Slovenija, moja tuja dežela

Darinka Bunjevac (foto: osebni arhiv)
Darinka Bunjevac (foto: osebni arhiv)

Rada se poigravam z jezikom(-i), a tale semantična telovadba je celo zame trd oreh: Nisem “zdomka”, ker družino kot za Ryanair pretežko prtljago vlačim s seboj in dom torej imam. Nisem “begunka”, ker nisem emigrirala iz političnih, ampak iz poklicnih ali ─ kot se lepše sliši ─ kariernih razlogov. Nisem “izseljenka”, ker imam v Sloveniji še vedno stalni naslov in jo trmasto pojmujem kot mojo, sicer vse bolj tujo deželo. Po letih praskanja po glavi sem si tako skovala svojo definicijo, ki je sicer ne morem zapisati na volilno prijavnico, namenjeno Republiški volilni komisiji, a meni se sliši kar prav: Jaz sem “razseljenka”.

Taka, ki jo je kmalu po diplomi pregovorno mahnila s trebuhom za kruhom. Pa je bilo kruha takrat v Sloveniji še dovolj, celo za študente zdaj tako popljuvanega družboslovja. Na tuje me je speljala malo radoznalost malo naivnost, pa želja po neodvisnosti, ki sem jo vzela precej resneje kot le selitev v prizidek k mamini in očkovi hiši. Odhod ni bil čisti skok v neznano, saj sem si izborila službo v londonski radijski hiši, kjer sem se znašla med peščico poangleženih Slovencev, da vezi le niso bile čisto pretrgane.

Kulturni šok, ki sem ga doživela ob preskoku iz male, varne in predvidljive deželice, kjer je drugačna barva kože še danes eksotika, se je sčasoma izkazal za prijetno presenečenje. Hlastno sem vpijala narečne, slengovske in humorne odtenke edinega pravega angleškega jezika – amerikanščino, podedovano iz TV serij, so mi hitro izbili iz glave –, pa tudi etnično, rasno, kulturno, spolno in modno mavrico. Predvsem pa sem se naučila, da se vtikanje nosu v vse in vsakogar ter pridiganje drugim o življenjskih izbirah v deželi, kamor so se od nekdaj, še zlasti pa zadnjega pol stoletja, stekale trume priseljencev in ki je kljub kolonialno-monarhistični navlaki evropski celini, obremenjeni z -izmi, lahko vzor za še kar uspešno integracijo, nikakor ne spodobi. Po domače povedano, živeli so in mi pustili živeti, kar Slovencem zveni zelo tuje.

London Eye in Big Ben (foto: Harshil.Shah, vir: Flickr)

Čeprav sem tudi osebno srečo našla drugod kot le doma, me je po skoraj desetletju vseeno potegnilo nazaj. Premamile so me mantre o lepotah Slovenije in “kvaliteti življenja”, ki je še vedno boljša kot na gnilem zahodu, pa tudi želja, da moja hči ne bo le Angležinja z eksotično vzhodnoevropsko mamo in močno akcentuirano slovenščino. Imela bo slovenski rojstni list in obiskovala javno, a kljub temu dovolj kvalitetno šolo, kjer je ne bo nihče že vnaprej popredalčkal v “upper, middle, working ali under class”.

Nov kulturni šok, tokrat bistveno hujši. Prepričana, da se vračam v našo krajevno skupnost, kjer smo vsi sami dobri ljudje, sem našla zatohlo dolino, v kateri se nelagodno gnetejo tujci, ki jih nisem prepoznala. Vozni park, kakršnega si niti v Švici ne morejo privoščiti, krmilijo Supermani, ki za volanom sproščajo svoje frustracije. Povsod, kamor seže pogled, so zrasle novogradnje, ki so v hlastanju za profitom pognale brez prostorskih načrtov. Naivneži, ki se na poslovni sestanek ali v nobel restavracijo pripeljejo s twingom, dojenčka prevažajo v vozičku, ki ni Stokke ali Bugaboo, in med brandovskim bliščem zaman iščejo kakšno vintage trgovino, pa so tako ali tako brezupen primer. Ljubljana je res lepša kot kdaj koli prej, a tudi sterilnejša. Kavarne na zgloncanih pločnikih, kjer bi lahko jedel s tal, so predvsem mlajši klienteli prijazne. Art kinodvorane je zamenjal Kolosej. Družinski sprehod na Rožnik ali v Figovec, kamor smo jo mahnili ob nedeljah, ko je bilo vse ostalo zaprto, je nadomestilo romanje v City Park. Na poceni nedeljske šnicle in pomfri. Niti goveja juha nima več pravega okusa.

Ne, nisem skakala od navdušenja. In to še preden sem odprla časopis ali prižgala televizijo. Glej ga, vraga, tam so isti obrazi in iste teme kot deset let prej, le da je za spoznanje več zmerjanja, vulgarnosti in nestrpnosti. Sem se spremenila jaz ali Slovenija?

Najbrž oboje. Od gnilega zahoda smo se nalezli potrošniške evforije, ki sem se je naveličala že v evropski nakupovalni Meki, ne pa tudi odprtih obzorij in posluha za drugačne kulture. Kljub odpravi schengenskih meja, poceni letalskim kartam in povsod dobrodošlemu slovenskemu potnemu listu, ki se ga še naprej kljubovalno oklepam – podložnica kraljici, ki se zdi sicer čisto kul še celo zagrizeni republikanki, pa že ne bom.

Smo pa v Sloveniji, kapo dol, nenadoma mojstri sesuvanja in jamranja. Še nikoli nam ni šlo tako dobro in še nikoli tako slabo. Varno z zapečka kukamo v tuje loge, ko pa od tam kapne kakšna kritika ali nasvet, ker je perspektiva pač drugačna, nas popade skromna aroganca. Resda smo majhni, a najpametnejši. Nihče, ki ni naš ali je po nekaj letih v tujini manj naš, nam ne bo solil pameti. Nekdo, ki ga poznam, bi temu rekel, da smo “sitne duše”.

Bruselj (foto: en:User:ChrisO, vir: Wikimedia Commons)

Pa sem popokala tisti ubogi slovenski potni list in za eno članico težjo družinsko prtljago ter jo, ker se je pač ponudila nova poklicna priložnost, spet ucvrla v širni svet. Bruselj ni London in Belgija ni obljubljena dežela. Tu se je čas ustavil nekje v 70. letih, ko je šel socializem še dobro v promet. OK, z dodatkom interneta. Belgija je socialna država, na flamskem severu malo manj, na valonskem jugu malo bolj, o kakršni lahko v Sloveniji le še sanjamo. Storilnost ni belgijska vrlina, iz trgovine me preganjajo že ob šestih, pol ure pred zapiralnim časom, na ulicah “kao” evropske prestolnice, kjer res ne bi jedel s tal, se tre pločevine, in v integraciji magrebških priseljencev bi najbrž padli na izpitu. In nebo je sivo, sivo, sivo.

A tu vseeno lažje diham. Pisarne in trgovine zgodaj in ob nedeljah zapirajo zato, ker cenijo prosti čas, pa čeprav le posedanje ob belgijskem pivu. Ki je seveda velik plus. Pločevine je veliko, a več kot diplomatskih mercedesov je twingov, fiest in smartov, ki jih lahko stlačiš v še tako ozko bruseljsko garažo; vsi so pomalem obtolčeni in opraskani, ker avtomobili tu niso neprecenljivi družinski člani. Hči odrašča v najmanj trojezičnem okolju, v trgovini z igračami ne loči belih od črnih punčk ter že od drugega leta in pol hodi v brezplačno javno materinsko šolo. Država, ki ji zaradi odnosov med Flamci in Valonci, podobnim tistim izpred dvajsetih let med Slovenci in Srbi, nenehno grozijo z razpadom, je poldrugo leto brez vlade vseeno nekako funkcionirala, odstopljeni, ki je opravljala tekoče posle, pa v tem času nihče ni metal polen pod noge. In ne dvomim, da bo tako še desetletja.

Should I stay or should I go? Tokrat odločitev ne bo le moja. A pravzaprav niti ne vem, kam naj grem. Iz domovine sem potegnila korenine, presadila pa jih nisem nikamor. Še vedno se, vsaj kar se duševne stimulacije tiče, najprej ozrem čez Rokavski preliv. Doma beremo, poslušamo, gledamo in govorimo v angleščini, ki mi je zaradi svojevrstne britanske samoironije pisana na kožo. A beseda še vedno lažje steče v materinščini, ki jo – sicer premalo vztrajno – vbijam v glavo tudi hčerki.

Belgija je, upam, le vmesna postaja. Ali pa bom, tako kot še veliko bruseljskih ekspatov, ki si že 20 let lažno obljubljajo, da se bodo vrnili, od koder so prišli, obtičala tu. Bi se vrnila v Slovenijo? Bi, res je lepa. A ko bom tudi tam lahko spet dihala. Ko bodo sitne duše malo manj sitne.

Darinka Bunjevac

 

P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji za katere bomo ocenili, da ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Več od Metina lista

Dan spogledljivosti / Day of flirtation

22. maj 2012 (torek) Zapisi iz močvirja: Trusted brand – Marko Radmilovič,...
Beri dalje

20 komentarjev

  • Zelo, zelo se strinjam. Zivim ze 25 let izven Slovenije,in imam iste obcutke, kot ti, Darinka. Sem tudi zelo ponosna nate, da si bila tako odprta in pogumna, da si o tej izkusnji napisala clanek. Sama sem opazila, da kar se tice konstruktivne kritike ali objektivnega mnenja zunanjega opazovalca Slovenije- Slovenci tega ne morejo prenesti. To je zanje osebni napad, ce kot izseljenec kritiziras spremembe ali stvari kot so.Sama se zmeraj ljubim Slovenijo, le da jo vidim in sprejemam z drugacnimi ocmi.

  • Iz švedske beremo članke na vaši strani in tale je res super! Midva sva doživela slovensko bedo ravno v času ko naj bi človek dobil priložnost začeti kariero. Pa sva šla na Švedsko. Od tukaj bereva novice na rtv in še kje, greva tu pa tam na obisk in se čudiva… Vse o slovencih drži – glede voznega parka, pametovanja, socialne države ki to ni… Samo nečesa pa jaz res ne razumem. Zakaj nas ni več takih ki se izselimo? Se mi zdi da drugi narodi veliko hitreje grejo ven… ampak ne mi… Kaj je tako fino v naši sloveniji da ljudi tujina ne briga?
    Jaz menim da ko se slovenec izseli ga imajo drugi za neke vrste izdajalca domovine… in če se vrne potem ne sme nič predlagati ker itak je izdajalec in zato se mora za kazen podvreči svoji čredici… Ostali narodi res niso tolko obremenjeni s tem kje kdo živi!

  • Mi smo “zunaj” komaj kakšno leto, a zgoraj opisane mini kulturne šoke doživimo ob vsakem obisku domačega panja.

    Ima kdo od izseljencev kakšno zanimivo izkušnjo srečanja Slovencev v tujini? Mislim takšnih, ki jih še ni poznal, a jih je (na ulici) ogovoril že zato, ker so Slovenci? Slovenci smo dost zanimiv narod, ja. 😀

  • Lep zapis, vsebinsko in jezikovno 🙂 … Malce imam težav s predstavo, da si nekdo želi nazaj, po vseh teh letih … Težave imam predvsem zato, ker Naša kurja ni prekokodakasta zadnjih nekaj let, pod vplivom Grdega kapitalizma in Velikega bogastva/Velike revščine, meni se je tu mač zdela že leta prej. Vsaj tam nekje od konca sedemdesetih naprej (pred tem sem bila premajhna/me ni bilo). Tam spodaj, v grmovju, kot bi rekel sosed Vlado Kreslin, je namreč divje hreščalo in šumelo in prasketalo, sploh če je kdo vidno hlastal za svežim zrakom in stegoval vrat …
    Biti tujka v tujini se mi zdi manjše zlo, ker mi referenčni okvir ne povzroča nobene prehude čustvene zmede. Sem tujka z nemškim pasošom in do Nemcev po defoltu prijazna. To je vse. Kot germanistka uživam v nemščini, kot prevajalka delam s slovenščino. To je to.

    No, pravzaprav bi v resnici imela težave z vrnitvijo, ker a) nisem kupila vikendice v SLO; b) nimam (čisto) svojega avta c) nimam čisto nobene drage znamke d) nimam __________ (vstavi vse ostalo). To, kar imam, je v glavnem pomembno samo tukaj …

  • Dober zapis, ker je iskren. Zahvaljujem se avtorici. Morda bi bilo kdaj na teh straneh koristno tudi prebrati še kakšne izkušnje tistih, ki so so si šli živlenje ustvarit drugod – morda v Skandinavijo ali Azijo. Z možem že nekaj časa razmišljava o Švedski, a še nisva prišla do končne odločitve. Kako začeti, je glavno vprašanje, saj sva že v poznih 30-tih …

  • Lep članek. Ampak mislim, da ne zajame situacije čisto realno.
    Sam živim v Sloveniji, delam pa v mednarodnem podjetju in veliko potujem naokoli in sem tako v tesnem stiku s tujino.
    Veliko tudi sam razmišljam o odhodu v tujino za stalno. Zadržujejo me le naravne lepote te naše državice saj vsak prosti trenutek izkoristim za potikanje po naših gorah. Vem, da so tudi drugje, ampak te so postale moj dom in tam se lahko spočijem. Postale so nekako moje.

    Kljub vsemu pa se mi zdi članek pretiravanje. Ljubljana ni nič kaj preveč sterilna. Je samo nemogoče primerjati Ljubljano in Bruselj. Sigurno ni nič narobe s tem, da je tista stroga točka centra čista. Ljubljana je še vedno polna življenja, z uličnimi festivali, raznovrstno glasbo, lagodnim posedanjem ob ljubljanici,…
    Večkrat primerjam življenje pri nas in drugod in medtem, ko se pri nas delavnik konča ob štirih, v petkih pa še uro in pol prej, so v Bruslju vsi v službi običajno nekje do šestih.

    Rad pa bi vseeno odšel, ker se ta država vedno bolj in vedno hitreje odmika od mojih vrednot in tistih minimalnih standardov na katerih bi rad temeljil svoje življenje. Nenazadnje sem tudi pri sebi opazil, da se pod težo okolice čedalje bolj spreminjam v “slovenceljna”.

  • Zelo lepo napisano, Darinka. V veliki meri delim občutke in opažanja z vami. Sam sem že več kot deset let v ZDA in moj prvi obisk Slovenije se je zgodil po 6 letih »razseljeništva«. Začetno navdušenje ob prihodu, ki je bilo precej kontaminirano z zaprašenimi spomini iz obdobja pred izselitvijo, je hitro zbledelo zaradi istih ter podobnih razlogov kot jih navajate sami. Po tem sem Slovenijo obiskal še nekajkrat, a sem vsakokrat znova čutil isto “oddaljenost” kot prvič. Tujec v hiši domačinov, če smem parafrizirati Erico Johnson Debeljak.
    Tista pregovorna slovenska zakrknjenost tako trmasto visi nad deželo kot zoprna novembrska megla nad ljubljansko kotlino. In zdi se mi, da je še najbolj izpostavljena ravno v slovenski politiki. Ne vem, ali je politika takšna, ker je takšna slovenska mentaliteta, ali je obratno res, ampak imam občutek, da je eden od osnovnih pogojev za prijaznejšo družbo temeljito prečiščenje slovenske politične scene. Potreben je novi val ljudi, ki gleda na svet podobno kot “razseljenci”, ki živi odprto in svobodno, brez sojenja in obtoževanja drugih ter brez obremenjevanja z materialnim, ampak spoštuje sebe, sočloveka in naravo. Kajti, kakor je zapisal eden od komentatorjev tega prispevka, problem predstavlja odmik države od osnovnih vrednot, kar sicer po mojem ni problem samo Slovenije, ampak večine zahodnega sveta. A optimistično verjamem, da Slovenija še ni tako hudo pokvarjena, da se ne bi mogla rešiti, bo pa potreben globok rez na ravni politike, da bi se barko lahko odpeljalo v povsem drugo smer in lepšo prihodnost. In verjamem, da “kadra” ni potrebno uvažati, ampak je dovolj sposobnih ljudi že prisotnih, le način, kako do krmila bodo še morali najti. In v tem smislu moj poklon Metini listi, ki pomaga tlakovati to pot.

    • Draga Darinka,

      Zelo sem bila vesela tvojega članka, saj odpira točno teme, s katerimi se soočajo številni Slovenci, predvsem tisti, ki živijo v tujini. Tudi sama sem bila med njimi, saj sem kar 8 let živela v Bruslju ( in še bi se lahko vrnila, saj imam dobro službo tam trenutno zamrznjeno).

      Kaj me je pripeljalo do tega, da smo se po 8 letih vrnili v Slovenijo, kjer, da bo jasno, še zmeraj delam za Evropske inštitucije, saj se sicer ne bi vrnili? Najbrž dejstvo, da je okrog mene v Bruslju živelo nešteto dobro plačanih nezadovoljnih ljudi, ki se ne počutijo niti več pripadnike držav iz katerih izhajajo, niti pripradnike Belgijcev ( ki kot Belgijski narod sploh ne obstajajo- so le Valonci in Flamci). Zadnja tri leta me je to dejstvo tako obremenjevalo- kaj bodo moji otroci?, kaj če Belgijska država razpade? Ti ljudje imajo ponavadi dokaj zanimive dobro plačane službe, izven službe pa druženja z ljudmi, ki so ravno tako zmegani, kot oni sami. Predvsem so mi dala misliti razmišljanja nekega visokega funksionarja, ki se je bližal upokojitvi? Ni vedel, kaj bo storil- v Italiji nima več znancev, v Bruslju – grdem mestu- ne želi ostati. Morda si bo kupil vilo na Azurni obali ( kjer pa tudi nikogar ne pozna). Osamljeno torej. In tega se morajo zavedati razseljenci, ko bodo razmišljali o vračanju v domovino. Sama si ne želim preživeti svoje starosti v eni eni izmed “maison de repos” s popolnimi tujci, s katerimi nimam prav nič skupnega, niti pomenkov o EU zadevah.

      Tudi zato smo se vrnili in od takrat sem pomirjena. V Sloveniji je prekrasno- tudi ljudje, čeprav imajo svoje muhe kot povsod, so super. Dejstvo je, da je zaradi vseh naravnih lepot in kratkega delovnika Slovenija idealna država za življenje. Sama sicer nimam tega delovnika in ga ostalim Slovencem malce zavidam, saj vem, da garanje v službi, čeprav morda prinese določene finančne prednosti, ne prinaša sreče. A že samo dejstvo, da vsak vikend lahko preživim na najlepšem koncu sveta z mojimi najdražjimi in celotno družino ter prijateljicami iz otroštva ter šole, mi pomeni ogromno.

      Na kratko, od kar smo v Sloveniji, smo veliko bolj srečni. Pa lep pozdrav raztresencem v tujino!

  • Mene pa je zmotilo, da “hči hodi v materinsko šolo”. V francoščini se uporablja izraz “école maternelle” za vrtec, ta izraz se ne more v slovenščino prevajat kot materinska šola, ker to pri nas pomeni nekaj drugega: v materinsko šolo hodijo noseče matere.

  • Članek mi je zelo všeč. Sami živimo komaj nekaj mesecev izven Slovenije.
    Vendar so poglavitni vzroki bili tisti ki ste jih opisali.
    Ravno ta teden smo prišli z ‘dopusta’ iz Slovenije. Rada bi, da bi sin vseeno poznal Slovenijo, videl sorodnike.
    Zaradi stvari, ki jih mogoče prej nismo opazili, smo se vrnili več kot teden dni prej. In nevem kdaj bomo spet ‘našli’ čas za ponoven obisk.
    Žal Slovenija postaja depresivna dežela.

  • Lepo je videti, da izseljeni Slovenci gravitirajo okoli tega clanka in si izmenjujejo mnenja. Se zlasti pa je razveseljivo to, da se vedno pozivajo in upajo na izboljsanje stanja v predalpskih podoljih. Hvala!

  • Tudi sam zem razseljenec (živim na Tajvanu) in sem z zanimanjem prebral članek. Vsak izseljenec po svoje doživlja povratek v Slovenijo. Jaz sem o svojem pred kratkim pisal tukaj: http://mykafkaesquelife.blogspot.com/2012/10/taiwan-vs-slovenia-vacation-musings.html

    Mislim, da Slovenija ni nič drugačna od takrat, kot smo bili še doma, v glavnem smo se spremenili mi. Ko si ustvarimo novo življenje v drugi državi, začenjamo iz ničle. Smo tujci (v mojem primeru več kot očitni) in se moramo naučiti prilagajanja novim normam in načinom življenja, komuniciranja in sobivanja. Ogromno stvari postavimo pod vprašaj, še posebej ko se gre za lastno identiteto.

    Stanje v Sloveniji je res negativno v zadnjih letih, to je ena prvih stvari, ki sem jih opazil, ko sem pred parimi tedni prišel na obisk. Kar se tiče urejenosti krajev, se je marsikaj izboljšalo. Naravne lepote so lepše kot kadarkoli in že nekaj prijateljev in znancev iz Tajvana, ki je obiskalo Slovenijo, so bili navdušeni. Infrastrukturo nenehno izboljšujemo, a moralno tonemo – smo razklan narod, sistem je luknjast, laž in goljufanje sta postala vrlini, pogostokrat edini način za spodobno življenje.

    V tujini se ne cedita med in mleko, a izselitev prisili človeka, da se zanese nase in da si s trdim delom nekaj ustvari. V Sloveniji še zmeraj velja mentaliteta, da moraš od države in od sistema nenehno nekaj dobiti, še zmeraj nismo pretrgali te popkovine iz prejšnjega sistema. Skrajni čas je, da to storimo. Bo boleče, a bo dalo naslednjim generacijam možnost, da se osvobodijo trenutnega začaranega kroga in jim ne potrebno iti s trebuhom za kruhom.

  • Tudi sam sem se odselil iz Slovenije. Najprej sem bil na razpotju kam naj grem – ali na Malto, cudoviti otok, kjer dobis obcutek, kot da si na casovnem traku, ali na J Francije, na obrobje narodnega parka Camargue ali pa v Belgijo, v Bruselj. Prevladalo je slednje in sem se preselil v Bruselj, kjer sedaj intenzivno iscem sluzbo. Slovenija mi je bolj maceha kot mati. Vse kar je napisano, je res. Slovenska zavist ne pozna meja. To me je dusilo in sem se moral osvobodit tega bremena. Tu lahko koncno normalno zadiham, zazivim, kar pa v Sloveniji nisem mogel. Poznam kar nekaj Slovencev, ki so se izselili od doma in sli v sirni svet. Lep pozdrav vsem.

  • Pozdravljeni!
    Zelo, zelo se najdem v besedah avtorice. Edino, kar me čudi je njena tiha želja po povratku v Slovenijo. Are you serious??? 🙂
    Sama živim v Franciji dobro leto in se ne bi za nobeno ceno več vrnila v podalpsko deželo. Včasih me je strah, ko pomislim, da “nikoli ne vem, kaj me v življenju dočaka, morda bom se primorana vrniti”. To mi je najhujša nočna mora – živeti v Sloveniji, ki mi že od ranega zavedanja ne odgovarja in se v slovenskem okolju nikoli nisem (z)našla. Z odraščanjem sem vse bolj spoznavala, da si nisem kompatibilna s slovenskim okoljem, mentaliteto, arhitekturo, kulturo… Ma, prav nič me v Sloveniji ni navduševalo. Odkar sem jo zapustila, se počutim tako svobodno, tako lahkotno, končno sem zadihala, končno se lahko duhovno in miselno razvijam in rastem. V Sloveniji sem stagnirala in ko razmišljam za nazaj, se mi zdi, da sem pravzaprav zadnja leta življenja v Sloveniji prespala in si tako nabirala moči za trenutek, ko me je življenje postavilo pred preizkušnjo – možnost selitve v tujino. Ta možnost se mi je ponudila, ko sem se zaljubla v Francoza. Niti za trenutek nisem pomišljala, da bi ostala v Sloveniji ali da bi on prišel živeti v Slovenijo.

    Odločitev za življenje v Franciji je nekaj najboljšega, kar sem zase storila. Opažam pa, da življenje v tujini doživljam malo drugače od tistih, ki v tujini bolj delajo, kakor pa živijo.

    Nikakor ne moreš soditi neke države, če tam zgolj delaš, saj so to večinoma mednarodne službe/podjetja, kjer ste ljudje več ali manj obkroženi s tujci, ne pa z domačini. Poleg tega se večina tistih, ki grejo v tujino zaradi poklicnih ambicij, nikoli popolnoma ne integrira v novo okolje, saj se zaveda, da je trenutno delovno mesto mogoče za leto, dve..kaj pa pol?

    Zato menim, da imate tisti, ki delujete v tujini predvsem poklicno, zelo popačane predstave o teh državah. To ne sklepam zgolj po komentarjih nekaterih tukaj, ampak tudi preko slovencev, ki sem ji do zdaj uspela spoznati v Franciji ali bližnjih državah. Ti ljudje so (povečini) non stop obkroženi s slovenci (ker večinoma delajo za slovenska podjetja), marsikdo mi pove, da se s francozi sploh ne druži in da francozov sploh ne pozna. Ti (slovenci) ljudje ne gledajo francoske televizije, ne berejo francoskih časopisov, ne obiskujejo faksa, vrtca ali šole v franciji, da bi lahko dejansko vedeli, kako sistem tukaj eluje. Ne iščejo si nove banke, novega zdravnika, ne vključujejo se v obstranske aktivnosti (preko katerih bi lahko zadihali s francosko kulturo, družbo)…. Skratka, ne živijo in ne dihajo življenja v tujini kot ga jaz, ki sem Francijo vzela za svojo domovino, jaz, ki sem si morala vse sama urediti, od statusa, do zdravstvenega zavarovanja; se prijavila na Zavod za zaposlovanje, si sama iskala zdravnike ipd. Namreč, skozi urejanje svojega ekonomskega in socialnega statusa se človek sooča in najbolje spoznava z novo družbo. Nekdo, ki gre delat za dve leti nekam na tuje, ima vse to urejeno preko delodajalca in se sploh s tem ne ubada. Zato nikoli zares ne spozna dežele, v kateri živi, zato se tudi večno počuti kakor tujec.

    Bistvena je razlika med mano, ki me je v Francijo vodila ljubezen in tistimi, ki ste šli pač delat v neko razvito državo. Vi ponavadi z eno nogo še vedno živite v Sloveniji, nikoli se zares ne spoznate z novo državo, saj za to niti nimate možnosti. Državo, njene ljudi, kulturo in način delovanja najbolje spoznaš skozi težke trenutke, skozi najbolj banalne vsakdanjosti. Večina teh, ki dela v nekem podjetju v tuji državi, sploh nima miožnosti se srečati s prvinami države. Jaz tukaj tudi študiram, delam, se družim zgolj s francozi ipd. – vse to je čist drugačen način življenje v tujini, kakor pa biti zaposlen v nekem podjetju v tujini.

    Kakorkoli – kot pravi avtorica, se tudi sama počutim v Franciji bolj domače, kot sem se v Sloveniji.

    Vsakemu, ki ga nič posebnega ne zdržuje v Sloveniji, bi dala nasvet – pojdi v svet! Pojdi!!! Je neverjetna izkušnja, ki te lahko zgolj obogati, te nauči česa novega. Če ti ni všeč, če se ne najdeš preko hribčkov in dolin, se lahko še vedno vrneš v varni dom svojih staršev, babic in boterc. Brez skrbi, oni sigurno komaj čakajo, da prijokaš nazaj in bodo najbolj veseli, če ti bodo lahko ponudili zavetje.
    Jaz se sigurno ne bom vrnila. Nikoli!

    Nikjer ni lahko, v tujini se človek bori prav tako kot v Sloveniji, s tem da je bistvena razlika v tem, da v tujini (govorim za razvite države) človeka sistem ščiti in mu nudi prijazne in primerne okoliščine za borbo z življenjem. V SLoveniji človek nima nobene socialne ali ekonomske varnosti. Tako življenje ni nobena “kvaliteta življenja”.

    PS: Pa kakšne lepote Slovenije??? Kaj vam je? To je edini in najbolj pogost argument tistih, ki zagovarjajo življenje v Sloveniji – češ, da je lepa! Heh, od lepote se žal ne da živeti. Kaj mi bo lepo Pohorje, če nimam denarja da bi si ga lahko privoščila. In tako živi večina slovencev. Sicer so pa lepi hribčki in doline tudi drugod po svetu. Še lepši!!! Samo odkrit jih je treba. Če hodiš vsako leto na dopust v Egipt, Tunizijo ipd. si seveda lahko rečeš “kako je slovenija lepa”….

    Da zaključim – ja, tudi meni je Slovenija zelo tuja in pomirja me, ko spoznam, da nisem edina, ki tako čuti. Saj me večina mojih sonarodnjakov ne razume, celo obsojajo me, ko želim pohvaliti svojo novo domovino, ko želim pojasniti razlike in deliti z njimi dobre ideje. Takrat jim ven udarijo manjvrednostni kompleksi in z vsemi 4 branijo svojo LEPO Slovenijo. Najbolj pogosti stavek “pri nas je taaaako lepo”. Ehh….

    Res škoda, da so slovenci tako zaprti pred novimi idejami! Saj bi se lahko slovenci od nas, izseljencev, veliko dobrega in novega naučili pa jim je pogled v ogledalo preveč boleč, da bi se bili sposobni z njim soočiti in videti, da je marsikaj v sloveniji narobe in da imamo mi marsikatero dobro idejo, nasvet, izkušnjo, ki bi jim lahko zgolj izboljšala njihovo samopodobo. Vendar slovenci niso pripravljeni na izmenjavo idej…. Žal. Zato so tam, kjer so. NA DNU!

  • Spoštovani!
    Vam, ki ste (sklepam po napisanem) sigurno finančno preskrbljeni, je seveda prekrasno in lepo v Sloveniji. Sem skoraj prepričana, da sodite v višji sloj slovencev, ki si lahko plačajo zdravstvene storitve in si zagotovijo ostale OSNOVNE socialne in ekonomske potrebe, za katere je večina slovencev prikrajšana, zaradi nedelovanja pravne in socialne države. Srednji sloj v Sloveniji živi zelo, zelo slabo. Včasih, ko gledam reveže v Franciji, so ti enaki tistim srednjega sloja v Sloveniji. Zaradi, že omenjeno, nedelovanja socialne in pravne države. In spet, ko slišim da nekdo reče, da je Slovenija lepa, mi res zavre v glavi. Kot da Belgija in ostale države nimajo naravnih lepot – še več jih imajo, ker jih tudi bolj cenijo in negujejo, kakor slovenci. Pustimo ob strani umazan center Bruslja in konstantno sivo nebo….
    Kratek delovni čas v Sloveniji??? Kaj vi se hecate? Ljudje v Sloveniji garajo po cele dneve pa ne vejo, če bodo sploh dobili plačo? Da ne omenjam dopusta, ki znaša mogoče 4 tedne na leto pa še to po 20-30 letih delovne dobe. V Franciji je 7urni delovnik, ljudje pa imajo po 8 tednov dopusta (recimo, moj fant in to v prvem letu delovne dobe!!!). Koliko ljudi v Sloveniji trepeta in si ne upa niti na malico, ker ga sistem ne ščiti in ga lahko “tebi nič meni nič” delodajalec brez razloga odpusti. Koliko je slovencev, ki so ostali na cesti, brez da bi jih država pred tem zaščitila?! In vi temu pravite prekrasna država, prekrasni ljudje? Oprostite, ne morem si kaj, da ne bi komentirala vašega zapisa.
    V državah, iz katerih se nas javlja večina komentatorjev, so ljudje vsekakor bolj varni in živijo višjo kakovost življenja, saj se ne ubadajo z banalitetami, kakor se mora človek v Sloveniji. Ali bo še imel jutri službo ali ne. Ali ga bo socialna delavka na ZZZS primerno obdelala, ali ga bo nagnala, kot zadnjo smet…

    V Sloveniji je lepo zgolj in samo “bogatim” ljudem, ki so finančno preskrbljeni in ne rabijo trepetati, kako in če bodo lahko odplačali kredit; ali bodoča mamica lahko zanosi, brez da bi jo šef odpustil, ali lahko gre na malico; ali si lahko privošči odvetnika v primeru ločitve, ali si lahko privošči zdravnika v primeru bolezni in še in še je banalnosti, ki grenijo življenje povprečnemu slovencu, ga stanejo živcev, posledično zdravja in kakovostnega življenja, za katerega vi menite, da je v Sloveniji na visoki ravni.
    Kakovostno življenje ni to, da imaš 2 mega avtomobila in gromozansko bajto!

    Pa ne želim vas osebno napadati, ker verjamem, da tudi vam ni najbolj lahko in imate svoje osebne razloge, zakaj ste se vrnili v Sloveniji. Nikomur na tej Zemlji ni lahko, ampak reči, da je živeti v Sloveniji prekrasno je dokaj neodgovorno, sploh od nekoga, ki je živel v tujini (in to v razviti državi) in ve, kako se zunaj živi. Veliko, veliko bolje, kot v Sloveniji. Pa ne zgolj finančno…..

    Kaj pa če Belgijska država razpade? Pa Slovenija ja tudi razpada!
    eh, ne bom nadaljevala, ker bom postala preveč agresivna in neprimerna za tako dobro spletno stran, kot je Metina.

    Lep pozdrav in vse dobro vam želim v prekrasni Sloveniji

  • Kako sem se našla v tem zapisu! Že nekajkrat sem odšla iz slovenije, na izmenjave in prakse, pa sem se morala vsakič vrniti – študijske obveznosti… In vsakič je bilo bolj bedno, bolj depresivno.

    No, zdaj sem kljub zelo “pespektivni” izobrazbi že več kot eno leto brezposelna in tako res ni bilo težko sprejeti odločitve za selitev. Čez nekaj tednov grem na sever. 🙂 Začetki bodo težki, ampak na zadnje ko sem bila tam sem se kar razcvetela, tako da komaj čakam da se vrnem nazaj gor!

    Res lepo je bilo prebrati vsa različna mnenja. Na koncu le ugotoviš, da nisi sam čuden, če se ne počutiš dobro v sloveniji.

    Vsem želim čim več uspehov in sreče!

  • Škoda, ker sem ta članek odkrila tako pozno.

    Vesela sem, ker je iskren, ampak je pristranski, jasno, saj opisuje eno od mnogih “razseljenskih” zgodb. Tudi nekateri komentarji so krivični do ljudi, ki so se odločili živeti ali tu ali pa tam.

    Vsak od nas – razseljencev ima svoje specifične življenjske okoliščine, potrebe, želje. Nekdo, ki je poročen s tujcem, se bo gotovo lažje asimiliral na tujem, par z otroki (sploh, če sta oba Slovenca) bo morda bolj vleklo nazaj v Slovenijo, mladi na začetku kariere z dovoljšnjo mero radovednosti in mogoče tudi naivnosti (včasih je potrebna za tak korak) bodo komaj čakali, da se rešijo okov “male nacije” …

    Obsojati nekoga, ker vztraja, kjer je, četudi “životari”, ali nekoga drugega, da beži od problemov, namesto da bi od lastne domovine zahteval pozitivne spremembe, je lahko.

    V resnici smo vsi, Slovenci v domovini in v tujini, nezadovoljni. Vsak od nas pa to rešuje drugače: nekateri gredo na ulice, drugi se zaprejo (tudi emigracija v zasebnost je migracija), tretji se odselijo na tuje … Vsi pa si želimo isto: da slovenska družba napreduje in da hkrati ne pozabi na dragocene vrednote, ki jo žlahtnijo že od nekdaj. Upam, da nam uspe …

  • Sitna duša- še kako se strinjam s teboj, Jaz se tukaj v Sloveniji počutim res že zelo slabo:( imam par poklicev in sem v poznih 20ih brez dela. Tudi moška populacija je grozna, vedno nova razočaranja, nobenega odnosa več do žensk. Kar kričala bi. Razmišljam o tujini vendar se bojim ker imam tako izobrazbo, ki bi jo tam težko vnovčila.

Komentiranje je zaprto.