Marec je tradicionalno tisti čas v letu, ko so nas polna usta žensk na vse možne načine. Od tega, kakšen je naš družbeni položaj, razmišljamo o poti, ki smo jo v boju za enake pravice že prehodili in kaj vse nas še čaka, o seksizmu v družbi, koliko manj ali več zaslužimo, v katerih poklicih naj bi se ženske znašle bolje in v katerih slabše, modrimo o smiselnosti kvot, ugotavljamo, da se pod žensko roko bolje posluje in razvrščamo države, ki veljajo za najbolj oz. najmanj egalitarne.
Kako smo napredovali v zadnjih nekaj desetletjih, sem med drugim razmišljala, ko sem gledala zgodovinski triler Zamolčani dokumenti, režiserja Stevena Spielberga. Film je posnet po resnični zgodbi, govori pa o objavi strogo zaupnih Pentagonskih dokumentov (1971), ki so dokazovali, kako so različne ameriške administracije zavajale javnost in kongres glede poteka vietnamske vojne.
Imenitna Meryl Streep igra Katharine Graham, legendarno lastnico Washington Posta, Tom Hanks pa Bena Bradleeja, prvorazrednega urednika tega časnika. Prav njega, Bradleeja namreč, Hanksa pa še ne, sem med svojim službovanjem v ameriški prestolnici uspela ujeti pred mikrofon. Krasen gospod, s katerim bi lahko klepetala ure in ure, toliko zgodovine in pomembnih dogodkov je bilo v njem.
Pred kakšnimi 15-imi leti sva sedela v njegovi pisarni na Postu in se pogovarjala o novinarstvu, aferi Watergate, Pentagonskih dokumentih in partnerstvu, ki sta ga imela z založnico Graham, prvo žensko na čelu katerega od največjih ameriških časopisov in prvo predsednico uprave na seznamu podjetij Fortune 500 (op. 1972). V filmu mi je med drugim ostal v spominu tudi prizor, bilo je po večerji, ali pa je bilo morda kosilo, ne spomnim se natančno, ko se je po obedu zbrana družba iz jedilnice premaknila v druge prostore, gospe so zavile na lahkotno tračarjenje v dnevno sobo, medtem ko so gospodje s cigarami za mizo modrovali o stanju v državi. Zdelo se mi je … zastarelo. Kot pogled na tiskarno ali uredništvo Washington Posta včasih.
V zadnjih desetletjih nam je vendarle uspelo posodobiti pogled na vloge moških in žensk v družbi. Spremembe se na področjih, kot je npr. politika, brez dvoma dogajajo tudi s pomočjo spolnih kvot.
Čeprav se, spet nekolikanj okrepljeno ravno marca, sprašujemo o njihovi smiselnosti. Sama bi jih rada čimprej videla na smetišču zgodovine, a se bojim, da so tudi tovrstni mehanizmi še vedno nujni. Še kar daleč se namreč zdijo časi, ko bomo vsi imeli enake možnosti, ko naše službe, plače, napredovanja ali kandidiranja za vodstvene položaje ne bodo odvisna tudi od tega, katerega spola si, ampak kaj veš in znaš. Kako dalgo še? Če bo šel razvoj naprej s takšno hitrostjo, potem naj bi enakost dosegli tam enkrat leta 2187. Takšen je namreč zaključek zadnje študije Svetovnega gospodarskega foruma, ki meri razkorak med spoloma na svetovni ravni. Analizirali so 144 držav in položaj žensk presojali na podlagi kriterijev, kot so izobrazba, zdravje, politično opolnomočenje ter gospodarska participacija. Slovenija je na visokem osmem mestu. Pri nas imamo za razliko od ogromne večine drugih že danes spodobno urejeno marsikatero področje.
Bolj kot ženske, moške ali, kot prav se reče, spolne kvote, pa mislim, da je za vogalom čas, ko se bo treba začeti resno pogovarjati o … kvotah za ljudi.
Danes se morda še prepiramo o tem, koliko bi kje moralo biti moških ali žensk, jutri bo na mizi debata o tem, koliko je kje robotov in koliko bi kje moralo biti ljudi.
Nove tehnologije, digitalizacija, umetna inteligenca in internet stvari obljubljajo veliko, a hkrati prinašajo tudi silovite družbene spremembe. Tako, kot se odpirajo številna nova delovna mesta in službe, kakršnih pred nekaj desetletji nismo niti poznali, tako nekatera izginjajo. Za vedno.
Uredniki in urednice vplivne revije MIT Technology Review, ki jo izdaja ena najvišje rangiranih univerz na svetu, MIT Institute of Technology, so v marčevsko/aprilski ediciji objavili seznam desetih prelomnih tehnologij, ki bodo v prihodnje pomembno oblikovale načine, na katere delamo in živimo.
Med njimi naštevajo eno najbolj obetajočih tehnologij na področju umetne inteligence, imenovano GAN (op. Generative adversarial network). Gre za vrsto algoritmov, s pomočjo katerih bi robotom lahko “vgradili” domišljijo. Prav to, kar nas je od strojev doslej ločevalo. Domišljija. Na seznamu izpostavljajo tudi umetne zarodke. Medtem ko se mi prepiramo, kdo lahko ima otroke in kdo ne, so na britanski University of Cambridge raziskovalci in raziskovalke zgolj s pomočjo izvornih celic uspeli razviti sintetične mišje zarodke. Brez jajčec in brez sperme. V čisto prave miši se ta trenutek menda še ne bi mogli razviti, pišejo pa, da gre za precejšen potencial. Naslednji cilj so človeški zarodki. Da se pomembna odkritja dogajajo tudi na področju genskih raziskav, ni nobena skrivnost. Nekega dne naj bi za naše otroke že ob rojstvu dobili DNK poročilo o tem, kako brihtni bodo, kako verjetno je, da bodo imeli srčni zastoj, da bodo oboleli za rakom, da bodo odvisni od kajenja itd.. Znanost vse to že zna dostaviti. Res je, da so napovedi zaenkrat še precej nezanesljive, ampak ni daleč dan, ko bomo izpilili tudi to. Zanimiva je, kot še naštevajo, tudi testna tovarna v osrčju teksaške naftnopredelovalne industrije, ki naj bi iz zemeljskega plina proizvajala popolnoma čisto in okolju prijazno energijo. Zemeljski plin je že zdaj čistejša izbira od premoga, a še vedno ne prav prijazna do okolja. S tehnologijo, ki jo testirajo, pa naj bi v procesu predelave kmalu znali “poloviti” ves okolju škodljiv ogljikov dioksid.
Na pozitivne in negativne posledice inovacij se je treba začeti že zdaj pripravljati. Recimo pri izbiri študija. To je pomembno tudi za mlade iz kočevskega konca. V industrijski coni visokotehnološko podjetje Yaskawa že gradi svojo prvo tovarno robotov v Evropi. V regijo prinašajo optimizem in delovna mesta. Kdo ve, morda bomo pa prav v Kočevju kot prvi v Sloveniji načeli razpravo o kvotah za ljudi.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 31.