Naslov ni moj, besede sem si izposodila od avtorice zapisa, ki smo ga pred dobrim letom objavili na Metini listi, ki jo pomagam urejati. Katjina zgodba je bila iskrena pripoved o poti iz primeža hude izgorelosti. Ena prvih je bila, ki je glasno spregovorila o psihofizični izčrpanosti, sindromu 21. stoletja. Kronične težave in dolgotrajen stres, preplavljenost z delom in nalogami, ki jim ni videti konca, na dolgi rok vodijo v slabšo odpornost, težave s koncentracijo, tudi depresijo. Izgorelost, ki jo naš uradni zdravstveni sistem očitno premalo pozna in čisto preslabo razume. “In to si pišite po kekčevsko za uho”, je takrat zapisala, “telo lahko preslišimo, ne moremo pa ga preslepiti. Lahko ga le pravočasno slišimo.”
Kako zelo prav ima! Na njeno foto izpoved sem se znova spomnila te dni, ko sem na nacionalnem radiu slučajno ujela klepet, v katerem je znana Slovenka pripovedovala o svoji karieri, plusih in minusih dela v eni od prestižnih mednarodnih ustanov. Je izjemna strokovnjakinja in delala je na vrhunskem nivoju, ampak to je na drugi strani pomenilo tudi, da je iz službe domov prihajala, tako je pripovedovala, okoli 23h zvečer ali celo opolnoči. In naslednji dan je bila ob osmih zjutraj že spet na delovnem mestu. “Od jutra do sutra”, dokler se niso začeli kazati znaki psihične in fizične izčrpanosti in se je odločila, da je morda čas za drugačno pot. Podobno zgodbo sem brala v eni od revij, “zbolela za pljučnico, ker nisem mogla več”.
Ne vem, je tega več kot kdajkoli prej, ali pa smo samo začeli glasneje govoriti o tej bolezni in tega več opazim. Tudi pri sebi. Včasih čutim, kako je preveč vsega in začenjam pregorevati. Pa vseeno še kar meljem in meljem. Če sami ne bomo našli ravnovesja med delom in zasebnostjo, tega ne bo storil nihče drug namesto nas. “Z izgorelostjo ne dobiš nobene medalje za prihodnost. Dobiš le silno hudo lekcijo, da se naučiš učinkovito upravljati s svojo dragoceno osebno energijo, nekoč veliko kot Atlantski ocean, danes kot kaviar v najmanjši embalaži.”, pove Katja.
Čas zavrtim kakšnih 30 ali več let nazaj in se spominjam, kako je bilo v sedemdesetih in osemdesetih, ko sem odraščala. Mami je nekaj po drugi uri popoldne prišla domov iz službe, kakšno uro kasneje še oči. Skupaj smo pojedli kosilo, ki smo si ga sami pripravili. Ven nismo kaj dosti hodili, ni bilo denarja. Do štirih ali petih popoldne sta si starša malo odpočila, potem pa, zdaj ko je ravno poletje, bi recimo oči šel s sosedi na tenis h Karničniku, kjer bi nabijali žogico, dokler se ni več videlo, mami pa bi medtem že kaj brkljala po vrtu ali pa morda kofetkala s sosedo. Po službi so vsi imeli še eno življenje. Danes ne poznam kolegice ali kolega, ki bi bil doma že okoli 14h. Res je sicer, da jih ne poznam veliko, ki začenjajo delati že ob šestih zjutraj, ampak da bi bil kdo že tako zgodaj doma, tudi po osmih urah v službi, takšnih ne poznam. Res je tudi, da so osemurni delovniki prej izjema kot pravilo, vsaj v moji branži pa i šire je tako, res je, da skorajda ni dneva, ko ne bi kakšne službene obveznosti prinesli še domov in za vikend tudi, in res je, da se nas ogromno vozi bolj ali manj daleč stran na delo in vsaj kakšni dve uri na dan preživimo v avtomobilu. Iz Kočevja v Ljubljano je recimo takšnih več tisoč vsak dan. In ko to počneš več let zapored, se nekje v telesu nalaga.
Podatki Statističnega urada Slovenije za leto 2017 kažejo, da je vsaka druga delovno aktivna oseba odhajala na delo v drugo občino. Ta delež se iz leta v leto povečuje. Zaposlitev v občini bivališča je vse manj.
Moja starša sta imela vso svojo kariero, ki sta jo oddelala na polno, službi v radiusu slabega kilometra stran od doma. Kakšen luksuz! Če v manjših mestih ali na vaseh, tudi danes čas še vseeno rahlo počasneje teče, pa se zdijo velika mesta po mojih izkušnjah čisto podivjana. Na ulicah srečuješ ljudi, ki hodijo kot nekakšni zombiji. Veliki podočnjaki, zazrtost tja nekam v daljavo in odsotni pogledi.
Nekaj časa sem bila pogosteje v Parizu, kjer sem imela iz stanovanja pogled na enega od arhitekturnih birojev. Nemalokrat sem še ob petkih pozno zvečer tam videla prižgano luč in ekipo za mizami in računalniki. Ko sem še živela v Washingtonu, sem se morala za kofe včasih dogovarjati celo za kakšna dva meseca vnaprej. Takrat, pred dobrimi desetimi leti, se mi je to zdelo popolnoma noro. Ni čudno, da so bila tako priljubljena tista organizirana spoznavanja na brzaka, ko so se popolni neznanci dobili v kakšnem baru ali restavraciji, da spoznajo potencialnega partnerja ali partnerko. 5 ali pa kvečjemu kakšnih 10 minut so imeli časa na osebo. Kdo si ti, kaj delaš, kaj počneš v prostem času, katere nadaljevanke rada gledaš, kaj ti je všeč … In že je potekel čas, ko se je bilo treba presesti k drugi osebi. Če ti je bil kdo všeč, si si na koncu izmenjal telefonsko in nadaljeval dvorjenje, sicer pa hvala lepa za sodelovanje, drugič več sreče. No, danes pa imamo za to Tinder.
Kljub temu, da vse pogosteje opažamo sindrome izgorelosti tudi pri nas, pa bi rekla, da znamo v Sloveniji, še posebno v manjših krajih, vseeno še kar kvalitetno živeti. Da znamo usklajevati poklicno z zasebnim in smo na kolektivnem nivoju vsaj do neke mere uspeli ponotranjiti tisto zmernost v vsem. Za razmere, kakršne so povsem normalne v svetovnih prestolnicah, Slovenija na srečo ostaja prijazen raj. In vse več poti za regeneracijo telesa in duha vodi tudi v Kočevje.
Opomba: Zapis je bil v nekoliko spremenjeni obliki izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 34.