Uči se, da ti ne bo treba delat’

(foto: geralt via Pixabay)

Če ste generacija 70-ih, plus minus deset let, ste ta stavek skoraj gotovo slišali od svojih staršev in/ali sorodnikov. Vsaj enkrat, najverjetneje pa večkrat. “Uči se, da ti ne bo treba delati.” Ali pa: “Uči se, da ne boš šla v proizvodnjo”. To je namreč pomenilo fizično delo. Nekaj težkega, hrupnega, umazanega in manj spoštovanega. Tako so govorili takrat. Kadar je padla kakšna slaba ocena, je bilo tovrstnih sporočil ponavadi samo še več. Takrat se je pojavila ona druga različica: “Uči se, uči, da bo kaj ostalo v tvoji prazni buči.”

(foto: geralt via Pixabay)
(foto: geralt via Pixabay)

Ne vem, če je temu tako tudi danes, vem pa, da več časa, preživetega za knjigami, dandanes nikakor ni zagotovilo za, recimo temu, fizično manj naporen delovnik po končanem šolanju. Ker mladi, četudi imajo še toliko diplom, magisterijev ali doktoratov, dela danes skoraj ne dobijo več. V krizi so potegnili najkrajšo.

KAKO JE DELATI

To sta me starša naučila že zelo zgodaj. Pomagala sem pri pospravljanju, kuhanju in sploh povsod, kjer se je dalo. Nič se nismo pogajali. Več boš znala, lažje ti bo v življenju, je rad govoril oče. Če živiš v hiši, dela tako ali tako ne zmanjka nikoli. Če imaš še vikend, na katerem se mi zdi, da smo non-stop nekaj štihali, grabili, čistili ali pa obrezovali drevesa, pa sploh ne. Kočevje – Banja Loka je bila naša destinacija.

Z modro Lado, za katero smo vlekli vijolično prikolico, na njej pa poskočne vile, grablje in lopate. Kako nama je bilo s sestro takrat nerodno.

Tako zelo, da sva se vedno skrivali za sedeži, ko smo s to čudaško prikolico drgnili čez center. Da naju ja ne bi kdo videl, da znava delati. Za najstnice to ni bilo moderno. Bilo je tudi obdobje, ko smo imeli zajce. Ti so radi jedli deteljo, jaz pa sem jo morala kositi. Ponavadi na travnikih okoli Doma starejših občanov. Če me spomin ne vara, je bilo detelje tam veliko. Saj sem šla in naredila vse, ampak jebemtiš, da mi ni prav nič dišalo.

Dom starejših občanov Kočevje
Dom starejših občanov Kočevje

Po končani osnovni šoli sem izkusila tudi, kako je, če greš zares delati. To je tisto, ko se moraš ob točno določeni uri, ponavadi zelo zgodaj, zglasiti na dogovorjenem mestu, kjer potem preživiš vsaj osem ur, na koncu meseca pa dobiš plačilo. Na srečo meni ni bilo treba daleč, stric in teta sta imela v sosednji ulici trgovino, kjer sta me prijazno vzela na počitniško delo. Polnila sem police s sadjem in zelenjavo, pomagala raztovarjati tovornjak in raznašala gajbe pijače. Nič zelo zahtevnega, ampak dovolj, da sem dobila občutek, kako je fizično delati. Vam povem, vse zelo zelo koristno. Mi pa tudi to ni najbolj dišalo, če sem iskrena.

Ampak, kaj je meni dišalo ali ne, sploh ni pomembno, šteje, kaj sem se ob tem naučila, kako mi je vsaka takšna izkušnja natančneje risala sliko, kaj bi zares rada počela v življenju, in kako mi je vsako takšno opravilo pomagalo, da sem se izgradila v bolj samostojno osebo. Ki je po koncu srednje šole komaj čakala, da gre stran od staršev. Pa ne zato, ker bi mi bilo doma kaj hudega, sploh ne, ampak zato, da bi lahko živela, kot se reče, po svoje. Več ali manj smo vsi v generaciji takrat podobno razmišljali. Bili so to še časi, ko je bilo štipendij in možnosti za študentsko delo nekoliko več in si lažje uresničil želje po samostojnosti, po odhodu od doma.

IN POTEM SO PRIŠLI INFORMATIVNI DNEVI

Na srečo mi je bilo precej jasno, kaj želim študirati. Ker sem bolj družboslovne sorte, sem šla na informativca na Fakulteto za družbene vede. Sama. No, s prijateljico. Od sramu bi verjetno sicer kar umrla, če bi šla starša z mano na informativni dan. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je bil svoje dni Nietzschejev grafit: “Kar ne ubija, krepi.” Na Filozofsko sicer nisem šla, sem pa s sabo vzela ta napis, ki mi je bil vodilo tako tistega dne, ko sem šla na informativnega in se prebijala skozi hodnike prave fakultete, kot kasneje, ko sem bila že prava študentka.

Zadnjič pa ujamem debato na Twitterju in ugotovim, da je dandanes na informativcih pol dijakov in dijakinj, drugo polovico pa predstavljajo starši, ki svoje malčke pospremijo na faks. Pa ne samo to, ko se začne zares, starši menda namesto njih hodijo tudi na govorilne ure, delajo domače naloge, v knjižnico pridejo po literaturo za diplomsko, izbirajo seminarske, “ker najboljš vejo, kaj ščirki najbolj leži”, je pripovedovala ena profesorica. Na faksu!? Ja, na faksu. V mojih časih bi se to štelo za popolno kapitulacijo.

NIKJER TAKO INTENZIVNO KOT V SLOVENIJI

Ena od nalog vzgojiteljev in staršev je učenje samostojnosti, ne odvisnosti. Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule že leta opozarja na negotovost življenja v sodobnem svetu. V izjemno povednem intervjuju za Mladino junija lani (avtor Klemen Košak) je govorila o tem, kako se slovenska država na to ne zna odzvati. Še več, in to se mi zdi naravnost zastrašujoče, evropski projekt ‘Upravljanje izobraževalnih potekov v evropskih družbah znanja’, v katerem so opravili ankete in intervjuje z vsemi akterji, vpletenimi v šolsko delo – otroci, starši, učitelji, svetovalnimi delavci in snovalci izobraževalnih politik, je pokazal, da se starši v delo šol nikjer ne vpletajo tako intenzivno kot v Sloveniji(!). Vse večji je odstotek tistih, pove dr. Ule, ki se vpletajo v učne načrte, celo v izbiro učbenikov, da nadzorujejo delo šole. Da o histeriji zaradi begunskih otrok brez staršev, ki je zagrabila tiste v Kranju, niti ne govorim. To pa sploh ni več smešno. Že stari Latini so rekli zmernost v vsem.

Kriza je privedla do tega, da so šli mladi spet nazaj v naročje staršev. Helikopterski starši (op. helicopter parents), tako v ZDA pravijo tistim, ki pretirano nadzorujejo in ščitijo svoje otroke, so pri nas zgleda prej pravilo kot izjema. V prepričanju, da delamo dobro, je očitno, da bolj kot kjerkoli drugje v Evropi vzgajamo odvisnike in odvisnice. Mladi se tudi zato čedalje kasneje odseljujejo od staršev. Dekleta nekoliko prej, pri 27,5 letih, fantje pa se od doma odselijo pri 30-ih letih, kaže statistika. To je morda past. Starejši kot si, težje je začenjati na novo.

Ko si mlad, se večkrat vržeš z glavo v vodo, ko si starejši, greš po stopnicah v morje.

Za živahno in inovativno družbo pa Slovenija potrebuje več mladih, ki skačejo na glavo, in manj pretirano zaščitniških starejših. Verjamem, da s slednjim ne mislimo nič slabega, a tudi pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.

 

nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

Opomba: Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Kočevskašt 9 – marec 2016.

Več od Nataša Briški

Zakaj sem podpisala ACTA-o

V četrtek, 26. januarja 2012 sem v skladu z navodilom in pooblastilom...
Beri dalje

1 komentar

  • Meni je še bolj kot ta ”uči se, da …” iz osnovnošolskih dni ostalo v spominu: ”Nimaš kaj razpravljati z učiteljico. Če ona reče, da je ta hladilnik črn, potem je zate črn, pa čeprav je v resnici bel.”

Komentiranje je zaprto.