apustol tomaželjc: trosi, tresi, zidaj, laži
sem iskala 47 minut absolutnega odklopa od možgana. sem pograbila daljinca. sem pristala na dokumentarcu o kristusovih 12 apostolih. ki jih je, potem ko je on ratal bog, obdaril z nenadjebljivimi nadmočmi in jim zaukazal, naj gredo po svetu in (raz)sejejo vero. z razliko od bartolomeja, ki je bil enkrat omenjen, je bila to pripoved o tomažu.
tomaž je bil tisti, ki ni verjel, da je jezus vstal, dokler ga ni videl.
in potem, ko se je nejeverni končno prepričal, je po vseh merilih ostal prava božja bolečina v riti, če veš, kaj mislim.
menda se je 11 apostolov brez pomišljanja odpravilo (peš!) po svetu oznanjat besedo. eni v afriko, eni proti turčiji in naprej do evrope in tako naprej. vsi brez razlike v precej zajebano smrt. brez ugovorov, prepričani in prepričljivi – danes vsi vemo in čutimo, kako zelo prepričljivi.
tomaž … tomaža pa je bilo treba prepričat. on pa ne bi peš tako daleč hodi tja, kjer so ljudje rjavi od umazanije [tako so rekli, majkemi!], ne bi tvegal življenja in sploh in oh ne bi. tako se je jezus, zdaj že bog, posebej zanj potrudil in mu je pripravil tako ponudbo, da je tomaželjc ni mogel zavrniti. ne me prašat, kaj je to bilo, ker niso povedali. v glavnem, po dveh letih je šel. proti indiji. oznanjat.
bil je arhitekt. gradbenik. tesar. vse obenem. imel je moč zdravilca. no, in je potem nekje na sz/sv indije nabasal na kralja zlatkota (recimo, da je bil zlatko), ki so mu bile všeč njegove zgradbe, grajene v rimskem slogu. mu je pokazal projektni načrt? je imel portfolio s seboj? ne vem. tomaželjc mu je obljubil, da mu za denar v dveh letih nazida hudiča in pol palač.
kralj zlatko je nato odšel na tuje. tomaželjc z agendo je stopil v akcijo. zidal ni palač, njegova naloga je bila sezidati imperij. božjastni božji imperij. zvit je bil, saprabolt je bil zvit. najprej se je lotil kraljevih žena, žena vseh veljakov in ženičk neveljakov, ki so se prav po žakeljsko lenobni valjali po dvorih in dvoriščih kraljevine. je bil kavacovsko šarmanten, je bil črno-belo ponosen [laško, honorar prosim ;)]. v glavnem, spreobrnil je vse te bejbe. kar jim je natvezil, je znalo biti vezano na odtegovanje mesenih užitkov in poudarjanje prehodnosti tega življenja, krepostnosti in … no, prišlo je do tega, da nihče več ni seksal.
to je seveda rahlo otežkoćilo odnose tomaž : dedci, a je on kaj dobro vedel, kaj dela. kaj-kaj, rit nazaj.
medtem je mineval čas, kot čas to zna. in pride nazaj s potovanja kralj zlatko, ki pričakuje obljubljenega nazidanega hudiča in pol. pa ga ni. tomaželjc v n’tokojevskem tempu hiti pojasnjevat: »kaj, a sva se do zdaj zmenila? ah ne, ne. malo še potrebujem. en žebeljc ali dva mi še manjkata.«
kralj je bil strahotno in do kapilar na peti razjarjen. sta se lomastila z besedami naprej in nazaj pa še malo severnovzhodno, dokler se ni kralj spomnil, da je … kralj. je ukazal, naj ga ubijejo. celega naj ga slečejo iz kože, bičajo po hrbtnem mesu z jermenom, pomočenim v kis. počasi, počasi.
ah, ta neskončna milost biblije.
našemu tomaželjcu to seveda ni bilo na roko. poglej-ga-zlomka, ravno takrat je kraljev brat na smrt zbolel. nihče mu ni mogel pomagati. razen … saj vemo kdo. tomaželjc ga je ozdravil in bil zato osvobojen, kralj pa se je, čist preč od čudeža, spreobrnil. še vseeno pa je bil kralj v svoji frišni veri sam. je potreboval konsenz, da lahko domorodna verovanja tako na hitro, po liniji nepotizma, ovrže in začne graditi krščansko barko.
[veljaki in veljački prihrumijo. uni od prej.]
jezni, nepotešeni. tomaž zagato reši z eno potezo. ženam svetuje razpreti mednožje [mladina, glejte v belo med črkami, dokler ne omedlite], če in ko bodo veljački privolili na sponzoriranje gradnje katoliških cerkva in ko se bodo vsi do zadnjega spreobrnili.
so sponzorirali. so se spreobrnili. valjda. in … tako je to božjanstvo raslo. zdaj je, kar je. tomaž je zaradi tega dobil ekstra porcijo božjega marketinga po vseh kanalih. večina mladine si njega edinega od 12 apostolov še zapomni. on je bil car. on je znal. on je vzor. on, ki je izdal. on, ki je dvomil. on, ki je lagal in zavajal. on, ki je bil nezvest. on, ki je za svoj cilj porabil vsa sredstva. on, ki se ni držal dogovorov. on, ki je … hm.
čakaj malo. še poštefnam po naluknjanem spominu.
saj je podobno potem z izgubljenim sinom! tudi on se edini od bratov zmuha, žali očeta in se mu na kraju odreče, pusti brate na cedilu sredi težaškega dela. in gre. zganjat samoiskanje. bla bla, na koncu pride klecajočih kolen in ohlapnih križnih vezi nazaj. in se zgodi kaj? oče mu priredi tako slavje, da bi mu bil še gradonačelnik ljubljane komaj kos. on je vendar izgubljeni sin!! slavimo ga. ostali bratje, ožuljeni od dela od nog do zadnje uši na glavi, pa prst v rit in en deci radenske.
koga naj slavimo?!? wadafak.
menda je v srednjem veku nek zdrizek od človeka, zna biti kateri od angleških henrikov<viii, za življenja pobil vse, kar je bilo pobiti, stradal kraljevino, zlonamerno prevzemal ozemlje, posiljeval dekleta, se okoriščal in bil nasploh kriminalno kretenski. pa je prišla njegova ura, da umre. in si je lepo, kot so velevali cerkvena pravila, zakupil odpustke. tako je lahko blažen in izčiščen kot angelova ritka stopil kar direkt v paradiž. medtem pa so nekrščene otroke pošiljali v pekel ali vica.
fak of. pa tak nauk, pa taka cerkev, pa take vrednote.
kriva sem. tej cerkvi in tem naukom tudi sama po vseh regelcih pripadam. sem krščena, imam birmo in kmalu se lahko cerkveno poročim z moškim ali z bogom. po želji.
iščem tipko undo. temu, kar mi je bilo v zibko položeno, ne želim več pripadati. me gnojno žuli, grizlja in hlasta. v jetrih, vranici in tretjem ovinku tankega črevesa se ustvarja neznansko ostudna gmota, ki seva. nima namena nehat.
oh, ta cerkev. je kokr en azbest. so ga slavili, o kako so ga slavili! potem pa je kurba pobil nešteto ljudi. še danes pobija. drobne, na oko neopazne, nitke v pljučih te ugonabljajo, medtem ko plačuješ davke v državi, ki je to omogočila. inkubacijska doba se vleče tudi po 50 let.
diham azbest ves ta čas in ne zaznam. nekdo je razbil salonitko.
cerkev mi obljublja, da bom z njo nekoč ‘jaz at my best’. fašem pa azbest.
#didasklejmer notranji šestnajstlog: 1: pa kaj moliš tja tipkovnico, ko pa veš, da pojma nimaš in da ti bo povrnjeno v peklenskih klofutah? 2: mar poskrbi za velike začetnice. 3: ne odgovarjam za resničnost navedenih dejstev, lahko da se brutalno motim. 4: kriv je moj polip na možganu. 5: dost zajeban. 6: koleraba je na polici je surova. cerkev tudi.
Avtorica: Polonca Štritof, doštudirala je angleški in italijanski jezik na Filozofski fakulteti, a ni vedela točno, kaj naj s tem počne. Tako jo je pot nesla v OŠ, na raziskovalni zavod, v nevladno organizacijo, nazadnje tudi v korpo svet. Obožuje humor, ki malce zapeče. Rada bi znala risati. Kadar ni ravno polomljena, se z veseljem dobro prešvica na kolesu ali na kakem hribu. Hodi v gledališče, kjer se občasno tudi zaljubi. Piše blog, na Twitterju jo najdete pod @streetof.
Kolumne Polonce Štritof na Metini listi:
– oluščim plasti in razslojim sloje