozne in izvozne carine. Nobenega zagotovila ni, da ji bodo užaljeni Evropejci z ugodnim trgovinskim sporazumom olajšali vrnitev nanj. Celo Barack Obama jo svari, da se lahko poslovi od statusa posebnega prijateljstva in se postavi na rep vrste držav, ki čakajo na sklenitev trgovinskega sporazuma z ZDA.

Sodeč po zadnjih, za proevropski tabor zaskrbljujočih anketah, imajo ta svarila kontraproduktiven učinek.

Britanci le malo stvari sovražijo bolj kot diktat, po možnosti tujcev, zlasti Evropejcev.

Od njih se nikoli ne pozabijo distancirati in sarkastično poudarjati svoje drugačnosti, najsi bo to ljubezen do kriketa in marmita, neprebavljivega namaza iz pivskega kvasa, ali cinično nezaupanje do ekstremističnih ekscesov in avtoritarnih tendenc na celini. Za nesentimentalne Britance je Evropa vprašanje golega ekonomskega interesa in ne identitete. Od britanskih političnih voditeljev je težko pričakovati, da bodo o “evropski družini” kdaj govorili s francoskim, nemškim, italijanskim ali belgijskim zanosom, čeprav je eden od prvih pozivov k ustanovitvi Združenih držav Evrope kot jamstva pred novim prelivanjem krvi že leta 1946 prišel iz ust najvplivnejšega britanskega konservativnega premierja Winstona Churchilla.

Ena od resnic, preslišanih v tej referendumski kampanji, je, da so njegovi konservativni in laburistični nasledniki Britaniji v 43 letih članstva izborili večje ugodnosti, kot jih uživa katera koli druga država članica EU: prost dostop do 500-milijonskega trga, reden priliv britanskemu gospodarstvu hudo potrebne tuje delovne sile, hkrati pa kot nečlanica schengenskega območja nadzira lastne meje in kot nečlanica evrocone tudi lastno valuto.

Zdi se, da so Evropejci pogosto do grla siti britanskih sitnob, ker ob evropski mizi zase nenehno terjajo najboljše kose torte.

Vendar sem prepričana, da bo EU brez britanske hladnokrvnosti, racionalnosti in smisla za humor siromašnejša, zlasti v času, ko Evropo zaradi gospodarske in migracijske krize zaliva val evroskeptičnega populizma. Britansko slovo utegne sprožiti verižno reakcijo z referendumi o članstvu v Franciji in na Nizozemskem, za katere se zavzemata tamkajšnja voditelja skrajne desnice, Marine Le Pen in Geert Wilders.

Britanija za to, da bi ostala v Evropi, potrebuje predvsem prepričljive argumente ljudi, ki verjamejo vanjo. Če bi proevropski britanski politiki namesto groženj s kataklizmo in nenehnega poudarjanja, da EU res ni popolna, do nje pokazali nekaj več iskrenega entuziazma, bi jim 23. junija volivce morda uspelo prepričati, naj namesto bega pred evropskimi tegobami, ki bodo ne glede na višino mejne pregrade v Dovru še naprej pljuskale čez Rokavski preliv, ostanejo v evropski združbi in raje zavihajo rokave.

 

Darinka Bunjevac (foto: osebni arhiv)
Darinka Bunjevac (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Darinka Bunjevac, novinarka, prevajalka, bralka, plavalka. Iz radijskega studia v londonskem Bush House, zdaj že pokojnem domovanju BBC-jevega World Servicea, se je po ukinitvi slovenskega uredništva preselila v pisarno z razgledom na arhitekturne presežke v bruseljski evropski četrti. Živi med Brusljem, Ljubljano in Londonom.

Več od Metina lista

Na vrhu je vsakič super

Avtorica: Miča Vipotnik, dolga leta novinarka na Dnevniku, nazadnje urednica tamkajšnje kronike,...
Beri dalje

1 komentar

  • Domnevna gospodarska katastrofa, ki naj bi čakala Britance, je daleč od tega, da bi jo imenovali dejstvo, kot namiguje zapis. JP Damijan je na svojem blogu pred časom pisal o tem kako ekonomski izračuni o katastrofalnih posledicah Brexita temeljijo na zelo trhlih temeljih in bolj spominjajo na propagando. Po nekaterih drugačnih izračunih, upoštevajoč drugačne predpostavke, je možno tudi, da bodo Britanci po Brexitu na boljšem.

Komentiranje je zaprto.