“Si srečna? Odgovori od 1 do 10”, me je pred časom vprašal kolega in me rahlo cinično pogledal izpod obrvi. Takrat sem šele dobro leto gulila poslanske klopi. Vprašanje me je zadelo ravno dovolj, da sem se zamislila. Takrat in pozneje. Sreča – se je znamo zavedati? Lahko sem srečna, pa za to nimam razloga. Lahko pa ves dan delam, hodim po sestankih, srečujem ljudi, se trudim po najboljših močeh, pa na koncu dneva le utrujena ugasnem luč. Ljudje drugače dojemamo srečo. Ko se s prijatelji/cami pogovarjamo o sreči, govorim o novem dnevu, o vsem tistem, kar imam, in izzivih, ki so pred mano.
Nikoli ne bom pozabila, ko mi je zdravnik na hematološkem oddelku Kliničnega centra pred zdaj že skoraj 20-imi leti povedal, da imam levkemijo. Dejal je, “ne vrzi puške v koruzo”, čeprav takrat dobrih izgledov ni bilo. Bil je lep, sončen dan, ki pa mi je življenje močno postavil na glavo. Ljudje smo borci/ke, smo močnejši in smo šibkejši. Ko smo porinjeni v stisko, stisnjeni na rob, se nagonsko borimo za preživetje, se zavedamo, spoznavamo sebe, začnemo ljubiti tisto, česar morda prej sploh nismo opazili. Drugače začenjamo dojemati vrednote življenja. Sama sem nekaterim stvarem enostavno dala prednost, iskala sem odgovore na vprašanja, kaj mi je v življenju res pomembno, kaj me bo izpopolnilo. Odločila sem se živeti svoje vrednote, svoje življenjske cilje in biti zvesta sebi, slediti svojim občutkom. Ko bolje poznamo sebe, tudi laže razumemo druge, vemo, česa smo zmožni in kaj nas privlači. O sebi danes vem, da zmorem veliko, da sem pozitivna oseba in da me pogosto pri doseganju ciljev vodijo vztrajnost, odločnost in trma. Ne bojim se izzivov in redko me v profesionalnem življenju kaj zares ustavi.
Naučila sem se, da v življenju nima smisla imeti zgolj enega cilja. Verjamem, da se naši cilji spreminjajo vse življenje, da je skoraj nemogoče načrtovati, kam nas bo zanesla naša pot čez deset ali dvajset let. To so čari in izzivi, ki jih rada sprejemam. Vem le, da želim nadaljevati po poti, na kateri bom govorila to, kar mislim in delala to, kar govorim.
Ko sem novinarstvo zamenjala za politiko, so me mnogi spraševali, zakaj. Nekateri radovedno, drugi očitajoče. Vse je stvar interpretacije, izpopolnjevanja, želje po novih izzivih in poslanstvih, ki nas ženejo naprej. Navdušila me je evropskost, ponos Slovencev, ko smo leta 2004 vstopili v Evropsko unijo. Življenje v tako raznoliki skupnosti kot je Evropa je zame postal izziv in bogastvo. Ko sem osem let kot dopisnica RTV Slovenija živela v Bruslju, me je prevzela mešanica različnih kultur, jezikov in ver. Spoznala sem, da lahko ljudje, pa četudi smo močno različni, živimo skupaj, smo močnejši. Ne glede na spol, raso, vero, narodnost, spolno usmerjenost, politično, socialno- ekonomsko ozadje ali kakršnokoli osebno okoliščino.
Ničkolikokrat si ljudje sami grenimo življenje, postavljamo ovire in podiramo mostove. Vsakršno zapiranje vase, pobeg pred realnimi izzivi, vodi v izolacijo. To velja tako na osebni ravni kot v družbeno-političnem življenju. V Evropi danes skrajno desne, populistične, nacionalistične politike vse bolj ogrožajo demokracijo in načenjajo temelje evropskega povezovanja in solidarnosti. Tudi slovenska država se ne razvija v pravo smer. Naša država je bila zgodba o uspehu vse do trenutka, ko smo izpolnili skupne cilje, povezane z EU, zdaj pa se zdi, kot da ne vemo, kaj in kam želimo. Kot da je eden naših najbolj priljubljenih konjičkov poleg plavanja, kolesarjenja in hoje po hribih metanje polen pod noge. Težko in dolgo smo uresničevali naše sanje, zelo hitro pa jih lahko razblinimo. Kot zaupanje. Gradimo ga leta, uničimo pa ga lahko čez noč.
Posamezniki/ce lahko veliko prispevamo k dobremu delovanju in stanju družbe. Seveda rabimo za to okolje, v katerem se bomo čutili varne in pogoje, ki nam bodo omogočali dostojno življenje. Sreče ni mogoče oceniti. Je relativna. Lahko imamo vse, pa se je ne zavedamo, lahko pa smo srečni in zato enostavno nimamo razloga. Nazadnje je veliko v naših glavah in naših vrednotah. Kar pomeni, da moramo predvsem biti zvesti sebi, da se lahko odločimo, po kateri poti bomo šli.
Naša življenja so prekratka, da ne bi polno izkoristili vsakega trenutka. Živimo svobodo, ki jo imamo, spoštujmo se in pomagajmo si. V življenju imamo vedno vzpone in padce, a po najhujših se običajno poberemo trdnejši in močnejši. Nek vpliven politik, ki ga cenim, je pred leti ponovil znano misel. Namenjena je bila politikom. “Ko se vzpenjaš po stopnicah navzgor, ne pozabi na tiste, ki jih srečaš med potjo. Prej ali slej boš padel navzdol in tam boš naletel na te iste obraze.” To bi svetovala vsakomur. Razumimo kot želimo, ampak pristni človeški odnosi, čustveno razumevanje in solidarnost so temelji vsake sodobne družbe, na katerih moramo skupaj graditi.
P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji za katere bomo ocenili, da ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Zapis je del projekta “Ženskam, ki stremijo po enakosti z moškimi, manjka ambicije”, ki ga sofinancira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). MDDSZ ni odgovoren za objavljene informacije in njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorice.
No, moj brat je imel od trenutka ko je izvedel da ima levkemijo manj kot dva dni, da se je poslovil.